Čontala iskreno o vsem, kar se je o njem in Muri govorilo

Nogomet 24. Okt 20227:00
Foto: Jure Banfi

Nogometni trener slovenskega prvoligaša Mure Damir Čontala se je v pogovoru za Sportklub razgovoril o tem, kako je naslediti uspešnega Anteja Šimundžo, pritiskih vodenja prekmurskega prvoligaša, žvižgih in kritikah, ki jih je bil deležen, in tudi nedavnem odhodu vratarja Matka Obradovića.

Damir Čontala predstavlja nov rod nogometnih trenerjev, ki so v zadnjih sezonah preplavili slovensko nogometno ligo, a je za razliko od večine že skoraj vse življenje povezan le z enim klubom – prekmurskim ponosom Muro.

“Z nogometom sem se začel ukvarjati pri sedmih letih pri tisti prvi Muri. Tam sem ostal do svojega 19., 20. leta. A to smo bili časi, ko je bil predsednik Georg Suban, kjer se je bilo praktično nemogoče prebiti v člansko moštvo. Takrat sem bil kot edini mladinec priključen članskemu moštvu, a resne priložnosti nikoli nisem dočakal,“ se spominja Čonatala, ki je Fazanerijo kmalu za tem zapustil, igralsko kariero pa nadaljeval v tretji ligi.

To je bilo obdobje, ko je sam v Mariboru zaključil študij ekonomije, Mura pa zašla v hude finančne težave in propadla. Na njenem pogorišču je leta 2005 zrasel nov klub, ki je svojo pot začel v tretji ligi. Tedaj so se na Fazaneriji večkrat spomnili tudi na Čontalo, ga povabili k sodelovanju, a jih je vztrajno zavračal.

Damir Čontala
Foto: Jure Banfi

“Vztrajal sem pri tem, da se s profesionalnim nogometom ne bom več ukvarjal, sem si pa hitro zadal cilj, da bi postal trener. Seveda sem se zavedal, da nisem igral na najvišji ravni in da se bom moral zato bolj dokazovati skozi trenersko kariero,“ pove Prekmurec, ki je prav zaradi velike želje, da postane trener, z igranjem nogometa prekinil že pri 30 letih. Kot pravi, ni odločitve nikoli obžaloval.

“Nikoli me ni potegnilo nazaj. Imel sem cilj, da postanem trener,“ poudari 38-letnik, ki je svojo prvo priložnost v vlogi trenerja dočakal na klopi tretjeligaša Tromejnika, po štirih letih pa prejel klic takratnega vodje Murine nogometne šole Marjana Rajbararja. “Tri sezone sem treniral ekipo do 17 let. Že od prvega leta, ko sem prišel, sem treniral tudi Tia Cipota,“ z zanimivim podatkom postreže Čontala, ki se je strokovnemu kadru članskega moštva kot analitik pridružil po odhodu pomočnika Damjana Gajserja.

“Nato se je vse zelo hitro odvilo in šlo navzgor. Že po pol leta, ko sem bil redno pri članih, se mi je ponudila priložnost, da postanem trener. Ne bi rekel, da tega nisem pričakoval, a nikakor ne tako hitro,“ priznava sogovornik, ki vlogo glavnega trenerja opravlja vse od decembrskega odhoda Anteja Šimundže v Ludogorec.

Damir, ni več daleč do vaše prve obletnice, odkar ste na klopi Mure nekoliko presenetljivo nasledili Anteja Šimundžo.

Te priložnosti resnično nisem pričakoval. Nisem si mislil, da klub, predsednik in športni direktor razmišljajo v tej smeri. Ante je le izredno spoštovan v slovenskem nogometu, Mura pa je imela za sabo izjemne uspehe. Državni in pokalni naslov, uvrstitev v konferenčno ligo … Po njegovem odhodu sem pričakoval, da bodo v klubu izbrali zanesljivo rešitev in izbrali nekoga bolj izkušenega. Nekoga, ki bo s svojo karizmo že ob samem prihodu vzpostavil avtoriteto. Bil sem zelo presenečen, da so razmišljali, kot so in priložnost ponudili meni. Seveda sem si želel v določenem času postati trener Mure, a ne za vsako ceno in ne z glavo skozi zid. Nisem pa si mislil, da me bo ta priložnost doletela tako hitro.

Ste o ponudbi dolgo premlevali?

