Franko Kleva je nekdanji legendarni vratar Kopra, Izole in tudi Olimpije iz časov nekdanje Jugoslavije, ki je vse življenje zvest nogometu in glasbi. S 65-letnim Izolčanom smo brskali po spominih na njegovo pestro življenje in izvedeli marsikaj zanimivega, ob tem pa se veliko smejali.

“Če hočeš biti nogometni vratar, moraš biti malo nor. Jaz sem zagotovo bil,” nam je na začetku skoraj dve uri trajajočega pogovora, ki je ob dobrem obroku morske hrane v Izoli potekal v enem izmed gostinskih lokalov ob morju, povedal Franko Kleva. Vsekakor nevsakdanji lik.

Spregledani velikan slovenskega nogometa

Nogomet

24. Okt 2021 12

Nogomet

24. Okt 2021 12

Baretka, usnjena jakna, moderna sončna očala, debela verižica okoli vratu in skuter, na katerem se je pripeljal. Pa njegova ime in priimek, ki se prebereta, kot da bi bil junak ene izmed največjih filmskih franšiz vseh časov. Le da je bil on namesto agent s kodnim imenom 007 kot nogometni vratar vedno številka 001.

“Bil sem zelo atraktiven vratar. Ko sem skakal za žogo, sem letel vzporedno s prečko. Na tekmah so se fotoreporterji vedno postavljali za moj gol, saj so vedeli, da jih čakajo dobre fotografije,” je 65-letni Izolčan razlagal z vnemo 20-letnika.

Veliko mlajšega, kot je, se tudi počuti. “Vedno sem rad užival življenje. Kot nogometaš in glasbenik sem marsikaj tudi doživel. Zabave, ženske, alkohol … Veliko sem kadil. Bilo je super, ampak meni je zelo lepo še danes,” je povedal.

“Trikrat na teden tečem. Zjutraj se zbudim, spijem kavico, se oblečem in grem odteči svojih pet kilometrov. Potem je čas za biznis, pogovore s prijatelji, imam jih veliko v nogometnih in tudi glasbenih krogih. Dolgčas mi zagotovo ni. V življenju trenutno res uživam,” je nadaljeval nekdanji nogometaš, ki ga pomnimo kot vratarja iz zlatih časov Kopra, branil pa je še v domači Izoli in bil v osemdesetih letih, ko je bila ta veliko ime v nekdanji Jugoslaviji, nekaj časa tudi član Olimpije.

Po porokah je harmoniko igral od 13. leta starosti

Zelo pomembno vlogo v njegovem življenju igra tudi glasba. Za harmoniko in klavir, ki ju igra, danes poprime le še ob izrednih priložnostih, a je z njo še vedno zelo povezan.

Če ne drugega z organizacijo raznoraznih zabavnih prireditev v hotelih in kazinih, za katere kljub temu, da je uradno upokojen, še skrbi. V preteklosti je bil v glasbo vpet veliko bolj.

“Skozi celo življenje sem bil svobodni umetnik. Igral sem vse. Še največ narodno glasbo, tam je bilo tudi največ denarja. Bil sem član Primorskih fantov in ansambla Ottavia Brajka, igral sem tudi s skupinama Dober dan, Rokokopa …,” je povedal.

“Od 13. leta starosti sem šibal po ohcetih s harmoniko. Igrala sva z nekim starejšim gospodom in imela na Primorskem monopol,” se je pol stoletja v preteklost vrnil Kleva, ki je nogometno pot začel v Izoli, se potem preselil v Olimpijo in šel pozneje nazaj v Izolo, največji pečat pa pustil v Kopru, ki je bil tudi njegov zadnji klub.

Nogomet je vseskozi mešal z glasbo in vmes za nekaj časa nogometno žogo tudi postavil v kot.

“Po odhodu iz Olimpije sem eno leto branil za Izolo, potem pa so doma name začeli pritiskati, naj se spravim k pameti in začnem delati. Oče je imel kmetijo, mama pa bila učiteljica, tako da starša mojega nogometa nista jemala resno. Po prihodu iz vojske sem imel vsega dovolj in jima ugodil. Postal sem glasbenik,” je povedal o obdobju na prehodu iz najstniških let, v katerem se je za kar nekaj časa posvetil zgolj glasbi.

