Je to res edini način, na katerega lahko igra Slovenija?

Nogomet Avtor: Jaka Kozmelj 14. Okt 202512:15 > 12:18 18 komentarjev

Foto: Aleš Fevžer

Slovenska nogometna reprezentanca se je po dveh tretjinah kvalifikacijskega ciklusa za nastop na svetovnem prvenstvu znašla v zahtevnem položaju. Manjkajo zmage, manjkajo zadetki, realnost pa je tretje mesto v zares ne pretirano zahtevni skupini. Slovenskemu taboru težko oporekamo željo, motiv, tudi taktični načrt v iskanju pozitivnega rezultata. Se pa lahko, in prav je tako, sprašujemo, ali je to res edini način, na katerega je lahko Slovenija uspešna.

“V tej skupini se bo marsikaj vprašalo tudi Slovenijo.”

To je stavek, ki ga kot mantro pred začetkom vsakega kvalifikacijskega ciklusa ponavlja slovenski selektor Matjaž Kek. A po odigranih dveh tretjinah tokratnega ciklusa ima Slovenija veliko težav z uresničevanjem te teze. Osvojene tri točke za tri remije in dosežena le dva zadetka sta našo izbrano vrsto postavila pred zid, ko novembra ne bo več odvisna le sama od sebe. Pod potegnjeno črto se je torej Slovenijo za zdaj v teh kvalifikacijah vprašalo (pre)malo.

Da ne bodo marca ostali tekmovali, Slovenci pa samo igrali

Morda se še lahko strinjamo s tezo, da se Slovenija ne more serijsko uvrščati na velika tekmovanja, ker za to enostavno nima dovolj kvalitete. A v skupini s Švico, ki so jo ostale reprezentance s svojo skromnostjo spremenile v nogometno velesilo, Švedsko, ki se z bliščem zvezdniških imen utaplja v tradicionalnih težavah nehomogenih in slabo vodenih reprezentanc, ter Kosovom, ki je, to je pokazala tudi petkova tekma v Prištini, kljub napredku zadnjih let še vedno sila povprečna reprezentanca, je (bilo) 2. mesto realno povsem dosegljivo. Da ne zapišemo, da je (bilo) 2. mesto ‘higienski minimum’.

No, do tega drugega mesta Slovenijo zdaj peljejo scenariji, ki smo jih podrobno že opisali. Nekaj jih je torej še, a naša izbrana vrsta nima več vsega v svojih rokah in nogah. V primeru, da se Slovenija ne uvrsti na končno 2. mesto, pa bo celo edina reprezentanca v skupini B, ki bo že jeseni ostala brez možnosti za nastop na svetovnem prvenstvu. Švedska ima namreč zagotovljen ‘obvoz’ v dodatne kvalifikacije kot zmagovalka svoje skupine v lanskoletni izvedbi lige narodov.

Kako naprej?

Ob pogledu v prihodnost slovenske reprezentance niti ni treba pretirano filozofirati. Imperativ domače zmage proti Kosovu je velik, Slovenija se mora na vsak način izogniti scenariju, po katerem bi bila novembrska pot na Švedsko le še revijalna tekma. Najsi bo to na ‘Kekov’ ali kakršen koli drugačen način, Slovenija Kosovo (in nato še Švede) mora premagati. Če bo to na ‘Kekov’ način, bomo čestitali in dejali: “Selektor, imeli ste (znova) prav.”

No, tudi scenarij neuspeha pa je jasen. Izpad v kvalifikacijski skupini, ki ji niti približno ne moremo reči ‘skupina smrti’, bo označen kot neuspeh slovenske reprezentance. Tudi selektorska zamenjava, na katero na svoj način namiguje Matjaž Kek, bo neizbežna. Jasno, pri čemer novega selektorja ne bo prepričevala oziroma izbirala nogometna javnost oziroma mediji ali navijači, ampak stroka na Nogometni zvezi Slovenije.

Ta pa bo pred resnim izzivom, Kekovi čevlji, to ob trenutni apatičnosti v reprezentančnem nogometu radi pozabljamo, so vseeno veliki. Taktično superiornost Mariborčanu zares težko očitamo, tudi načrta za tekmi s Kosovom in Švico sta bila v precejšnji meri dobra. A v novi nogometni realnosti, ko so v Slovenijo na klubskem nivoju svež pogled prinesli španski trenerji, na čelu z Albertom Riero, se enostavno vedno bolj sprašujemo – ali je to res edini način, na katerega lahko igra Slovenija?