Nikoli ni pretirano razmišljal o tem, komu in zakaj je všečen oziroma komu in zakaj ni. Karkoli je počel, je počel nekoliko drugače od drugih in se na mnenje okolice v resnici niti ni pretirano oziral. In ravno zato je verjetno tako uspešen, kot je. Tri desetletja bdi nad edinim slovenskim športnim dnevnikom Ekipa. Še kakšno leto več izza mikrofonov v slovenske domove prenaša vzdušje na tekmah najvišjega svetovnega nogometnega nivoja. Ob jubilejni izdaji Ekipe, ki je nedavno praznovala 30 let, smo se pogovarjali z urednikom Goranom Obrezom.

Novinarska kariera Gorana Obreza se je začenjala še v času nekdanje skupne države. Njegovi začetki so bili radijski, v lokalnem, celjskem okolju. S študijem novinarstva je prišla tudi priložnost na RTV Slovenija, kjer se je Obrez prvič predstavil širšemu občinstvu. Od tistih časov do danes se je spremenilo marsikaj.

“Spremembe so res neverjetne. Ne samo v številu svečk in dodanih kilogramih (smeh). Ko sem začenjal, ni bilo računalnikov in interneta, svetovni splet je prinesel res nore spremembe v vseh segmentih novinarskega dela. Še do danes pa se nisem odločil, ali imam raje elektronske ali tiskane medije.”

Goran je v slovenski javnosti največji pečat pustil v športnem novinarstvu, malokdo pa ve, da je pravzaprav novinarsko kariero začel v glasbenih vodah.

“V 2. letniku gimnazije sem imel na celjskem radiu oddajo o glasbi, s kolegi smo imeli tudi svoj bend. A nikoli nisem dvomil, da bom pristal v športu. Kar se tiče pisanja, sem najprej začenjal v Novem tedniku, kasneje tudi na Večeru, vmes sem športne dogodke komentiral za različne radijske postaje. Od glasbe sem se dokončno poslovil, ko se je med študijem začela moja televizijska kariera,” se spominja eden najbolj prepoznavnih športnih komentatorjev v Sloveniji.

Dokaz glasbene žilice Gorana Obreza

To so bili časi, ko je Slovenija postala samostojna država, kar je seveda dodobra spremenilo tudi medijsko okolje v deželi pod Alpami. Velike premike je doživelo tudi področje športa in to je bilo obdobje, ko se je v Vevčah rodila današnja EkipaSN.

“Ko sem spremljal vso to pestro dogajanje, sem takoj začutil, da je prišel trenutek, da Slovenija dobi svoje športno glasilo oziroma publikacijo. Raziskave, ki so jih izvedli že uveljavljeni igralci v medijskem prostoru, so sicer kazale drugače, nekateri poizkusi so propadli in legende ter samooklicane legende v slovenskem športnem novinarstvu so bile prepričane, da je to zadeva, ki nikakor ne more preživeti.”

Tudi Obrez priznava, da je bila velika težava majhnost trga, a hkrati poudarja, da je bila priložnost enostavno prevelika, da je ne bi poizkušal izkoristiti.

“Kar naenkrat smo dobili reprezentanco in lige v vseh športih. Klubi, ki so bili tretje ali četrtoligaši, so kar naenkrat postali prvoligaši. Vsako lokalno okolje je čez noč dobilo športnike na najvišji ravni. K sreči sem našel založnika, ki je z nami še danes in ki je imel posluh za moje ideje. Brez tega Ekipe ne bi bilo, samo ideja seveda ni dovolj. In uspelo nam je, Ekipa ima danes 30-letni staž, toliko časa tudi jaz vztrajam v tej zgodbi. In na to sem zelo ponosen.”

Ob 30-obletnici športnega časnika ekipa je izšla tudi jubilejna izdaja, v kateri najdete 35 zgodb legend slovenskega športa. Goran Obrez na kratko predstavlja to vsebinsko izjemno bogato športno publikacijo: “Simbolično smo se odločili za 30 intervjujev, treba je bilo narediti izbor, temu pa smo za povrh, za dobro vago dodali 5 portretov, da bi vendarle zajeli še kakšno ime več. Gre za športnike, s katerimi je v različnih fazah Ekipa rasla in oni z njo, z njihovim odzivom sem na splošno zelo zadovoljen, edicija pa ima pod črto brez lažne skromnosti zgodovinsko vrednost. Je pravcati dokument, ki prihaja kot poklon vsemu, kar je in kar pomeni slovenski šport.”

