Nogometni navdušenci so si veliko obetali od prvega madridskega derbija v četrtfinalu Lige prvakov, toda bilo je povsem jasno, da lepega nogometa na Vicenteju Calderonu ne bomo videli. Real je zmožen igrati “sexy football”, saj ima v svojih vrstah zvezdnika svetovnega formata, medtem ko Atleti pomanjkanje individualne kvalitete že tretje leto pod taktirko Simeoneja nadomeščaja z borbenostjo, povezanostjo, velikokrat tudi pretirano grobostjo. Se pa ekipi tudi izjemno dobro poznata, se zavedata šibkih točk in prednosti pri drug drugem, ob tako velikem vložku zatorej previdnejša igra ni nenavadna.

Je pa Real v zgodnji fazi tekme vseno pokazal več želje po napadanju, a je Simeone spet zadel v polno, ko je med vratnici postavil slovenskega vratarja Jana Oblaka. 22-letnik je pač, odkar je proti Leverkusnu po poškodbi Miguela Angela Moyaja prvič dobil priložnost, v izjemni formi, prav mogoče pa je, da se je z odličnimi obrambami, predvsem tistmi po strelih Garretha Balea in Jamesa Rodrigueza, zacementiral v začetni enajsterici Atletica. Oblak, čeprav vratar nesporne kvalitete, je postal naključni junak, potem ko je do osmine finala Lige prvakov praktično ves čas sedel. Moyi je ukradel mesto med vratnicama na enak način, kot ga je Moya poleti Oblaku; zaradi poškodbe vratarskega tekmeca in seveda odličnih partij.

Atleti so zdaj, opogumljeni z izjemno formo Oblaka, pred gostovanjem na Bernabeu v psihološki prednosti. Omenjene tekme se nimajo kaj bati, letos so Real tam že premagali, dvakrat pa remizirali. Kakršnekoli remi z zadetki zaradi pravila doseženega gola več v gosteh naprej pelje Colchonerosi. Dejstvo je, da bo Real tudi na povratni tekmi napadel na vse ali nič in skušal prvi zadeti. Trener Carlo Ancelotti se dobro zaveda, da je proti Atletom praktično nemogoče izenačiti, ko slednji preide v prednost, saj je disciplina in organiziranost v obrambi na najvišjem možnem nivoju. Simeone je mojster ubijanja ritma igre, ko je to potrebno, igralska kariera v 90. letih v Italiji mu je predstavljala odlično platformo za razvoj njegove nogometne filozofije.

Atletico se nima kaj bati niti morebitnih podaljškov in enajstmetrovk; Jan Oblak z njimi že ima izkušnje, Iker Casillas pa ni več vratar izpred nekaj let. Simeone ima pripravljenih več scenarijev za povratno tekmo, medtem ko ima Real samo enega; stisniti Atletico pred kazenski prostor, ga prisiliti v napako in zabiti gol več od nasprotnika. Na programu SK 1 nas čez teden dni čaka spektakel. Začnemo ob 19:45 s studijem!

Včasih pa niti z njim ne. V koledarskem letu 2015 je Bayern na poti k tretjemu zaporednemu naslovu državnega prvaka (ima deset točk prednosti pred drugouvrščenim Wolfsburgom), je v polfinalu DFB Pokala, bil pa je tudi prvi favorit za končno zmago v Ligi prvakov. Vsaj tako so po žrebu četrtfinalnih parov menile velike angleške stavinice, dokler se ni “zgodil” Porto. Ni skrivnost, da ima trener Pep Guardiola letos neverjetno veliko težav s poškodbami; brez Javija Martineza je ostal že pred začetkom sezone, spomladi je izgubil še Davida Alabo, Bastiana Schewinsteigerja, Francka Riberyja in Arjena Robbna. To je pet nogometašev iz prve enajsterice. Vprašanje je, ali bi bil rezultat z omenjenimi nogometaši v polju na Portugalskem drugačen? Povzetek letošnje sezone razkriva, da je odgovor bržkone DA, a le v primeru, da bi stvari v svoje roke vzel 31-letni Nizozemec.

