Franko Kovačević: Če bom v Celju pet ali deset let, bom srečen

Foto: Uroš Skaza

Z naskokom najboljši strelec Prve lige Telemach in konferenčne lige Franko Kovačević je pred sanjskim prestopom v eno izmed najmočnejših lig spregovoril za Sportklub. V intervjuju se je dotaknil vse bolj dominantnega Celja, strokovnosti Alberta Riere, ambicioznosti Valerija Kolotila in tudi dvoreznega meča, ki ga prinaša morebiten naslednji prestop.

Franku Kovačeviću je potek kariere spremenil en klic Alberta Riere. Če je bil v Južni Koreji že skorajda pozabljen, je danes na evropskem nogometnem zemljevidu eno najbolj vročih imen. Tako vroče, da ga je na širši seznam reprezentance, ki si je že zagotovila uvrstitev na svetovno prvenstvo 2026, postavil tudi hrvaški selektor Zlatko Dalić. Pred njim je verjetno najpomembnejša odločitev v karieri: ostati v Celju vsaj do konca sezone, kjer se je tako dobro znašel kot še nikjer do zdaj, ali znova iti s trebuhom za kruhom, kot počne praktično od kadetov naprej? Morda bi pomislili, da ga bližina januarja navdaja s stresom, a to še zdaleč ne drži. Po vseh izkušnjah v življenju in tudi dveh otrokih ga zanima zgolj naslednji trening, naslednja tekma.

Intervju: Franko Kovačević

Franko, kako ste preživeli zadnji reprezentančni premor?

V redu. Imeli smo pavzo in smo se fizično ter psihično osvežili, zdaj se pripravljamo na naslednje tekme in si želimo čim več zmag, da bi šli na zimski odmor čim bolje razpoloženi.

Za vami je pet mesecev v celjskem dresu. Kako gledate na to obdobje kariere?

Seveda sem izjemno zadovoljen in zelo vesel, ker sem imel priložnost v teh petih mesecih delati z vrhunskim trenerjem in vrhunsko ekipo. Mislim, da sem močno napredoval, da so mi vsi skupaj kot kolektiv pomagali in da sem tudi jaz pomagal njim. Vsi smo prispevali k temu, da smo postali boljši. Mislim, da sem v teh petih mesecih doživel morda celo največji napredek v svoji karieri doslej.

Ni skrivnost, da je bil glavni razlog za prihod Albert Riera. Kdaj sta se sicer prvič slišala?

Da. Mislim, da je bilo to nekje drugi ali tretji mesec. Ne spomnim se natančnega datuma, vem pa, da je bilo zagotovo tri ali štiri mesece pred koncem moje sezone v Gangwonu.

Kaj je pri njem tako drugačnega in posebnega?

Vse je drugače. Vsak trener je specifičen. On ima svoje znanje in izkušnje, vse, kar je dal skozi in s kom je delal, je zagotovo močno vplivalo nanj. A mislim, da je po naravi zelo inovativen, rad na nas prenese svoj način razmišljanja. Je precej specifičen in prav to, da je zvest sebi, je največja prednost. Njegovi treningi, njegov način razmišljanja, vse, kar počne, je popolnoma drugačno od vsega, kar sem doživel do zdaj. Večina trenerjev dela po podobnem sistemu, treningi so si podobni, pri njem je vse novo, vsaj zame. Mislim, da je kompleten trener, da ima vso potrebno znanje, zna vzpostaviti pravi odnos z igralci, zna komunicirati tudi navzven, z javnostjo. Rekel bi, da je celoten paket, da ima vse, kar potrebuje trener, da nekega dne postane najboljši na svetu.

Ima pa tudi dobre prijatelje. Zdi se neverjetno, da je v Sloveniji trener, ki lahko ideje redno izmenjuje z Mikelom Arteto in Pepom Guardiolo.

