Fantje, nekdo bo moral prevzeti odgovornost

Grafika: Uroš Kokol

Komentar o tem, kako je NK Maribor zavil v črno luknjo, za kar pa še nihče ni prevzel odgovornosti.

Sinoči je štajerski klub, ki so se mu navijači Maribora dolga leta posmehovali ter ga na nek način imeli celo za svojo podružnico, iz katere so črpali najboljše nogometaše, igral (in to kako igral) v četrtfinalu konferenčne lige proti veliki Fiorentini. Govora je seveda o Celju, aktualnem državnem prvaku, ki piše najlepša poglavja svoje zgodovine.

Medtem pa je le dan poprej veliki Maribor, dolga leta ponos nogometne Slovenije, v Prvi ligi Telemach gostoval v Lendavi, pri zadnjeuvrščeni Nafti, od koder je komajda odnesel celo kožo in točko za remi z 1:1. Čeprav je trenutno na drugem mestu prvenstvene lestvice, Maribor danes ni več drugi najmočnejši klub v Sloveniji. Minila bo namreč že tretja zaporedna sezona brez kakršnekoli lovorike in brez nastopov v skupinskem delu evropskih tekmovanj. Celje in Olimpija sta v tem pogledu torej vijolice prehitela po levi in po desni.

nogomet ažbe jug nk maribor — Foto: Jure Banfi

Odgovornost Acuna Ilicalija

A če bi morali zaradi nastale situacije v nogometnem Mariboru goreti vsi alarmi, je pod Kalvarijo spet vse tiho. Klub iz Ljudskega vrta je prešel v turške roke, kjer se stvarem očitno streže precej drugače, kot se je streglo v preteklosti. Za lastnika Acuna Ilicalija je, o tem zdaj ne dvomijo niti največji zagovorniki nove oblasti, Maribor skrb številka tri – za Fenerbahčejem in Hullom.

Ponovili bomo že večkrat napisano – stara mariborska oblast je klub pripeljala na rob prepada, ko je bilo reševanje zadeve absolutna nuja, ampak zdaj je klub v rokah odločevalcev, ki ne vedo natančno, kaj bi z Mariborom sploh počeli. Tako se v nekaj tednih spreminja filozofija – od kluba, ki bo vzgajal mlade igralce, do kluba, ki se mu ‘pet pred dvanajsto’ pridružijo igralci s plačami, kakršnih v slovenskem nogometu, tudi v Celju, še nikoli ni bilo.

To je klub pripeljalo v vrtinec kaosa, kjer strateške usmeritve, kako naprej, ni. Bo Maribor (p)ostal odlagališče nogometašev, ki so zavozili potencialno odlične kariere in zdaj pač iščejo okolje, kjer bi še igrali nogomet? Bo klub dobil jasno športno politiko z jasnimi odločevalci? Bodo cilji znova najvišji in bo največja nogometna blagovna znamka v Sloveniji spet sposobna napasti vrh slovenskega nogometa? To je odgovornost Acuna Ilicalija, katerega največja polomija doslej je obisk slačilnice Maribora po zmagi na večnem derbiju v Ljudskem vrtu ter izplačilo petkratnih premij, po katerih je šlo v vijoličastem taboru vse navzdol.

Odgovornost Cema Basgula

Vodja nogometnih operacij v NK Maribor Cem Basgul se je na mestu pomembnega odločevalca v NK Maribor pravzaprav znašel bolj po naključju. Acun Ilicali je iz svojega imperija izločil Tana Kesslerja, nogometno dobro podkovanega profesionalca, ki pa je imel očitno drugačne poglede na svet in nogomet kot njegov bogati ‘šef’.

nogomet nk maribor cem basgül — Cem Basgul. Foto: Sportklub

Tako je rokave pri odločanju o okrepitvah zavihal Basgul, novinec v tem poslu, ki je na kratko kot športni direktor deloval le v irskem Shelbournu, kjer pa se je Ilicalijev projekt ekspresno končal. Za zdaj posebne žilice pri iskanju okrepitev Basgul še ni pokazal. Vprašanje ostaja tudi, koliko je sam sploh pristojen za sprejemanje odločitev oziroma ali je le operativni izvrševalec tistega, kar se odločijo v Turčiji.

Vsekakor pa je zmedeno, prepočasno in nasploh slabo kadrovanje še kako velik krivec, da je Maribor danes tam, kjer je. Kai Meriuloto, Gyorgy Komaromi, Ali Reghba, Andre Sousa, pa tudi nemotivirani Sheji Ojo, niso okrepitve na nivoju NK Maribor. Oziroma niso okrepitve na nivoju, na kakršnem je klub iz mesta ob Dravi nekoč bil. Morda so za ta Maribor, brez vizije, ambicije in jasnih ciljev, povsem dovolj dobri.

Odgovornost Boštjana Cesarja

Če smo Cesarja še na začetku pomladi hvalili, da je način svojega nogometnega učitelja Matjaža Keka postal strup za že na trenutke malce ohole in preveč samozavestne Špance, ki vladajo slovenskemu klubskemu nogometu, smo zdaj dobili dokaz, da je Ljubljančan stopil v prevelike čevlje. No, čevlji nogometno nerazumljivo hitro odslovljenega Anteja Šimundže, klubske legende, ki je Maribor stabilizirala po prejšnjem turbulentnem obdobju, so bili tako ali tako res zelo veliki.

