Vročica pred tekmo sezone se stopnjuje. Čez nekaj ur se bosta v veličastnem pariškem ambientu udarila v finalu Lige prvakov udarila evropska velikana Real Madrid in Liverpool. Slovenski ljubitelji nogometa boste lahko ob spremljanju spektakla povsem neobremenjeno navijali za vam ljubšo mednarodno ekipo, saj bo tokratni finale minil brez slovenske udeležbe. A nekoč je bilo drugače ...

Največji športni dogodek leta. Kaj morate vedeti pred njim?

Liga prvakov

28. Maj 2022 0

Liga prvakov

28. Maj 2022 0

Ko je Slovenec prvič igral v finalu najelitnejšega evropskega nogometnega tekmovanja, Liga prvakov še ni nosila tega imena. V sezoni 1991/1992 je v finalu tedanjega pokala državnih prvakov na Wembleyju s svojo Sampdorio igral Srečko Katanec, a moral priznati premoč Barceloni, za katero so igrala legendarna imena, kot sta Hristo Stojčkov, Ronald Koeman, mladi Pep Guardiola pa se je tedaj trenerskih veščin učil od slovitega Johana Cruyffa.

To je bilo srečanje dveh svetov, disciplinirana in organizirana Sampdoria je bila dolgo časa trn v peti začetka moderne ere Barcelone in značilne igre, ki jo katalonski gigant goji še danes. Hkrati je bila to zadnja sezona pokala državnih prvakov, ki je v prihodnjem letu doživel pošteno prenovo, v naslednjih letih pa je Liga prvakov le še povečala svojo dominantnost med klubskimi nogometnimi tekmovanji sveta.

Po Katancu Zahović

Po desetletju zatišja je bil slovenski predstavnik v finalu Lige prvakov še drugi akter slovite afere “Šmarna gora”. Zlatko Zahović se je s svojo Valencio leta 2001 v Milanu dobro upiral favoriziranemu Bayernu. Mariborčan je v igro vstopil v drugem polčasu, nato pa na terenu vse do 120. minute bil neizprosen boj z Bavarci, ki so ga odločile šele enajstmetrovke. A to je bila tekma, ki je med legende Lige prvakov na Zahovićevo žalost vpisala Oliverja Kahna. Sloviti Nemec je ubranil tri poizkuse netopirjev, tudi Zahovićevega, naslov pa je romal v München.

Ko smo že pri vrtenju časovnega stroja, dve leti pred tem je bil Zlatko Zahović v glasovanju za prestižno nagrado zlata žoga uvrščen na 14. mesto, kar je najboljša uvrstitev Slovenca v izboru za najboljšega nogometaša sveta. Leta 1999 je sicer nagrada romala v roke Brazilca Rivalda, Zahović pa se je na to lestvico uvrstil kot član Olympiacosa. 

Tudi v tretje ni šlo rado

Petnajst let po Zahoviću smo Slovenci dobili novega finalista Lige prvakov. Leta 2016 je bilo prizorišče znova Milano, v popolnoma madridskem finalu pa sta se udarila Real in Atletico. Med vratnicama rdeče-belih je stala škofjeloška hobotnica Jan Oblak, a podobno kot njegov predhodnik je moral tudi tedanji slovenski adut nasprotniku priznati premoč po kazenskih strelih. Odločilno najstrožjo kazen je zapravil Juanfran.

Oblak pa je nekaj zadoščenja dobil dve leti kasneje, ko je z Atleticom slavil v Ligi Evropa. Veliki finale tekmovanja je gostil Lyon, varovanci Diega Simeoneja pa so odpihnili “domači” Marseille. Za zmago s 3:0 je dvakrat zadel Antoine Griezmann, zmago Madridčanov je potrdil Gabi. 

Slovenci smo letos vendarle dobili zmagovalca Lige prvakov

Tri “slovenska” finala, trije porazi. V deželi na sončni strani Alp tako še čakamo na nogometaša, ki bi v zrak dvignil najprestižnejši kos srebrnine v klubskem nogometu. Smo pa v tej sezoni vendarle dobili posameznika, ki je osvojil naslov v Ligi prvakov, a ne v članski konkurenci, temveč med mladinci, kjer se je naslova z Benfico razveselil Žan Jevšenak.

No, če smo povsem natančni, imata svoji medalji za naslov evropskih prvakov tudi Rene Krhin in Vid Belec, ki sta bila leta 2010 del sijajne generacija Interja, na klopi katerega je sedel Jose Mourinho. A ne Belec ne Krhin na finalni tekmi nista stopila na zelenico, srečanje sta spremljala s tribun.