Verjamem, da je to tudi njegova prednost. On ima znanje in, kot je sam rekel, je šele na začetku. Verjamem vanj in verjamem, da bo dosegel to raven, ker glede na to, koliko vlaga v nogomet, si to tudi zasluži.

Pogosto pravi, da se morajo Slovenci nehati počutiti majhne in razmišljati, da so slabši od drugih v Evropi. Kako to mentaliteto vidite vi?

Tu sem živel samo dve leti, tako da ne poznam povsem mentalitete slovenskih igralcev. Lahko pa povem, kakšna je mentaliteta hrvaških. Vedno so skromni, ponižni in imajo veliko vero vase. Zavedamo se, da lahko skupaj, čeprav nas ni veliko, dosežemo ogromno.

Do danes ste zamenjal precej klubov, pa štejete šele 26 let. Nogomet je res neverjeten.

Da, vedno sem nekaj iskal, kar sem zdaj končno našel. Šele zdaj sem začel igrati napadalca, špico, kar mislim, da mojemu profilu najbolj ustreza. V mlajših kategorijah sem bil vedno osrednji napadalec, veseli me, da sem se vrnil na svoj naraven položaj iz otroštva. Mislim, da je tudi to eden od dejavnikov, zakaj zdaj kažem to, kar kažem.

Pot ga je od Varaždina in Bjelovara v tujino vodila čez Rijeko in Hajduk. Zaigral je za Hoffenheim (Nemčija), Cincinnati (ZDA) in Pafos (Ciper). Sledil je prvi obisk Slovenije, ko je nosil dres Domžal v sezoni 2022/23, ko se je tudi rodila želja po sodelovanju z Albertom Riero, ki je takrat navduševal z Olimpijo. Nato je zaigral še za nemški Wehen in južnokorejski Gangwon.

Je to trenutno najboljše obdobje v vaši karieri?

Zagotovo. Zame je zdaj vse najboljše. Sem v klubskem okolju, ki je tekmovalno na vrhunski ravni. Sem v ekipi, ki igra v Evropi. Tega do zdaj še nisem doživel, evropskega tekmovanja, skupinskega dela. Borim se za pokal, borim se za naslov. Lahko rečem, da je to najboljša ekipa po rezultatih in igri, v kateri sem bil do zdaj. Vsi klubi, pri katerih sem bil prej, so bili, lahko rečem, v slabšem stanju v tistem trenutku. Ne spomnim se, kdaj sem bil nazadnje vsak dan tako srečen. Običajno je razpoloženje precej odvisno od tekem, zdaj pa imam neko stalnost, neko konstantno zadovoljstvo.

Je zato pred vami še toliko težja odločitev, januarski prestopni rok je pred vrati?

Iskreno, ne bo težka. Jaz vedno pravim, da bo vse tako, kot mora biti. Verjamem, da ima vsak zapisano svojo življenjsko pot. S tem se ne obremenjujem, o tem niti ne razmišljam. Zdaj imam pred seboj sedem izjemnih tekem. Osredotočen sem le na to. Ne morem reči, da si želim oditi za vsako ceno. Tukaj mi je všeč, res uživam. Če bom v Celju pet ali deset let, bom srečen, če bom odšel čez leto dni, bom prav tako srečen. Ni pravil. V glavi sem sproščen, uživam in vesel sem, da sem del te ekipe, da lahko delam s tem trenerjem. Res sem neskončno zadovoljen. Moja družina je tu srečna, zato ne morem govoriti o stvareh, o katerih ne razmišljam.

Kakšno se vam zdi Celje kot mesto?

Super mi je. Tudi sam prihajam iz manjšega mesta na Hrvaškem, iz Križevcev. Celje je malo večje, odraščal sem podobno, vse je blizu, ni veliko gneče. Moja otroka tukaj hodita v vrtec, lepo sta se vključila, vsi smo zadovoljni in imamo vse, kar potrebujemo. Meni je najpomembnejši nogometni del in v njem res uživam. Imam vse pogoje, ki jih potrebujem. Jaz in moja družina se počutimo kot doma.