Začel je služiti z glasbo in se zredil na 130 kilogramov

“Nogomet me takrat ni zanimal. Denar sem služil z glasbo, muziciral, se zabaval in družil. Užival sem življenje, kar pa se je poznalo tudi na moji postavi. Kar naenkrat sem imel 130 kilogramov. Nekega dne sem si rekel, da je dovolj in se moram spraviti k sebi. Začel sem hujšati in kmalu prišel na 105 kilogramov,” pravi visokorasli Izolčan, ki je nekoč v višino meril 194 centimetrov, zdaj pa ima kakšna dva ali tri manj.

“Takrat se je vrnil tudi apetit po nogometu, tako sem se priključil Izoli, za katero sem branil pol sezone. Potem sem dočakal klic iz Kopra, ki ga je prevzel Lučjo Pertić in me prepričal, naj se mu pridružim,” je Kleva opisal začetek koprske zgodbe, ki je najbolj zaznamovala njegovo nogometno pot.

V drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki velja najžlahtnejše obdobje nogometa v Kopru, je bil član zasedbe, na katero se na Bonifiki radi spomnijo še danes. Že po drugem letu na vratih Kopra je s soigralci v sezoni 1984/85 prišel do naslova v takratni prvi slovenski ligi, ki je bila tretji kakovostni razred jugoslovanskega nogometa, in se uvrstil med drugoligaše nekdanje skupne države. To je bil za Koper velik uspeh.

“Takoj, ko sem prišel, sem videl, da je to prava zgodba. Bili smo v razsulu, potem pa smo hitro prišli do velikih uspehov, sam pa sem igral odlično. Tri sezone v nizu sem bil najboljši vratar v ligi. Prišel sem na 84 kilogramov in pod vodstvom dr. Zdenka Verdenika takrat igral celo za slovensko reprezentanco,” se je zazrl v obdobje, ko je bil nogomet v Kopru hit.

Na Bonifiko je prišlo tudi deset tisoč ljudi

“Na tribunah se je na Bonifiki zbiralo po šest, sedem tisoč ljudi. Enkrat jih je bilo tudi deset tisoč. Po obisku smo bili za Hajdukom, Dinamom, Crveno zvezdo in Partizan celo peta ekipa v državi,” se je spomnil.

“Trlo se je ljudi, prihajali so z vseh koncev Slovenije. Dogajalo se je, da je bil stadion že uro in pol pred začetkom tekme nabito poln,” je dodal.

“Nogometaši Kopra smo bili takrat zvezde. Kamorkoli si prišel, te je vsak poznal. Ljudje so nas imeli res radi. Marsikateri starejši navijač se nas spomni še danes. Bilo je res lepo. To so trenutki, ki jih ne bom pozabil nikoli,” je nadaljeval Kleva, ki je različne “čare” nogometa v bivši Jugoslaviji okusil že kot član Olimpije, s Koprom pa jih je spoznal še pobližje.

“Na gostovanja smo prihajali praktično le na izlet. Vse je bilo zrežirano. Govorilo se je veliko o tem, kdo in kako so prodajali tekme, nekajkrat pa sem to doživel tudi sam. Zgodilo se je, da je kdo pristopil do mene in me vprašal, ali potrebujemo točke,” je povedal.

Kovček z denarjem, zaradi katerega mu je v hipu postalo slabo

“Dogajalo se je seveda tudi obratno. Ko je k nam prišel Spartak iz Subotice, me je žena klicala, naj pridem domov, saj naj bi me nekdo iskal. Prišel je nek človek, verjetno je bil navijač, saj tega ne počno člani uprave, ampak raje poiščejo nekoga drugega, da opravi umazano delo za njih, in pred mene postavil kovček, poln denarja. V hipu mi je postalo kar slabo. Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi ponudbo sprejel. Sem drugače vzgojen,” je opisal eno izmed prigod iz sezone 1985/86, v kateri je Koper igral v drugi jugoslovanski ligi. V njej ni trajal dolgo, izpadel je že po eni sezoni.