Vse se je zgodilo zelo na hitro. Če sem popolnoma iskren, me je Ante Šimundža s seboj povabil v Bolgarijo. To priložnost sem sprejel, bil tako kot kondicijski trener Dejan Novak že dogovorjen. V kluba tega niso vedeli, a ko so izvedeli, da obstaja možnost mojega odhoda, so mi takoj ponudili mesto glavnega trenerja.

Nisem veliko in dolgo razmišljal. Tudi če sem bil pri Ludogorcu predviden za prvega pomočnika in je bila finančna ponudba bistveno boljša, sem priložnost pri Muri moral izkoristiti. Res je, vse skupaj se je morda zgodilo prehitro in tveganje je bilo veliko. Lahko bi se skril in bil kot pomočnik bistveno manj izpostavljen ter finančno na boljšem, a vprašanje, če bi se mi takšna priložnost še kdaj ponudila. Na koncu je vse skupaj trajalo dva, tri dni in smo bili dogovorjeni.

Damir Čontala
Damir Čontala: “Če sem popolnoma iskren, me je Ante Šimundža s seboj povabil v Bolgarijo.” (Foto: Jure Banfi)

Tujina ni bila dovolj mikavna?

Me je mikalo, a na Muro me veže ogromno stvari in verjetno bi si pozneje to očital. Tako sem se odločil in tega nisem nikoli obžaloval. Seveda so tudi težki trenutki, nedavno so bili morda celo najtežji, a odločitev sem sprejel zavestno.

Vseeno mislim, da smo že v prejšnji sezoni naredili kar nekaj dobrih stvari. Še posebej na situacijo, saj smo ob mojem prevzemu startali kot peti, s kar lepim zaostankom za vodilnim. Sestaviti se je moralo veliko stvari, da smo dosegli naš cilj in si zagotovili nastope v Evropi. Tudi naš drugi cilj – pomladitev in osvežitev ekipe – počasi dosegamo.

Gledamo daleč naprej, zato tudi v kriznih situacijah, ki so se pojavljale, nisem imel občutka, da bi izgubil zaupanje vodilnih, kar mi pomeni največ. Ko sem začel dvomiti vase, mi je ta podpora pomenila največ. Stvari se stabilizirajo.

Ostajate v stikih s Šimundžo?

Po pravici povedano, ne. Nazadnje sva se slišala nekaj dni po odhodu v Bolgarijo, ko me je poklical, ali se lahko pride posloviti od igralcev. Potem je imel tudi smrt v družini in sem mu v sporočilu izrazil sožalje. Pozneje se nisva več slišala, čeprav je najin odnos v redu. Ne jaz ne on nisva v situaciji, ko bi drug drugega obremenjevala.

Kot njegov naslednik se ne morete izogniti primerjavam z njim. Občutite to breme?

Če uporabim že obrabljeno frazo, sem stopil v velike, morda celo največje čevlje. A dejansko je bilo tako. Ante je bil najuspešnejši že z Mariborom, nato mu je uspel še zgodovinski uspeh z Muro. Ne glede na to, kdo bi prišel in s kakšnim renomejem, je bil to čas, ko je bilo najtežje prevzeti klop Mure. Poleg tega tudi situacija v prvenstvu ni bila najboljša, medtem ko so cilji ostali podobni.

Te primerjave me ne motijo, saj verjamem, da bo tega sčasoma vedno manj. Normalno je, da te ljudje primerjajo z njim. Dejstvo je tudi, da so apetiti po zadnjih uspehih navijačev in okolice močno zrasli. Morda se še sami ne zavedamo, da so bili doseženi zgodovinski uspehi za klub in da jih je težko ponavljati. Ni samoumevno, da bo Mura vsako leto osvajala lovorike.

Damir Čontala – nedokazano ime s pomebno nalogo. Kako nadaljevati uspehe Anteja Šimundže? Foto: Uroš Skaza

Službo opravljate v okolju, ki je zelo kritično.

Boljše je, da so navijači kritični, kot pa da bi jim bilo vseeno. So pa pričakovanja včasih nerealna. S tem ne želim opravičevati slabih predstav, ko do njih pride. Tudi naši cilji so visoki, pričakovanja pa nič manjša od navijaških.

Vendar stvari ne gredo vedno po načrtih, sploh zdaj, ko se je ekipa tako zelo spremenila. V takšni situaciji je čas najpomembnejši dejavnik. Na zadnjih tekmah se je že pokazalo, da se stvari pomikajo v pravo smer.

