V Pireju ni lahko igrati, to so v lanski sezoni na svoji koži že občutili številni nogometaši, v osmini finala navsezadnje tudi Manchester United, ki je proti Olimpiakosu izgubil z 2:0, a potem preboj v četrtfinale izboril na povratni tekmi na Old Traffordu (3:0). Takrat je med vratnicama Atletica prvič na uradni tekmi debitiral Jan Oblak, za katerega je vodstvo kluba Benfici plačalo 15 milijonov evrov, toda Slovenca so zaradi treh prejetih zadetkov španski mediji močno kritizirali. 

Kot kaže, je Oblak izgubil tudi zaupanje trenerja Simoneja, saj je danes na tiskovni konferenci sedmi sili potrdil, da bo proti Juventusu na Vicenteju Calderonu branil Miguel Angel Moya. Slednji je letos svojo minutažo odlično vnovčil in si pribranil status prvega Atleticovega vratarja. Simeone je imel sprva namen vratarja rotirati; Oblaku je bilo namenjeno mesto v Ligi prvakov, Moyaju v La Ligi, toda po Simeonejevih besedah je tekma proti Stari dami preveč pomembna, da bi tvegal z 21-letnim Ljubljančanom.

Colchonerosi v sredo zvečer ne bodo iskali zgolj prvih točk v Ligi prvakov v letošnji sezoni, z morebitnim uspehom proti Juventusu bodo skušali dokazati, da po novem spadajo med evropsko elito in da lanski finale ni bila samo neponovljiva romantična nogometna zgodba. Da so apetiti po lanskih uspehih v Madridu narasli, pričajo tudi žvižgi trenerju Diegu Simeoneju na domači tekmi s Sevillo, ko so želeli videti na igrišu napadalca Maria Mandžukića in ne Raula Jimeneza, ki je odkrito priznal, da je navijač mestnega tekmeca Reala. V eri El Chola na klopi Atletov se kaj takega še ni pripetilo, navijači pa mu očitajo tudi to, da novih okrepitev ne izkorišča tako, kot bi jih lahko; krilni vezist Antoine Griezmann prepogosto začenja na klopi za rezervne igralce, tam sta obsedela tudi Alessio Cerci in Cristian Ansaldi. Simeone zaupa preverjeni formuli iz lanske sezone, le izvajalci njegovega taktičnega načrta so drugi; Mandžukić je zamenjal Diega Costo,Siqueira Filipeja Luisa, Moya pa, kot kaže, Thibauta Courtoisa.

Nogometni strokovnjaki so sicer prepričani, da Atletico lanske sezone v državnem prvenstvu enostavno ne more ponoviti, saj sta velika tekmeca Barcelona in Real Madrid  lani delala nenavadno veliko napak, več kot v preteklih letih, letos pa morda spodrsljajev ne bo toliko. Za naslov prvaka je bilo potrebno bistveno manj točk kot v preteklih letih. Dolgoročno biti bitko s finančnima in komercialnima španskima gigantoma bo enostavno nemogoče, v duopolu prihodkov od televizijskih pravic na Pirenejskem polotoku je pač prostora samo za dva. Atletico je izpostavljen velikemu povpraševanju svojih nogometašev, ki tega kluba ne vidijo kot najvišje stopničke v svoji karieri. Tudi poimensko je Atletico še vedno daleč za Realom in Barcelono, klop je krajšna in manj kvalitetna (čeprav bistveno daljša kot lani), zato je obramba naslova prvaka malo verjetna. 

Toda na evropskih tekmah, ki jih je v eni sezoni največ 10, odločilno vlogo igra taktična pripravljenost, organiziranost, moštveni duh. Kot je po visokem porazu Seville priznal njen trener Unai Emery, “Atletico nima najbolj tehnično kvalitetne ekipa na svetu. Toda po njihovi disciplini, organiziranosti in želji jim ni para na svetu.” In zato lahko Simeone na tekmi proti Juventusu dokaže, da je mož za velike tekme, ki letos v treh obračunih z Realom še ni izgubil. Številni nosilci iz lanske sezone so odšli, Atletico pa ni nič lažje premagljiv. Srce te ekipe je pač trener, in dokler se Diego Simeone ne naveliča Madrida, se bodo na Vicenteju Calderonu še vedno pisale nove velike zgodbe.