Riera je bil velik razlog, da ste se vrnili v Slovenijo. Bo pomemben tudi pri odhodu?

Da, vsekakor. Sploh še nisem govoril z nikomer, ampak on bo pozimi zagotovo zelo pomemben dejavnik. Če bodo ponudbe ali jih ne bo, se bom najprej pogovoril z njim. Da mi svetuje. Če bo rekel, da je po njegovem mnenju boljše tako ali tako, ga bom poslušal. Verjamem, da ima tudi on načrte z menoj tukaj v Celju. Njegova odločitev ima pri meni veliko težo. Nanj se bom najprej obrnil. O tem pa bom govoril šele med premorom. Zdaj je težko karkoli reči, a ko se tekme končajo, bi si res želel en dan sesti z njim in slišati, kakšni so načrti in cilji. Rad bi osvojil dvojno, če ne trojno krono. Naš cilj je osvojiti konferenčno ligo, prvenstvo in pokal. Nimam še nobenega naslova, zato bi mi to ogromno pomenilo.

Predsednik pravi, da bi moral biti prestop rekorden, da bi vas spustil iz Celja. Torej dražji od Raula Florucza in Ezekiela Hentyja, ki sta stala pet milijonov evrov.

Preden sem prišel v Celje, sem govoril z Valerijem in Genadijem. O njima lahko govorim le lepe stvari. Vse, kar smo se dogovorili, vedno sta tu za nas. Kadarkoli sem karkoli potreboval ali me je kaj skrbelo, so bila vrata odprta. To sta človeka z veliko izkušnjami, delala sta na visokih funkcijah. Valerij mi pogosto svetuje in mu zaupam. Kar zadeva številke, se s tem ne obremenjujem. Oni vedo, kaj je najboljše za klub in tudi zame. Verjamem, da bomo našli najboljšo rešitev, ki bo v interesu vseh. Meni je trenutno na prvem mestu ekipa. Kolikor oni dajo meni, toliko želim dati jaz njim. Tukaj sem zaradi njih.

Kakšen vtis je na vas pustil Valerij Kolotilo? Zdi se, da ima v Celju še veliko ambicij.

Njegove ambicije so velike, želi narediti velike stvari v Evropi. V Sloveniji se uspeh nekako pričakuje. Odkar so prevzeli klub, so ga dvignili višje. Kolikor spremljam zadnja leta, lahko rečem, da so Celje postavili na resno evropsko raven. Takšne ambicije vplivajo na vse igralce. Dajejo nam željo, da tukaj ostanemo dlje, ker je najtežje igrati v klubu brez ambicij. Zdaj sem v ekipi, ki želi zmagati vsako tekmo. To dobro opiše tudi mojo mentaliteto.

Štiriindvajset tekem, petindvajset golov. Ni slabo. Imate morda najljubši gol v tem delu sezone?

Morda mi je bil prvi zadetek proti Shamrocku res zelo ljub. A rekel bi, da so vsi trije goli proti AEK-u nekaj posebnega. Ne glede na to, kakšni so bili, so bili zame prelomnica, dvignili so me višje. Tisto tekmo in gole bom zagotovo posebej pomnil.

Od kje ste dobili to zdaj že vaše znamenito proslavljanje zadetkov, maska na obrazu po vzoru Bana. Kopija od Victorja Gyokeresa?

To je pa povezano z mojim sinom. Obožuje strašljive stvari, vedno se šaliva z Baba Rogo, rad ima maske, stalno mu jih kupujem. Pri proslavi gola sem se dogovoril z njim in tako je to nastalo. Nisem vedel, kako drugače narediti masko na obrazu, da bi delovala bolj nevarno. Ko so se goli začeli ponavljati, nisem razmišljal, nisem se pripravljal, samo slavil sem zanj. Nekaj zadetkov sem proslavljal tudi drugače, a prav tako po dogovoru z njim. Te proslave so bolj povezane z mojimi otroki kot s čim drugim.