Vam je kot domačinu težje kot bi bilo nekomu, ki ne bi prihajal iz lokalnega okolja?

Zagotovo. Pri Muri je okolje zelo specifično. Vsi želijo, da igra čim več domačih igralcev in da klub vodijo domačini. A zaradi tega smo običajno tudi pod največjim drobnogledom in deležni največ kritik. Tudi pri igralcih vidim, da lažje sprejmejo nekoga, ki pride od drugod. Naredi eno dobro potezo, odigra eno dobro tekmo in je že “top”. Preveč je direktnega poznanstva, kar vpliva na kritičnost.

Po tekmi proti Domžalam ste podali močno izjavo, ko ste dejali, da so pritiski, ki jih čutite, neživljenjski.

Morda je bila malo pretirana in izrečena v afektu. Okoli kluba se je nabralo zares veliko stvari. Na srečo ne berem forumov in nimam družbenih omrežij, a informacije vseskozi prihajajo do tebe. Tu so še žvižgi s tribun, ko igraš neodločeno, ali pa igraš odlično in ponesreči izgubiš z Mariborom. Je neprijetno. Enostavno se na vsakem koraku čuti, da se pritisk le dviguje. V določenih pogledih so šle stvari zares čez mejo.

Seveda vem, da so lahko pritiski v drugih državah z raznimi grožnjami še trikrat hujši. Vseeno sem mnenja, da živimo v urejeni, civilizirani družbi. Dvomim, da bi bil trener, ki ni iz Prekmurja, deležen tolikšnih pritiskov. Je pa dejstvo, da to ne spreminja mojega mnenja in da se zaradi njih ne obremenjujem. Z njimi se dobro soočam. Vajen sem jih in nanje praktično imun. Mislim, da je to osnova, da lahko v tem poslu sploh delaš.

Damir Čontala pravi, da je pri Muri okolje zelo specifično. FOTO: Jure Banfi

Zaradi tega težje spijete kavo v Murski Soboti?

Ni tako hudo. Direktno ne bo nihče pristopil do tebe in ti povedal v obraz, kar ga moti. Stvari se stalno odvijajo nekje v ozadju. Neposredno sem bi zaenkrat deležen le pohval. Kamorkoli grem na kosilo ali na pijačo, vedno do mene pristopijo le tisti, ki mi namenijo pozitivno besedo.

O grožnjah je nedavno spregovoril tudi direktor Olimpije Igor Barišić. Postaja nogometno okolje v Sloveniji neprijazno?

Nisem dobil takšnega občutka, tudi nihče od drugih trenerjev v ligi mi ni povedal kaj takega. Dejstvo je, da je daleč največji pritisk pri Mariboru, Muri in Olimpiji, saj je tu tudi najmočnejša navijaška folklora. Nočem nikogar podcenjevati, a podobne cilje kot mi si je zadal vsaj še kakšen klub v ligi, vendar nimam občutka, da bi se nanj vršil pritisk, čeprav je daleč od tega, kar so si zadali.

Z vašim prihodom na klop Mure se je začelo tudi pomlajevanje moštva. Koliko imate besede v tem procesu?

Večino. Nad tem bdim jaz. Seveda smo finančno omejeni, oziroma pazimo, da ne gremo čez naše zmožnosti. Težko je vse zadeti, a naša filozofija je takšna, da pripeljemo mlade, nadarjene in ambiciozne nogometaše, ki jih lahko razvijamo naprej. Na podlagi tega, kar imamo, se jaz in športni direktor odločava o možnostih. Je pa moja beseda tista, ki na koncu pretehta, kaj rabimo in kaj ne.

Pri preobrazbi smo sicer razmišljali v smeri igranja hitrega in dinamičnega nogometa, zato tudi iščemo takšne vrste igralcev. Mislim, da nam jih je uspelo pripeljati kar nekaj. Težava je le še v zmagovalni miselnosti, ki jo je s prejšnjo generacijo odlično ustvaril Ante, a je za to rabil štiri, pet let. Tu je tudi največja težava, saj igralci, ki jih pripeljemo, pred tem običajno niso bili v klubih, kjer je treba zmagovati praktično vsak teden. To mentaliteto morajo čim prej osvojiti.

