Včeraj sem v svetovnem tisku zasledil, da so avtorji peticije, ki zahteva ponovitev tekme med Barcelono in PSGjem, na spletu zbrali že 200 tisoč podpisov. Po njihovem mnenju so potnika v četrtfinale Lige prvakov odločile sodniške napake, toda resnica je, da so si Parižani za izpad krivi povsem sami!

Neposredno po izpadu PSG-ja iz Lige prvakov, ko je na povratni tekmi osmine finala na Camp Nouu zapravil prednost štirih zadetkov s prve tekme (4:0) in klonil s kar 6:1, sem čutil, kaj sledi. Socialna omrežja so postala leglo širjenja lažnih novic, platforma za pranje možganov, pa tudi prostor za medsebojno obračunovanje povečini mladih nogometnih navdušencev. Vedel sem tudi, da nam bo vsak prispevek, ki ga bomo po tekmi objavili v zvezi z Barcelono in sodniki, prinesel gromozansko število ogledov in povečal obisk na strani. Vedel sem, kakšnega okusa mora biti kost za glodanje, če sem iskren.

Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bodo na Facebooku in drugih družabnih omrežjih pojavile peticije, ki pozivajo bodisi k izključitvi zdaj zloglasnega nemškega sodnika Deniza Aytekina bodisi k ponovitvi omenjene nogometne tekme, ali pa kar oboje. Če sem iskren, histerije okrog izpada francoskega prvaka ne razumem. Nisem navijač Barcelone, njena igra me nikoli ni prevzela do te mere, kot nekatere stanovske kolege, zato bom prvi v vrsti, ko bo potrebno predstavo katerega izmed sodnikov kritizirati.

Ravno zato so mi primerjave Deniza Aytekina s Tomom Øvrebøjem naravnost smešne. Chelsea je leta 2009 v polfinalu z izjemno izpiljenim taktičnim načrtom ustavil Pepovo Barcelono in si je absolutno zaslužil finale Lige prvakov. Trdim, da gre za eno večjih sodniških kraj v moderni nogometni zgodovini; Øvrebø je mižal na obe očesi, ko ni piskal treh očitnih enajstmetrovk v korist domače ekipe in varovance Guusa Hiddinka prikrajšal za drugi zaporedni finale proti Manchester Unitedu. Chelseajev taktični načrt se je sesul, čeprav so Modri z agresivnim fizičnim pokrivanjem povsem omrtvili nasprotnika, ki ni znal razviti prepoznavnega sloga igre, imenovanega tiki-taka; Andres Iniesta je v 93. minuti, ko bi moral Chelsea po vseh pravilih voditi že s 3:0 ali pa 4:0, iznenačil na 1:1 in srečno Barcelono popeljal v finale. Ostalo je zgodovina.

PSG pa je na povratno tekmo v Barcelono očitno prišel z enim jasnim ciljem, doseči zadetek v gosteh in izgubiti s čim manjšo gol razliko. Samo tako namreč lahko razumemo boječ pristop varovancev Unaia Emeryja na Stadionu Camp Nou, kjer so Parižani lovili svojo prvo skupno zmago nad Barcelono po letu 1995, ko so igrali celo v polfinalu omenjenega tekmovanja. Tri tedne so Katalonci na glas govorili o svoji želji in motivu, da se pred domačimi gledalci predstavijo v drugačni luči, kot v Parku princev, da potnik v četrfinale še ni odločen in da verjamejo v preobrat. Barcini igralci in navijači so to govorili tako zelo na glas in tako pogumno, da so jim očitno začeli verjeti tudi igralci PSG-ja.

Pravzaprav so jim Parižani kar nasedli; nihče doslej v Ligi prvakov namreč še ni nadoknadil zaostanka štirih zadetkov s prve tekme in tudi Barci to minuli teden ne bi uspelo – če bi PSG na Camp Nouu odigral tako, kot je zaigral na prvi tekmi. Verjeli smo, da bo z Unaiem Emeryjem PSG napravil korak naprej v razvoju svojega projekta pod sponzorstvom novih bogatih lastnikov z Bližnjega vzhoda, a se je francoski prvak, ravno nasprotno, “podelal v hlače” in zmrznil. In to ravno takrat, ko bi moral dokončati svoje delo s prve tekme in prestati evropski izpit zrelosti.

