Če tako trdita Kek in Zahović: kdo smo mi, da bi dvomili

Komentar po zaključeni marčevski reprezentančni akciji, ki je bila pod potegnjeno črto rezultatsko uspešna. In to je tako ali tako edino pomembno.

Pisati o tem, da bosta šli marčevski tekmi med Slovenijo in Slovaško za obstanek v diviziji B Uefine lige narodov z zlatimi črkami v anale slovenskega nogometa, bi bilo nesmiselno.

Nedeljskega obračuna v Stožicah se bomo še tu in tam spomnili, ker je Slovenija tekmo dobila, ker je bila atmosfera na stadionu dobra in ker so Slovaki po tekmi vsepovprek obtoževali slovenski tabor ter iskali krivce za to, da se jim ni uspelo prebiti kakovostni rang višje. Tiste četrtkove tekme v Bratislavi pa se pravzaprav tudi podrobnejši spremljevalci slovenskega nogometa že danes bolj medlo spomnimo.

Tudi ko je govora o odzivih in razmišljanjih po dvoboju s Slovaki, ni sledu o kakšni evforiji, poveličevanju pokazanega in dokazanega ali iskanju pretirane pozornosti. Ocene so enotne, Slovenija je izpolnila cilj in izpolnila ga je na svoj način.

Slovenija - Slovaška — Foto: Aleš Fevžer

Iskreno povedano in moramo biti pošteni – to je način, ki marsikomu ni všeč. Priznajmo si, da smo ob spremljanju tekme v Bratislavi vsi po vrsti bentili in se praskali po glavi, zakaj selektor ne osveži slovenske igre, tudi na tekmi v Stožicah pa smo se na tribuni (ali pa doma pred zasloni) spraševali – zakaj pri izidu 0:0 v igro pošilja obrambno naravnane veziste, namesto da bi nekaj dodajal v napadu.

“Vem, da bi marsikdo rad videl, da zgledamo kot Barcelona oziroma ekipa z igro podaj. Moje prepričanje je, da lahko Slovenija s tem kadrom doseže dobre rezultate le na tak način. To je predpogoj, nato pa pride do izraza kvaliteta,” je na takšne očitke imel takoj po tekmi (pred)pripravljen odgovor slovenski selektor Matjaž Kek.

“Vse ekipe so doslej na enak način pokazale, kaj je naš karakter, kaj je naša DNK. Tako kot je DNK Avstrijcev agresivnost, tako smo mi taktično disciplinirani. To smo mi, ni se treba nikomur opravičevati. To je pač sistem, pri katerem moraš malo razmišljati. S kokicami in kokakolo ne boš nič videl, razumem pa, da je večina takih, ki niso zadovoljni. Ključno sporočilo zame je to, da to smo mi – sprejmite, ker zmagujemo,” je vodjo slovenske reprezentance podprl gost Sportklubovega studia na tekmi v Stožicah Zlatko Zahović.

Zlatko Zahović — Težko najdemo junaka, ki bi znal argumentirano nasprotovati mnenju Zlatka Zahovića. Foto: Uroš Skaza

In ko isto stvar trdita selektor, ki je Slovenijo odpeljal na dve veliki tekmovanji in lani tudi prvič v izločilne boje, ter nogometni genij, ki je kot nogometaš igral finale lige prvakov, kot funkcionar pa Maribor spremenil v serijskega državnega prvaka in rednega udeleženca evropskih tekmovanj, tudi lige prvakov, potem se lahko samo vprašamo – kdo smo mi, da bi jima oporekali.

No, saj ne, da bomo zdaj slepo zaupali vsemu, kar bomo slišali iz tabora slovenske reprezentance, ker bi v tem primeru pač zelo slabo opravljali svoje delo, smo pa dobili opomnik, da je morda včasih pri pretiranem ‘pametovanju’, kako bi to drugače in kako bi to bolje, dobro trikrat, štirikrat zadihati. In počakati, da Kekova selekcija izpolni zadani cilj, kar ji v zadnjem obdobju tako ali tako kot po pravilu uspeva.

Ta reprezentanca selektorja Matjaža Keka je selekcija, v kateri vajeti počasi prevzemajo fantje, ki so rojeni blizu ali celo po prelomu tisočletja. Nova generacija, drugačen način razmišljanja, drugačen način delovanja na in ob igrišču. Menda tudi nov glasbeni okus, ki se širi po taboru izbrane vrste. A predvsem se zdi, da gre za zares homogeno skupino igralcev, v kateri je vsak nogometaš našel svoje mesto, svoje zadolžitve in svoje dolžnosti.

Ja, drži. Jan Oblak je eden najboljših vratarjev sveta, Benjamin Šeško je potencial najvišjega svetovnega ranga, Jaka Bijol je spet dokazal, da ga upravičeno uvrščamo v zelo visok, če ne najvišji razred osrednjih branilcev v Evropi. Toda pomembni so tudi vsi ostali, predvsem pa v tem obdobju vsi (z nekaj nihanji) dokazujejo, da si zaslužijo nositi ta dres oziroma da bi zanj naredili še nekaj več, kot so morda v danem trenutku sposobni. In tudi to je na koncu koncev pomembna zmaga selektorja Keka.

Tako da … Lepi, malo manj lepi, napadalni ali pragmatični, atraktivni ali v nizkem bloku, Slovenija zna predvsem zmagovati. In s temi zmagami nekaj deset tisoče Slovencev odpeljati v Nemčijo in (verjamemo) veliko gručo ljubiteljev nogometa tudi na ono stran luže. SP 2026 je za ovinkom, pestra nogometna jesen pa pred vrati. Naj bo uspešna.