Damir Čontala o morebitnih odhodih igralcev v zimskem prestopnem roku:

“Z Mirlindom Dakujem smo dokazali, da je igralec, ki lahko dvigne raven lige in Mure. Zanimanje zanj je bilo že poleti. Do 25. avgusta je lahko prekinil posojo in odšel. Želeli so si ga v prvi nemški ligi, a je ponudbo od tam zavrnil. Tu se počuti odlično, želi odigrati celo sezono in postati prvi strelec lige. Mura mu lahko to tudi z načinom igre omogoči. A zakonitosti trga so, kakršne so. Veliko besede pri njegovem morebitnem predčasnem odhodu bo imel tudi Osijek.

Na Mirlinda Dakuja pri Muri polagajo veliko upov. FOTO: Jure Banfi.

Veliko oglednikov je tudi za Tia Cipota. Zanj se zanimajo v Avstriji, Italiji, zanimanje je pokazal Köbenhavn. Je izredno mlad, uradno je to komaj njegova prva članska sezona. Hitro napreduje in od 13 tekem jih je letos 11 začel v prvi enajsterici. Zagotovo je zanimiv zaradi svoje mladosti, poleg tega lahko igra na več različnih položajih, v fazi napada kot obrambe. Lahko zadane, asistira, dober je v igri ena na ena. Skratka lastnosti, ki so zanimive za trg in močnejše evropske lige. Prepričan sem, da mu bo uspelo, saj je naš največji potencial. Mora le ostati prizemljen, vztrajno trenirati in se ne sme prehitro zadovoljiti.”

Kakšen je vaš doprinos pri soustvarjanju klubske vizije?

Če govorimo o ciljih, je to igranje v Evropi. S tem sem se strinjal, saj sem tudi sam ambiciozen. Če gledamo z igralskega vidika, pa želimo razvijati igralce s pomočjo lastne nogometne šole. To je drugi cilj naše vizije, ki je za klub zelo pomembna in imamo še rezerve, saj še vedno ne dobimo toliko igralcev, kot bi si želeli.

Je to tudi razlog, da so se v zadnjem obdobju v obrobni vlogi znašli Nik Lorbek, Luka Bobičanec in Matko Obradović?

Bobičanec je imel poškodovano stegensko mišico, to je dejstvo. Imela sva tudi pogovor, ker se je v javnosti veliko govorilo o tem, da sem ga dal na stranski tir. Med mano oziroma vodstvom in njim ni bilo nobenih težav.

Kar se tiče Matka Obradovića, pa je vratar, ki ga zelo spoštujem in je ogromno naredil za Muro. Je izjemen borec in delavec, pravi vodja. Zato sem mu pred sezono tudi dal kapetanski trak, saj si je z odnosom to zaslužil. Je pa oseba, ki se odzove zelo impulzivno, ko stvari ne gredo po planu. V nekem trenutku, verjetno tudi v jezi, je zahteval prekinitev pogodbe.

Tudi mi moramo zaščititi integriteto kluba, odločno postopati in izpostaviti avtoriteto ter red. Verjetno je zaradi tega tudi njemu žal. Razšli smo se popolnoma normalno, brez grdih besed. Tudi sam se zaveda svoje napake. Razšla sva se z roko, objemom. Midva nisva imela nobenih težav.

Tu je še Lorbek, za katerega sem že dejal, da je moja določitev, da ne igra. V tem trenutku ni v prvem planu. Eden od razlogov je tudi naš način, ki ga želimo igrati. V njem enostavno nisem več prepoznal energije. Tako sem se odločil in za to odločitvijo stojim. Ne spremeni pa to dejstva, da je Nik dober nogometaš in oseba.

Damir Čontala med pogovorom za SportKlub. FOTO: Uroš Skaza.

Zlatko Zahović je v oddaji Pod prečko dejal, da imajo igralci, ki so z Muro osvojili naslov in zaigrali v konferenčni ligi, “svoje zahteve in živijo v svetu, ki ni njihov.“

Zlatko je povedal odlično. Točno ve, za kaj se gre. Večina igralcev, o katerih sva sedaj govorila, so v Muri osvojili praktično vse. Igralci začnejo živeti v ne povsem realnem svetu. Žal je v nogometu tako, da kar je bilo včeraj, danes ni več pomembno.