“Po prvi polovici sezone je še šlo, osvojili smo 14 točk, potem pa je v moštvu prišlo do številnih sprememb, ni bilo več tistega pravega ekipnega duha in stvari so šle navzdol,” je povedal o obdobju, v katerem si je garderobo delil s številnimi znanimi imeni obalnega nogometa, tudi Alfredom Jermanišem, Vladom Badžimom, Brankom Zupanom, Milošom Breznikarjem in Vladimirjem Petkovićem, poznejšim uspešnim trenerjem rimskega Lazia in selektorjem švicarske reprezentance.

“Za Koper sem igral štiri leta, potem pa bil kratek čas tudi njegov glavni trener. Takratni predsednik Bogdan Brus je vztrajal, da bi ostal trener, a ker sem se še ukvarjal z glasbo, ni pa šlo za nek velik denar, sem to ponudbo zavrnil. Priporočil sem Vladana Mladenovića, jaz pa sem postal trener vratarjev. To sem bil tri leta. Delal sem z Boškom Boškovićem, Erminom Hasićem, Robertom Vovkom …” je še dejal.

Glede Kopra je optimist, glede Olimpije niti ne

“To so bili odlični časi, ko je Koper dihal z nogometom. Pa smo imeli veliko slabše pogoje, kot jih imajo na Bonifiki zdaj. Ko smo pred nekaj leti igrali na revialni tekmi za Edija Pobego in se je na tribunah zbralo štiri tisoč ljudi, sem res užival. Počutil sem se, kot da bi imel 20 let,” je dejal Kleva in povlekel vzporednico z zdajšnjimi časi, ko nogomet v Kopru kljub odličnim rezultatom, Koprčani se celo borijo za naslov, še zdaleč ni tako priljubljen, kot je nekoč bil.

“Bonifika je lep stadion, ki ima vse. Takšne pogoje za delo ima redkokdo. Mi smo trenirali na pomožnih igriščih z mivko, ki sem jo ves teden čutil med zobmi. Verjamem, da je Koper lahko celo prvak. Zoran Zeljković je odličen trener in je velik plus za Koper. Samo pustiti ga je treba, da dela. Verjamem, da se lahko gledalci spet vrnejo na tribune, ampak bo treba delati na tem. Koper ima v Anteju Gubercu odličnega predsednika, ki je velik nogometni zanesenjak. Upam, da bo v klub pripeljal tudi Igorja Benedejčića, ki je domač človek in ima nogomet v malem prstu. Klubu bi lahko prinesel veliko,” je povedal in nekaj besed namenil tudi zdajšnji usodi svojega drugega nekdanjega kluba, Olimpije.

“Kaj pa vem, kaj bo s temi novimi vlagatelji. Konkretno me moti Mladen Rudonja. Bil je dober igralec, vsa čast, ampak kot nogometni funkcionar … Dobro ga poznam. Upam, da bo stvar stekla, ampak sem skeptičen,” do nove vodstvene garniture prvoligaša iz Stožic ni bil nič kaj prizanesljiv Kleva.

V Olimpijo so ga zvlekli kot mulca

Glede Olimpije se veliko raje spominja na čase, ko je bil njen član sam.

“Pome so z Olimpije prišli, ko sem bil mulec in sem branil za Izolo. Opazili so me na nekem prvenstvu, ko smo jih premagali. Potem sem na enem turnirju v Borovem branil za pionirsko reprezentanco, pa naprej tam ostal še z mladinsko reprezentanco Jugoslavije, v kateri so bili še Cico Kranjčar, Velimir Zajec in še nekatera velika nogometna imena. Selektor je bil Ante Mladinić,” se je zazrl v rano mladost in v nadaljevanju opisal, kako natančno je prišlo do prestopa v Olimpijo.

“Po tistem turnirju je do mene prišel takratni predsednik Hajduka Josip Košta in mi dejal, da ne bom šel domov, ampak z njim v Split. Vseeno sem šel domov. Tam me je pričakala polna hiša, mama pa je jokala. Peter Žagar je bil, želeli so me odpeljati kar takoj, a mama ni dovolila. ‘Dobro, bo šel pa jutri,’ so dejali in me dan za tem res odpeljali,” je opisoval.