Robben je letos prvi strelec Bayerna v prvenstvu s 17 zadetki, dva je prispeval v Ligi prvakov, je pa letos tudi najboljši asistent ekipe in predvsem mož, ki zabija odločilne zadetke, na odločilnih tekmah.  Tako je že od majskega finala Lige prvakov pred dvema letoma na Wembleyju. Letos je imel Robben, do poškodbe, za seboj celo najboljšo sezono v Bayernovem dresu, čeprav je konec januarja dopolnil že 31 let. On je bil tisti, ki je prebijal nasprotnikovo obrambo, ko je bilo potrebno igro z visoko posestjo žoge transformirati v zadetke. Če je imel Robben slab dan, je imel proti močnejšim ekipam slab dan tudi Bayern. Tekme z raznimi Paderborni, Hamburgerji in Werderji pač ne štejejo. Tudi Dortmund ne, vsaj dokler mu bodo lekcije nudili Augsburgi, Eintrachti in Herthe.

Ozadje razkriva, da letos Bayern še ni premagal resne ekipe; Hamburg in Werder sta resda nekdanja prvaka, a bodimo realni, daleč od stare slave in po kadru povsem neprimerljiva z zvedniško Bayernovo zasedbo. Bavarci so spomladanski del prvenstva začeli s polomom v Wolfsburgu (4:1), domačim remijem s Schalkejem (1:1) in po nekaj visokih zmagah proti Bayerna-se-boječim ekipam naleteli na še eno mino v obliki Mönchengladbacha. Ta je utišal kar Allianz Areno (0:2). Bayern je vmes igral še osmino finala Lige prvakov proti Šahtaru in v Lvovu iztržil samo remi (0:0), doma pa zmagal s 7:0. Impresivno, če ne bi vedeli, da je Oleksander Kučer v tretji minuti dobil rdeči karton, moral z igrišča, Bayern pa je povedel z enajsmetrovko Thomasa Müllerja.

Bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da je večina omenjenih tekmecev, tudi Porto v sredo zvečer, Bayern premagal na enak način; s hitro in učinkovito igro na protinapade, kjer so vse napake visokopostavljene branilske linije Bayerna prišle do izraza. Resda so trem golom Porta včeraj na Dragau botrovale tri velikanske individualne napake gostov, po vrsti Xabija Alonsa, Danteja in Jeromeja Boatenga, toda to ne spremeni dejstva, da je Pepov način igre premalo direkten in premalo nemški, da bi Bayern lahko uspel v Evropi. Tiki-taka je bila rahlo zarjavela že leta 2012, ko je Chelsea izločil Barco, pa leta 2013, ko je Bayern s 7:0 v polfinalu odpravil isto ekipo, a že z drugim trenerjem.

Bayern je nato po upokojitvi Juppa Heynckesa na klopi “instaliral” trenerja, katerega nogometno filozofijo je sam postavil pod vprašaj v sezoni šampionskega pohoda na Wembley, nato pa se leto dni pozneje pustil Realu premagati na enak način, kot je sam ugnal Barco. Po spodrsljaju v Portu je jasno, da Bayern 2.0 ne more do naslova prvaka s to igro. Guardiolova era pri Barci na Bavarskem ni ponovljiva, ne s temi igralci in ne leta 2015. Bayern nikoli ni bil ekipa kompliciranja, Bayern je predstavljal nemški nogomet, idejo direktnega, pragmatičnega sloga.

Preobrat na Allianz Areni je še vedno mogoč, saj ima Bayern v svojih vrstah vrhunske posameznike, a če Porto spet kaznuje Bavarce po kakšnem hitrem protinapadu, potem se Guardioli ne piše nič dobrega. Odpuščen seveda ne bo, saj bo v prvenstvu prvak, utegne pa biti Wolfsburg v finalu DFB Pokala (predpostavljajmo, da gre Bayern v polfinalu čez neprepoznavni Dortmund, od katerega se poslavlja še Jürgen Klopp) trd oreh.

PSG je ekipa vrhunskih posameznikov, ki je letos nekoliko presenetljivo izločila Chelsea v četrtfinalu, nima pa ustreznih zamenjav na klopi. To je bilo evidentno predvsem v zvezni vrsti, kjer sta v sredo zvečer manjkala Marco Verratti in Thiago Motta. David Luiz že zdrav ni upravičil svoje cene, kaj šele poškodovan, ko je moral menjati kapetana Thiaga Silvo. Francoski mediji so se spravili na Laurenta Blanca, ker je na igrišče poslal nekdanjega branilca Chelseaja in Benfice, toda proti kakšni drugi ekipi bi se lahko Francozu celo izšlo … Tako pa si bomo za vedno zapomnili, kako je Luis Suarez dvakrat Luizu poslal skozi noge in obakrat zabil zadetek.