V prenesenem pomenu besede je morda povedal tudi, da so vsi ti igralci v določenem trenutku začutili preveliko moč. Še posebej po tem, ko smo od mojega prihoda zamenjali 60, 70 odstotkov ekipe. Morda vse ni delovalo tako, kot bi moralo.

Veliko je bilo namigovanj, da so se nekateri igralci med seboj stepli, a nič od tega ne drži. Odnosi med njimi so v redu, še posebej, če upoštevamo, da rezultati niso bili najboljši in da je toliko novih obrazov. Vseeno tistega pravega ujemanja ni bilo, kar se je poznalo na igrišču.

Ste imeli pri omenjenih igralcih težave pri vzpostavljanju avtoritete?

Ko sem prevzel vlogo glavnega trenerja, je bilo ogromno vprašanj prav okoli tega in tudi pozneje se je govorilo, da me ne poslušajo in delajo po svoje. Sam nikoli nisem dobil takšnega občutka. Sem se pa pred nastopom funkcije veliko spraševal, kako bo glede tega. Ali bo vse v redu funkcioniralo, bodo to v redu sprejeli, ali pa bodo mislili, da sem postal drugačen, aroganten.

Priznam, tudi jaz sem mislil, da bi lahko nastopile težave. A čeprav sem jih pred tem že poznal, sem bil presenečen, da do njih ni prišlo. Spoznal sem njihov pravi karakter. S tem niso imeli težav, so profesionalci in so se prilagodili. Mogoče bi v določenem trenutku, ko se stvari niso odvijale po načrtu in rezultati realno niso bili najboljši, stopili skupaj, se obrnili proti meni in me zrušili. A so me podprli. So izjemne osebe, profesionalci, ki so vedno delali, kar se je od njih zahtevalo.

Damir Čontala o svojih igralcih: So izjemne osebe, profesionalci, ki so vedno delali, kar se je od njih zahtevalo. Foto: Aleš Fevžer

Kaj ste se naučili v obdobju, odkar ste prevzeli Muro?

Ogromno. Vsak dan nekaj, saj je vsak dan nova situacija, ki ti lahko pomaga v nadaljevanju. A osnova je vedno red in disciplina. Če potegnem rdečo nit, je bila najpomembnejša lekcija ta, da v trenutku, ko začutiš, da moraš zaradi reda in discipline nekaj narediti, tega ne smeš prelagati.

Po prvi evropski tekmi v Moldaviji sem želel poseči po določenih spremembah, a se za to nisem odločil tako, temveč šele dva meseca pozneje. Morda smo ravno zaradi tega v prvenstvu osvojili pet točk manj in izpadli iz Evrope. Ne vem. Če se želiš držati svojih načel, moraš reagirati takoj in ne smeš odlašati, saj bodo težave prej ali slej znova prišle na plan.

Torej niste tip trenerja, ki težko prizna svoje zmote?

Vsi grešimo in bomo grešili, saj nihče ne ve vsega. Igralcem seveda nočem tega vedno pokazati, a občasno jim tudi povem, da je bila moja napaka. Po tekmi vedno skušam razčistiti, kaj sem naredil narobe, zakaj sem to naredil, kaj bi moral spremeniti in kakšni so bili razlogi za takšne odločitve. Na koncu sem jaz odgovoren, koga sem postavil na igrišče in kako sem pripravil ekipo. Šele nato na vrsto pridejo igralci. Sem zelo analitičen, saj želim točno vedeti, zakaj se določene stvari zgodijo. Zagovarjam, da je analitičen pristop osnova, če želiš biti boljši.

Kako se odklopite od nogometa?

S prijatelji na partiji namiznega tenisa. A še takrat me vsi sprašujejo le o nogometu. Mislim, da se je nemogoče popolnoma odklopiti od tega. Vedno se nekaj dogaja, vedno prihajajo neke informacije. A nimam občutka, da bi me to bremenilo. S tem živim in popolnoma normalno funkcioniram.

Ko greš spat in ko se zbudiš, se tvoje misli vrtijo le okoli nogometa. A sčasoma to postane rutina in ni mi težko. Ta poklic rad opravljam, v njem uživam, čeprav je služba trenerja Mure verjetno najbolj stresna služba v Prekmurju. Po drugi strani pa je to velika čast. Marsikdo si je želel in si želi te službe, vendar priložnosti nikoli ne dočaka. Sam sem jo dobil, zato bom naredil vse, da bo Mura uspešna.