V Beogradu je branil pred 30 tisoč ljudmi

“Najprej sem pri Olimpiji branil za mladince, s katerimi smo prišli do finala mladinskega pokala Jugoslavije. Finale smo igrali pred tekmo članov med Crveno zvezdo in Partizanom, na stadionu JNA v Beogradu je bilo prek 30 tisoč ljudi. Ker sem pred tekmo v hotelu ušpičil neumnost in ponesreči razbil okno, me je trener Nedeljko Gugolj kaznoval in postavil na klop. Ko smo ob polčasu zaostajali z 0:1, me je želel poslati na igrišče, a sprva zaradi užaljenosti sploh nisem želel nanj. Prepričal me je šele Dimitrije Srbu,” se je tekme, ki jo je Olimpija potem izgubila z 1:3, spomnil Kleva.

Kmalu za tem je bil s 17 leti priključen članski ekipi, za katero pa nikoli ni zaigral.

“To je bila generacija z Danilom Popivodo, Vilijem Amerškom, Tonetom Rožičem … Branil je Ante Sirković, bil sem dvakrat na pripravah s prvo ekipo v Kopru, na nekaj tekmah sem bil tudi na klopi, a priložnosti nisem dobil. V prvi ekipi Olimpije sem bil leto in pol, potem so me želeli posoditi v Mercator, ki je bil takrat njena podružnica, igral tudi v drugi jugoslovanski ligi, a tega nisem sprejel. Raje sem odšel,” je opisal nekaj let, ki jih je preživel v Ljubljani.

Po ljubljanskih lokalih je ponočeval z Vilijem Amerškom

Spomnil se je tudi besed, s katerimi ga je iz Olimpije pospremil njen takratni trener Slavko Luštica.

“Rekel mi je, da mi lahko kupi novo obleko, nove čevlje, pameti pa mi žal ne more,” se je sam sebi nasmejal Kleva, ki se pokojnega trenerja iz Splita spomni tudi po anekdoti z legendarnim Vilijem Amerškom.

“Z Vilijem sva dostikrat hodila po lokalih. Vedno me je vlekel s sabo in mi govoril, naj me ne skrbi. Potem pa sva neke noči sedela za šankom, gledala lepa dekleta in kar naenkrat zagledala trenerja. ‘Dober večer, fanta,’ je bilo vse, kar nama je rekel, in odšel. Sam zaradi razburjenja do jutra nisem spal, na treningu pa nič. Obnašal se je, kot da naju sploh ni videl. Očitno nama je le želel sporočiti, da vse vidi in vse ve,” se je spomnil na čase, ko je v Ljubljani pogosto ponočeval.

“Imel sem res sladko življenje. Užival sem, na kaj drugega se nisem preveč oziral. Pogosto smo popivali, ogromno cigaret sem pokadil. Bil sem veseljak,” je povedal.

Doktor O in njegovo nevsakdanje sporočilo

“Pravili so mi, da sem super talent. Če bi imel zdajšnjo pamet takrat, bi se v tistih časih bolj kot glasbi posvetil nogometu. Eno z drugim ne gre. Zagotovo pa ne bi opustil deklet. One so bile vedno dobrodošle,” se je zasmejal.

Iz obdobja pri Olimpiji je v dobrem spominu ohranil tudi takratnega predsednika, dr. Aca Obradovića. “Doktor O, kot smo mu pravili, je imel tudi svoj hotel, v katerem sem živel. Vse je bilo v znamenju žoge. Kot študent sem zaslužil sto tisoč dinarjev na mesec, kar je bilo takrat ogromno. Pa še Ljubljana, ki je študentsko mesto … Kaj češ lepšega?” se je vprašal.

“Bil je vrhunski predsednik, njega imam res v lepem spominu. Nekoč mi je rekel, da lahko brez težav preganjam ženske in pijem alkohol, a naj nujno poskrbim, da me pri tem ne dobijo,” se je Klevi ob obujanju ljubljanskih nogometnih spominov smejalo še naprej.

Branko Oblak? “Odličen igralec, karakter pa … Katastrofa.”