Ko je ekipa Barcelone v 3. minuti z zadetkom Luisa Suareza povedla z 1:0 in dvignila na noge nabito poln Camp Nou, je režiser ob robu igrišča pokazal kisel izraz na obrazu Unaia Emeryja. Podobno zaprepadeno so delovali tudi njegovi nogometaši. To niso bili izrazi nogometašev, ki bi se na Camp Nou prišli boriti za četrtfinalno vozovnico, ki bi bili motivirani svojo nesporno kvaliteto predstaviti tudi petični katalonski publiki. Že takrat sem začutil, da je Barcin preobrat povsem mogoč; PSG je namreč na tekmi le še prisostvoval brez pravega načrta in ideje, upajoč, da bo prednost s prve tekme dovolj za preboj v četrtfinale najelitnejšega evropskega klubskega tekmovanja.

Ravno zato si je izpad, ne glede na dosežen zadetek v gosteh prek Edinsona Cavanija, povsem zaslužil. Kot si je napredovanje zaslužila Barcelona, ki je po visoki zmagi nad Celto Vigo verjela, da lahko uspeh ponovi tudi proti precej zahtevnejšemu nasprotniku. Zato je grizla do konca, do zadnje sekunde in z nekaj športne sreče (da, tudi z rahlo pomočjo sodnika) prišla do napredovanja. V nogometu je pač tako, da si moraš tudi srečo in morebitno sodniško pomoč zaslužiti. Barca je za to neumorno garala v napadu, Parižani pa so pravzaprav stali in čakali konec tekme. Statistični podatki po tekmi so celo razkrili,da so od četrtega gola Neymarja (87:24) pa do konca tekme (95:00) Parižani uspešno izvedli le štiri podaje.

Tega se je po tekmi zelo dobro zavedal tudi trener PSG-ja Unai Emery; njegova ekipa se je preprosto ustrašila igrati, bila je neodločna, zato sodnikov ni omenjal. Prav tako se je Emery verjetno zelo dobro zavedal, da so nekateri drugi trenerski kolegi v preteklosti glasen Camp Nou že znali zaviti v črno. Morda najbolj klasičen primer, kako se lahko želja in pristop z garanjem na igrišču obrestujeta, je uprizoril Inter Joseja Mourinha leta 2010. Takrat so Nerazzuri na prvi polfinalni tekmi na San Siru s 3:1 premagali Pepovo Barcelono, potem pa na povratni tekmi že v prvem polčasu neupravičeno ostali z igralcem manj; Sergio Busquets je s teatralnim padcem poskrbel za izključitev Thiaga Motte, Guardiola pa je začutil priložnost in nemudoma stopil ob rob igrišča ter svojim nogometašem naročil še nekoliko drugačno postavitev.

Takrat se mu je za hrbet, ko je Pep ravno govoril z Zlatanom Ibrahimovićem, prikradel Jose Mourinho in mu na uho zašepetal: “Misliš, da je konec, kajne? Daleč od tega, da je to konec!” Mourinhovo odločnost in samozavest so njegovi igralci transformirali na zelenico, borili so se do zadnje kaplje krvi (celo z Eto’ojem na desnem bočnem položaju) in zdržali do konca s samo enim prejetim zadetkov. Bilo je dovolj za finale in poznejši zgodovinski trojček. Dve leti pozneje je nekaj podobnega na Camp Nouu, prav tako z igralcem manj, uspelo še londonskemu Chelseaju. Zadetek Fernanda Torresa za 2:2, ki je potrdil finale, ima še danes posebno mesto v srcih Chelsajevih navijačev. Potrdil je besede trenerja Roberta di Mattea, da se z Barcelono lahko iztrži ugoden rezultat, četudi je razlika v kakovosti nogometašev opazna. Kako si zaslužiš zmago nad Barcelono, je kasneje dvakrat pokazal tudi Simeonejev Atletico.

PSG trenutno s šestimi prejetimi zadetki na Camp Nou nima kaj iskati v družbi tvorcev šampionskih zgodb, ki sta jih spisala Inter 2010 in Chelsea 2012, zato je prav in povsem zasluženo, da je šla naprej Barcelona.