V zadnjih letih za Juventus velja pregovor, da je velik v Italiji in majhen v Evropi. Gledano iz zgodovinskega stališča temu seveda še zdaleč ni tako. V prvi eri Marcela Lippija je Juventusova generacija na čelu z Alessandrom del Pierom konec 90. let kar trikrat zapored zaigrala v velikem finalu Lige prvakov. Maja leta 1996 je na Olimpijskem stadionu v Rimu po enajstmerovkah premagala Ajax Louisa van Gaala, v prihodnjih dveh letih pa utrpela zaporedna poraza proti Borussii Dortmund (3:1) in Realu Madridu (1:0).

Marcelo Lippi se je pozneje preselil k Interju, a se po neuspešni avanturi z nerazzurri leta 2001 vrnil v Torino, kjer je zgradil še eno šampionsko ekipo, ki je dvakrat zapored pokorila Serie A, leta 2003 pa še enkrat zaigrala v velikem finalu Lige prvakov, a na Old Traffordu po enajstmetrovkah izgubila proti Milanu. Juve se danes lahko pohvali s sedmimi finali v najmočnejšem evropskem klubskem tekmovanju, res pa je, da je na zaključni tekmi zmagal samo dvakrat. Prvič sicer v črnih okoliščinah tragedije na Heyslu. Je pa takrat Juve postal prva evropska ekipa, ki je dobila vsa tri evropska tekmovanja (Pokal UEFA, Pokal velesejemskih mest in Ligo prvakov).

Zadnje desetletje v Italiji je močno zaznamoval škandal Calcipoli 2006, katerega glavni krivec je bil Juventusov športni direktor Luciano Moggi, ki mu je FIGC doživljensko prepovedala udejstvovanje v nogometu. Škandal je Juventus prizadel bolj, kot bi si marsikdo mislil; ne samo, da je bil klub izločen iz Serie A in dirigiran v drugo ligo, odvzeta zadnja dva naslova prvaka (naslov iz leta 2006 je bil za zeleno mizo predan Interju), Juventus je izgubil tudi velemojstra na svojem področju, ki je kreiral vsaj tri šampionske ekipe. Lep primer je posel, ki ga ja Moggi izpeljal poleti 2001, ko je za takratni rekord (73 milijonov evrov) Realu prodal Zinedina Zidana, denar pa porabil za nakup Gianluigija Buffona in Liliana Thurama iz Parme ter Pavla Nedveda iz Lazia. 

O poslu “stoletja” se danes v Italiji še vedno veliko piše in govori, čeprav Moggija že osem let ni v nogometu. Brez njega je Juve, ekspresni vrnitvi v Serie A navkljub, dolgo iskal zmagovito formulo za vrnitev na vrh Italije in jo našel šele po silnih naporih novega predsednika kluba Andree Agnellija. Po dveh zaporednih sedmih mestih v Serie A je na klop stare dame poleti 2011 posadil Antonia Conteja, nekdanjega branilca kluba, in zmagal. V italijanskem prvenstvu, v Evropi pač ne. Italijanski kritiki so v zadnjih letih veliko razglabljali o tem, zakaj je Juventus v Ligi prvakov tako neprepričljiv, če pa v Italiji pometa z nasprotniki. Pisalo se je o pomankanju prave konkurence v domačem prvenstvu, pa o tem, da je klub izgubil svojo finančno moč in se ne more kosati z največjimi v Evropi, veliko pa je bilo napisanega tudi o za Evropo neprimernem sistemu igranja 3-5-2, ki je v Ligi prvakov preveč predvidljiv, obramba pa proti svetovnim zvezdnikom preveč izpostavljena. 

JE SISTEM 3-5-2 PRIMEREN ZA IGRO V EVROPI ?

Težava je v tem, ker se je Juve mučil tudi proti na papirju precej slabšim tekmecem, lani denimo v gosteh ni uspel premagati Kopenhagna, proti Galatasarayju je na dveh tekmah iztrži le točko. Conte je bil edinkrat v svojem triletnem obdobju kritiziran tudi s strani Juventusovih navijačem prav lani, po šokantnem izpadu v skupinskem delu Lige prvakov. Conte se je izgovarjal na slabo igriše v Carigradu v zadnjem krogu, toda dejstvo je, da je prezimitev v Evropi zapravil na drugih tekmah. Lansko sezono je vseeno končal zmagovito, s tretjim zaporednim “Scudettom” in rekordnim izkupičkom – 102 točkama! Toda poleti se je zataknilo pri pogovorih z vodstvom kluba, kam naprej. Conte je za naskok na vrh Evrope želel vrhunske igralce, ki pa mu jih vodstvo kluba ni bilo sposobno zagotoviti. Strateg je z odstopom pretresel italijanski nogometni svet, največ, kar je lahko storil Agnelli, pa je bil njegov trud, da je v klubu zadržal vse ključne igralce iz lanske sezone in moštvu dodal nekaj obetavnih mladeničov, morebitnih novih “Zidanov”, ki bi lahko eksplodirali tako, kot je “Zizue” leta 1996 po prihodu iz Bordauxa. 

Niso pa navijači najbolje sprejeli prihod Contejevega naslednika Massimiliana Allegrija, ki je bil le pol leta prej odpuščen pri Milanu, kjer še zdaleč ni imel idealnih pogojev za delo. Vsaj zaenkrat mu ne morajo ničesar očitati, saj v prvenstvu še ni storil napake. Res pa je tudi, da na težkih preizkušnjah še ni bil. Ker so bili njegovi rezultati v Evropi primerljivi s Contejevimi (četrtfinale z AC Milanom leta 2012), navijači v Ligi prvakov zdaj proti Atleticu pričakujejo veliko. Skrbi jih predvsem, ker Allegri sporne postavitve 3-5-2 še ni spreminjal, v Italiji zmaguje s “Contejevo” ekipo. Za uspeh v Evropi bo potrebno nekaj več, toda po zadnjih napovedih bo ekipa tudi v Ligi prvakov še naprej igrala s tremi branilci. Gostovanje v Madridu in konec tedna še domači prvenstveni obračun z Romo, edinim tekmecem za prvaka v Serie A, bosta ura resnice za Allegrija in Juventus. 

Sreda na SK 1 ob 20:00: Atletico Madrid – Juventus