“Vili Ameršek me je vzel za svojega. Bil sem kot njegov otrok, sam jih namreč ni imel. Zelo dobrosrčen je bil tudi Danilo Popivoda, velik človek. Zelo mi je žal, da je nedavno umrl,” je še povedal nekdanji primorski vratar, ki je pri Olimpiji za nekaj časa “ujel” tudi legendarnega Branka Oblaka.

Zahović: Popivoda, naš Pope, je za vedno v našem srcu

Nogomet

9. Sep 2021 1

Nogomet

9. Sep 2021 1

“Malo za tem, ko sem prišel zraven, je prestopil v splitski Hajduk. Malo časa sem bil z njim. Bil je odličen, vrhunski nogometaš, karakter pa … Katastrofa. Tak je še danes. Nihče ga ni maral. Držal se je sam za sebe,” je bil brez dlake ob opisovanju najboljšega slovenskega nogometaša, a takoj dodal: “Lahko ti je všeč, lahko ti ni, a treba je priznati. On je legenda!”

Ob govorjenju o legendarnem nekdanjem nogometašu in pozneje selektorju Slovenije je preskočil tudi na opazko, ki ga očitno spremlja skozi življenje in ga moti.

“On živi nad Koprom in prihaja po ribe k mojemu prijatelju. Zadnjič ga je vprašal, ali jaz še pijem. (smeh, op.p.) Toda jaz nikoli nisem bil pijanec. Alkohol je seveda bil, a ga nikoli ni bilo preveč,” je pojasnil Kleva, ki se je ob koncu prijetnega klepeta še enkrat vprašal, kako dober bi bil, če bi se povsem posvetil nogometu.

Obema ženama je rekel: Nista me spoznali v cerkvi

“Če bi razmišljal drugače, bi morda lahko naredil veliko kariero. Kdo ve. Bil sem visok, ničesar me ni bilo strah, imel sem tudi talent, ampak … Časa se ne da zavrteti nazaj. Je, kot je. Jaz sem s tem zadovoljen,” je povedal dvakrat poročeni Kleva.

“Prvič sem se poročil že kot zelo mlad in dobil otroka. Ko je bil sin star pet let, so mi domači govorili, da je nezakonski otrok sramota, tako da sem se potem poročil in na svoji poroki igral. Potem pa sem šel po poroki s prijatelji naprej in domov prišel šele čez dva dni,” se je spet zasmejal in nadaljeval.

“V drugem zakonu se mi je rodila hčerka, spet je bila težava, ker sem vseskozi letal naokoli. Za mene je bil na prvem mestu vedno nogomet, na drugem glasba, šele potem pa vse ostalo. Tako kot prva je bila tudi druga žena ljubosumna. Pa saj me nista spoznali v cerkvi,” se je zarežal in dodal, da se z obema nekdanjima soprogama danes odlično razume.

Želi si, da bi bilo tako še vsaj 20 let

“Če pač nisi za skupaj, nisi za skupaj. S prvo ženo imava tri skupne vnuke, skupaj sva skoraj vsak dan. Če je treba, vedno pomagam. Veliko se družimo. Kot da sploh nisem ločen,” je povedal in še enkrat dodal, da je s svojim življenjem zelo zadovoljen.

“Ustvaril sem veliko lepih spominov. Ogromno zaradi nogometa, veliko tudi z glasbo. V nekdanji Jugoslaviji je bilo res lepo biti glasbenik. Uživali smo,” je povedal.

“Želim si, da bi bil še naprej zdrav, se družil s prijatelji, družino … Da bi lepo živel še vsaj 20 let. Živim zdravo. Tudi kadim ne več. Le še takrat, ko mi to res paše,” je dodal.

“Na prihodnost vedno gledam pozitivno. Ne glede na to, kakšna je situacija v današnji družbi, je na koncu največ odvisnega predvsem od tebe. Lahko se zapreš v sobo in jočeš, lahko pa greš ven in živiš življenje. Jaz v tej moji prelepi Izoli zagotovo ga,” je za konec ob sprehajanju po izolski marini z modrostjo postregel Kleva.

Malo za tem je skočil na motor, si nadel čelado in dobre volje odbrzel novim dogodivščinam naproti.