Resda nekdanjemu slovenskemu kapetanu ne gredo na roko poškodbe, pa tudi številni drugi dejavniki, ki niso njegova odgovornost. Ampak razbrati, kaj je trenutno ideja igre Maribora, kakšni so vzorci in avtomatizmi oziroma kakšen je sploh podpis ali načrt trenerja, je enostavno nemogoče.

Boštjan Cesar

Težko se je znebiti občutka, da igralci na igrišču ne sledijo navodilom trenerja, za nameček pa se po tekmah Cesar zapleta še v izjavah. Tako je po obračunih proti Bravu in Nafti ocenil, da je njegovo moštvo kontroliralo tekmo, pri čemer so se v Ljubljani vijolice porazu izognile šele z domala zadnjim udarcem na tekmi, v Lendavi pa je Nafta, ki je bila za nameček še močno zdesetkana, več kot dvajsetkrat udarila proti vratom Maribora.

Stvar, ki močno zmoti, je tudi pretirano izpostavljanje, kako zelo se Mariboru pozna odsotnost Benjamina Tetteha. Saj ne, da to ne drži, z njim bi bili rezultati verjetno bistveno boljši in bi zamaskirali marsikatero nastajajočo luknjo, a en igralec ne more oziroma ne sme postati tako pomemben, da bi ga bilo nemogoče zamenjati. Kogar ni, brez njega se mora. Kako in na kakšen način? To pa je vprašanje, na katerega mora odgovoriti trener.

In pri trenerju je treba izpostaviti tudi odgovornost igralcev. Mariborski dres je težek, težji od dresov drugih klubov v Sloveniji. V tem trenutku pa se zdi, da je v kadru Maribora zelo malo fantov, ki na igrišču dajejo vse, česar so sposobni. Kako že pravijo? Heroji se rojevajo v najtežjih bitkah. Zdi se, da tabor vijolic v tem trenutku pogreša tudi fante z junaškim karakterjem.

Odgovornost Mihaela Mikića

Mariborski vrabčki že dolgo čivkajo, da naziv športni direktor pri Mihaelu Mikiću nikakor ne opisuje nalog in dolžnosti, ki navadno pritičejo človeku na tej funkciji. Hrvat ima namreč v Ljudskem vrtu povsem zvezane roke. Ogleduje si tekme, spremlja igralce, išče potencialne okrepitve, a točka, ko bi se morale zadeve realizirati, enostavno ne obstaja.

Kot prijatelj Boštjana Cesarja je Mikić tako na nek način zgolj vez med igriščem in klubskimi pisarnami, te dni, ko v klubu divjajo valovi sestankov, pa je predvsem tisti, ki želi malce umiriti situacijo. Vprašanje ostaja, koliko časa bo še igral to vlogo, v kateri zagotovo ne uživa. Kaj lahko se zgodi, da se bo njegovo sodelovanje z vijolicami končalo že s koncem sezone, ko Hrvatu tako ali tako poteče pogodba z Mariborom. Da je tudi polletna pogodba za novega športnega direktorja nogometno izrazito nenavadna stvar, pa verjetno ni treba posebej poudarjati.

Če Mikić odide, bo njegov naslednik hitro ugotovil, da je ‘podedoval’ ekipo, v kateri se polovici moštva iztekajo ali pogodbe ali posoje. Glede na vse turbulence, ki te dni vladajo v Ljudskem vrtu, se zdi, da o naslednji sezoni tako ali tako ne razmišlja še nihče. Posledično bo očitno Maribor znova obsojen na reševanje kadrovske stiske ‘pet pred dvanajsto’. Kot da se iz zadnjih dveh prestopnih rokov nihče ne bi ničesar naučil.

Odgovornost klubskih svetovalcev

Ni skrivnost, da je Maribor v trenutni situaciji tudi klub številnih svetovalcev. Marcos Tavares je na papirju še vedno samo pomočnik športnega direktorja, a že nekaj časa je njegov glas pri turških lastnikih vijolic precej bolj slišan in upoštevan kot besede Mihaela Mikića.

Hkrati nad situacijo bdijo tudi ljudje, ki so Acuna Ilicalija pripeljali v NK Maribor. Turški medijski mogotec je povsem iskreno priznal, da ga je v Slovenijo in tudi v Ljudski vrt pripeljal predsednik Uefe Aleksander Čeferin, ki je, zavedajoč se klavrnega stanja Maribora, našel rešitev, da klub – ja, verjetno lahko zapišemo kar – ohrani pri življenju.

Kolegi z Večera so že pred časom izpostavili, da se odločitve o dogajanju v NK Maribor vlečejo tudi v Nyonu oziroma vsaj na Brdu pri Kranju. In prepričani smo, da trenutna situacija tudi ljudem v Čeferinovem krogu ni niti najmanj všeč.

Kdo bo torej prevzel odgovornost? Kdo bo junak, ki bo klub usmeril proti vrhu, kamor je Celje s svojimi sodelavci potisnil Valerij Kolotilo? Ali Olimpijo s pravimi potezami športni direktor Goran Boromisa? Ne pozabimo, aktualni uspešni eri grofov in zmajev sta se prav tako začeli s hudimi porodnimi krči. Celo še večjimi, kot so mariborski – Celje je skorajda izpadlo iz lige, Olimpija pa je malodane bankrotirala.

Situacija v Ljudskem vrtu še zdaleč ni tako alarmantna. A standardi so v Mariboru pač višji kot povsod drugod. In tega se morajo zavedati vsi, ki bodo vlekli naslednje poteze.