Kar je bolj zastrašujoče za tekmece, je dvigajoča se forma Urugvajca. V zadnjih letih, predvsem po odhodu Lea Messija, smo pogosto poslušali kritike o tem, da brez Argentinca ekipa sploh ne zna več igrati, zdaj pa imajo Katalonci v Suarezu še enega igralca poleg Messija, ki je zmožen stvari vzeti v svoje roke, si iz ničesar pripraviti priložnost in zabiti odločilen zadetek. Bodimo realni; niti z Zlatanom Ibrahimovićem v polju čez teden dni PSG nima možnosti, da na Camp Nouu pripravi preobrat. Barceloninega napada v tem trenutko ni mogoče ustaviti, sploh pa je ne more zdesetkani PSG. Toda, v Ligi prvakov sta še dve ekipi, ki sta tega sposobni. Atletico z Janom Oblakom smo že omenjali, tu pa je še speča “črna zver”, ki samo sebe imenuje Zebra.

Stara je zgodba o Juventusovi formi v Evropi, ki ni primerljiva z njegovo uspešno zgodovino na italijanskih tleh. Juve je naslov evropskega prvaka osvojil samo dvakrat, nazadnje leta 1996 pod taktirko Marcela Lippija, toda ne moremo mimo dejstva, da bi z nekaj več sreče Črnobeli na tronu Evrope stali večrat … Juve je poleg Bayerna in Benfice ekipa z največ porazi v finalu, na zadnji stopnički ji je spodrsnilo že petkrat. Vseeno Stara dama v polfinalu Lige prvakov ni igrala že od leta 2003, ko je izločila galaktični Real Madrid (to je odneslo trenerja Vicenteja del Bosqueja), v finalu pa po enajstmetrovkah nato izgubila proti Milanu Carla Ancelottija. Kmalu zatem je sledil Calciopoli, pa splošen padec nivoja italijanske Serie A, Juve pa je rabil vrsto let, da je pod taktirko Antonija Conteja na Apeninskem polotoku spet postal sila.

Juve zdaj že četrto leto zapored pometa s tekmeci v Italiji, toda v Evropi svoje kvalitete v zadnjih letih ni znal potrditi. 

Razlogovo je več; tekmeci v Evropi so na neprimerno višjem nivoju, kot Roma, edini resni konkuret za naslov prvaka (pa še to samo do januarja), pomanjkanje izkušenj in neprimerna Contejeva taktika 3-5-2. Letos je to Massimilliano Allegri spremenil, se dokazal kot bolj prilagodljiv in taktičen trener, Juve pa brez težav popeljal čez Borussio Dortmund. Dejstvo je, da je Borussia samo še bleda senca ekipe zadnjih let, toda Juve je v torek zvečer napravil naslednji korak proti polfinalu, doma proti Monacu z 1:0. Taisti Monaco je pred tedni zmagal na Emiratih (1:3), gola v Torinu ni mogel zabiti.

Evropa je še vedno razdeljena; je Juventus zmagal po sreči? Enajsmetrovka Artura Vidala je delovala sporno, saj naj bi bil prekršek Ricarda Carvalha nad Alvarom Moratto storjen že zunaj kazenskega prostora, toda vseeno so bile Zebre po lepih priložnostih Carlosa Teveza in Vidala ves čas bližje drugemu zadetku. Allegriju so nekateri novinarji po tekmi očitali preveč previdno taktiko, zaradi katere tekma ni bila zanimiva, a jim je Italijan odgovoril v svojem slogu: “Se želite zabavati? Potem pojdite v cirkus, kajti mene zanima samo polfinale!” Morda cirkus niti ni več tako daleč od Torina, sploh, če se v polfinalnem žrebu Juve znajde skupaj z Realom, katerega je v preteklosti tako rad premagoval in prezgodaj pošiljal nazaj domov v Kastilijo.