Fantje, hvala za 'fuzbal'! NZS, zavihaj rokave

Foto: Guliverimage

Komentar o slovenskem podvigu na Euru 2024, predvsem pa o tem, da velja ustvarjeno priložnost za nadaljnji razvoj slovenskega nogometa čim prej in čim bolje izkoristiti.

Pravijo, da velja za realen in trezen razmislek ter analizo čustvenih dogodkov prespati nekaj noči in se nato lotiti dela. Zato zdaj z nekajdnevno distanco gledamo na slovenski nogometni presežek, ki si ga bomo za vselej zapomnili kot Euro 2024.

Tudi po nekaj dneh je prevladujoče čustvo tisto, ki smo ga v nogometni javnosti na veliko opevali že v prejšnjih dneh. Ponos. Ponos na to skupino bojevnikov, ki je osrečila celotno Slovenijo in nam vrnila upanje, da je Slovenija v resnici nogometna dežela.

“Morda lahko igramo boljši nogomet, ampak boriti se pa bolj ne moremo,” je bil po tekmi s Portugalsko jasen selektor Matjaž Kek. In imel je prav. Kot je imel prav že tolikokrat poprej, ko mu morda z izjemo redkih nihče ni verjel. Tu si še enkrat zasluži pohvale vodstvo nogometne zveze Slovenije, na čelu z Radenkom Mijatovićem, ki je Mariborčanu kril hrbet predvsem po blamaži v Beogradu junija 2022.

Trenutna generacija slovenske reprezentance je dozorela do te mere, da se ne boji nikogar. Njena največja odlika je ta, da je prav vsak člen tega moštva pripravljen preteči dodaten meter ali dva za tistega, ki morda takrat tega ne more več. Začenši z napadalcema Benjaminom Šeškom in Andražem Šporarjem, ki sta celoten turnir žrtvovala svojo lakoto po golih za ekipno dobro. Da ne naštevamo naprej do naše največje dodane vrednosti reprezentance, ki sliši na ime Jan Oblak.

Ko smo po tekmi osmine finala selektorja vprašali, kako bo boleča izkušnja poraza s Portugalsko vplivala na to, da bo Slovenija v prihodnje še bolje zaključevala velike turnirje, nam je odvrnil z besedami: “Ali to ni dovolj?” Absolutno je, ampak v tem kontekstu želimo izpostaviti, da po teh predstavah Slovenije zdaj javnost resnično verjame v to, da gre za uspeh, ki se lahko ponavlja. Enkrat, dvakrat, trikrat …

Predvsem pa bi bilo dobro, da bi ta preporod slovenskega nogometa izkoristili celostno. Naj bo ta reprezentančni podvig veter v jadra vzpona slovenskega nogometa na vseh ravneh. Kajti, kot je večkrat poudaril tudi selektor Kek, če smo si to priznali ali ne, slovenski nogomet pred Eurom ni bil v najboljšem stanju.

Nogometno zvezo Slovenije zdaj čaka veliko, veliko dela. Najprej bo treba zavihati rokave v kontekstu vnovičnih pogovorov z Matjažem Kekom o tem, kako nadaljevati reprezentančno zgodbo, ki se je z zlatimi črkami pisala v zadnjih mesecih. Razmišljati v smeri, da bo pa Mariborčan seveda ostal slovenski selektor, potem ko je njegov pečat in delo v zadnjih tednih občudovala vsa Evropa, je malce naivno. Marsikdo si ga želi na svoji klopi. Vzporedno bo treba krpati tudi nekatere druge novonastale luknje v nogometni piramidi, ki so nastale z odhodom direktorja reprezentanc Mirana Pavlina.

Resnično pa upamo, da ta reprezentančni uspeh odgovornim ne bo zameglil pogleda na domačo ligo. Zadnja sezona slednje je bila, milo rečeno, kaotična. Neveljavni zapisniki, za katere nihče ni odgovarjal, še nekatere druge birokratske kolobocije, zaradi katerih denimo še danes ne vemo, ali je Matevž Vidovšek doma vzgojen nogometaš ali ne, serijske menjave v prvih minutah tekme za zadostitev novim pravilom, vse polomije prve (in edine) epizode Rogaške med slovensko elito … Pa smo še marsikaj izpustili.

Tudi nastavki za novo sezono niso optimalni. Vmes je bil namreč, skrit za zaveso Eura, izveden žreb za novo sezono. Morda bi bilo smiselno zadevo izpostaviti tako, da bi zveza v Nemčijo poslala nekoga iz svojega tekmovalnega sektorja in bi žreb pred večino tam tako ali tako zbranih slovenskih novinarjev, ki nas zanima nogomet, denimo izvedli Žan Karničnik, Timi Max Elšnik in Josip Iličić. Če je lahko na pot odšlo nič koliko funkcionarjev s predvsem protokolarnimi zadolžitvami, bi morda bila, če bi kdo imel željo in voljo, to precej boljša napoved bližajočega se začetka nove sezone, kot je bil žreb za štirimi stenami in obvestilo za javnost s sporedom jesenskega dela.

Zapleta se tudi s sodelovanjem Primorja med slovensko nogometno elito. Če bo res na koncu sprejeto, da bo moštvo iz Ajdovščine po dolgih trinajstih letih prvoligaške tekme pričakalo na praznem stadionu v Novi Gorici, potem bo to znova poteza brez pravega razmisleka o tem, kako nekaj storiti v dobro ‘žive materije’ nogometa, in ne samo zato, da bo zadoščeno črkam pravila na ‘mrtvem’ papirju.

Upamo, da bo zveza tovrstne stvari rešila bolje, kot je nekatere v zadnjem obdobju. Vsak dela napake, potrebno pa jih je priznati in popraviti. In tudi absolutno bolje (s)komunicirati z javnostjo. Ki bi ji lahko bolj transparentno na voljo dajala tudi trenutno znova tako zaželene nogometne sogovornike, pa so ti skriti nekam v ozadje oziroma rezervirani samo za medije, ki so z NZS tako ali drugače tesno povezani.

K sreči pa je bilo nekaj potez NZS v zadnjem času tudi zelo dobrih. Novonastali Združeni navijači Slovenije, ki redno in učinkovito sodelujejo z Nogometno zvezo Slovenije, so se na Euru izkazali kot zadetek v polno in so praktično vselej preglasili tudi na desettisoče glav večje navijaške množice nasprotnikov.

Veliko je bilo pohval tudi na račun tistih, ki skrbijo, da je za reprezentanco vse izvrstno poskrbljeno v kontekstu bivanja, treningov in logistike, kjer vse ključne niti odlično vleče Lea Soklič. Če bodo torej naši nogometni junaki na vseh ravneh obkroženi z ljudmi, ki obvladajo svoj posel, predvsem pa jim je tako zelo mar za slovenski nogomet, potem se lahko resnično nadejamo, da je prihodnost slovenskega nogometa svetla.