Velika tema to jesen je vaš vpis na širši seznam hrvaškega selektorja Zlatka Dalića.

Neizmerno sem srečen zaradi tega, to res ni mala stvar. Mislim, da tega v Sloveniji nihče ni dosegel, da bi dobil predklic v takšno reprezentanco. To je reprezentanca v rangu Španije in Francije. To je sam vrh. To je velika stvar, ne samo zame, ampak tudi za ekipo in za vse igralce, ki s tem vidijo, da je vse mogoče. Samo ohraniti moraš vero in ne smeš se obremenjevati z ničimer drugim, temveč ostati osredotočen na vsako tekmo in vsak trening. Potem postanejo stvari, ki se zdijo povsem nerealne, mogoče.

Hrvaška je bila znova suverena v kvalifikacijah in gre v Severno Ameriko. Kako velika je želja, da greste čez lužo?

Seveda, ampak o tem zdaj ne razmišljam, ker je to še daleč. Kot ves čas govorim, osredotočen sem dobesedno iz dneva v dan, trening za treningom, tekmo za tekmo. Bomo videli na koncu, ko bomo potegnili črto. Velike zasluge za ta predklic in za to, da je vse mogoče, imajo poleg trenerja tudi soigralci. Ko v Sloveniji ustvariš rezultat na evropski ravni, takšen, kot ga delamo mi, je to glavni razlog, da se usmeri pozornost tudi na nas.

Ko sva že pri reprezentanci, prav slovenski selektor Matjaž Kek vam je prvi ponudil priložnost v članskem nogometu. Kako se ga spominjate?

Super. Lahko rečem le pozitivno. On me je dvignil v prvo ekipo, prvič mi omogočil trening s člani. Všeč so mi takšni trenerji, ki imajo enak odnos od prvega do zadnjega igralca. On je trener, pri katerem igra tisti, ki si to zasluži. Z njim sem rad sodeloval, zelo sem užival v tistem obdobju. Imela sva tudi že pogovore, da ne bi odšel v Hajduk. On si je želel, da ostanem v Rijeki, a moja pot je vodila drugam. Vem, da je naredil velike stvari tudi za Slovenijo, za kar si zasluži spoštovanje.

Vas je pa iz Rijeke pot skoraj vodila drugam in ne v Hajduk. Lahko poveste bralcem, kdo vas je poklical?

Da, poklical je Carlo Ancelotti in me povabil, da ga spoznam in se pridružim pripravam Bayerna. Bil sem s prvo ekipo kakšnih deset dni. Čudovita izkušnja zame in za mojo družino. Vesel sem, da sem kot mlad igralec to doživel in treniral s takšnimi nogometaši, skoraj živel z njimi in opazoval, kako se obnašajo do športa. To mi je dalo jasno smer, po kateri moram iti.

Razumete tudi slovensko, povsete bralcem, od kje?

Da, slovensko popolnoma razumem. Ko sem bil v Domžalah, sem bil tam leto dni in sem nekaj ujel. Kot otrok pa sem bil pogosto v Varaždinu, kjer imajo precej zagorskih izrazov, podobnih slovenskim.

Bi danes upali napovedati, če boste konec januarja še v Celju?

Uh, res ne vem. To je dobro vprašanje za trenerja, za upravo, za Valerija in Genadija. Jaz sem trenutno presrečen tukaj in, ponavljam, ko se konča zadnja tekma, bomo sedli skupaj in se pogovorili. Seveda bomo iskali rešitev, da bomo vsi zadovoljni.

Po tekmi v Dublinu smo videli, da zelo natančno štejete svoje zadetke. Kaj pa intervjuje? Katerih je več?

Ne, ne štejem. Je pa nekje blizu.