Da začetki Ekipe niso bili enostavni, priznava tudi Goran Obrez. Večkrat je prespal v spalni vreči, ki jo je imel v uredništvu. A kmalu po tem, ko je časnik postal stalnica v slovenskem medijskem prostoru, je nadaljeval tudi svojo pot v elektronskih medijih. Menjal je radijske in televizijske postaje, spremljal najrazličnejša tekmovanja, edina stalnica pa je ostala Ekipa.

“Začelo se je z radijskimi prenosi, nadaljevalo s televizijskimi. Ves čas pa sem se vrtel okrog nogometa. Nogomet je bil takrat označen kot “balkanski” šport in pri nas ni imel prave veljave. Ekipa je v tistem obdobju pretresla medijsko okolje s tem, ko je ravno kolektivne športe z žogo postavila v ospredje, na prvo mesto pa nogomet. Stare strukture so to skušale preprečiti, pod noge smo dobili marsikatero poleno, a zrušiti nas niso uspeli.”

Ekipa je najprej začela izhajati kot tednik, po štirih letih pa je postala dnevnik, ki je prvi vrhunec dosegel z znamenito slovensko nogometno pravljico na prelomu tisočletja.

“Takrat je tudi Ekipa dobila pravo veljavo, nekako zato, ker je bila “zastavonoša” razmaha zanimanja za nogomet v Sloveniji. S temi uspehi smo zaprli usta še zadnjim skeptikom, znebili smo se tudi tuje konkurence in te stvari so nam dale precejšen zagon. Zgodile so se tudi določene napake. Ekipa je v določenem obdobju spremenila format in dodala tudi druge vsebine. Takrat sem se umaknil z mesta urednika, saj se pod to nisem želel podpisati. Po vrnitvi na stare tirnice in vrednote pa smo se uspeli pobrati,” se spominja naš sogovornik.

“Zlati časi se sicer verjetno ne bodo ponovili, tu so elektronski mediji, ki jim težko konkuriraš. Imamo sicer tudi mi svojo spletno platformo, kjer pa nisem urednik in je namenjena predvsem lovljenju klikov. Takšen je pač danes svet. Razlika med EkipoSN in Ekipo24 pa je očitna. Priznam, da je danes težko vztrajati v resnem novinarstvu, ki zahteva določena sredstva oziroma vložke. Če bodo ljudje brali samo tisto, kar je zastonj, bodo težko računali na resne novice. Je pa dejstvo, da internet spreminja novinarstvo. Vprašanje pa je, če v pravo smer,” sodobno novinarstvo opisuje Obrez.

Dolgoletni soustvarjalec slovenske športno-medijske pokrajine je poleg uredniške vloge v EkipiSN že vrsto let tudi eden najbolj prepoznavnih slovenskih nogometnih komentatorjev. Uradne številke, koliko tekem je pospremil za mikrofonom, nima. Je pa višja od mejnika 5000.

“Mislim, da v Sloveniji ni televizije, kjer nisem delal (smeh). Večji del kariere sem istočasno delal vsaj na dveh – na eni Ligo prvakov, na drugi špansko ligo. Bila je tudi sezona, v kateri sem komentiral prav vse tekme Lige prvakov, ki so bila predvajane v Sloveniji. Prenosov tekem najvišjega nivoja se je nabralo res ogromno.”

V vsakem primeru gre za začetnika novega komentatorskega vala. Ker je vse stvari v življenju počel nekoliko drugače kot drugi, je takšen tudi kot komentator.

“Ljudje me velikokrat vprašajo, koliko časa se pripravljam na prenose. Urbana legenda govori o tem, da to naredim zelo sproščeno, da pridem tik pred prenosom, da sem na tekmah v živo zadnji na reporterski tribuni. To je vse res. Drži tudi to, da se na konkreten prenos ne pripravljam toliko, kot se pripravlja večina komentatorjev. Hkrati pa je moj moto, da se na prav vsak prenos, ki sem ga naredil v karieri, pripravljam celo življenje. Če hočeš biti dober v športno-novinarskem poslu, te mora to veseliti najbolj na svetu. Požirati moraš informacije in tega sploh ne jemlješ kot delo. V vsakem intervjuju doslej sem dejal, da je moja služba Ekipa, komentiranje pa moj hobi. Sem nogometni fanatik, nogomet me toliko zanima, da se ves čas pogovarjam o tem in iščem nove informacije.”

Ob tem nam naš sogovornik zaupa še eno zanimivo anekdoto. “Najdaljše priprave v zadnjih letih sem imel ob izbruhu koronavirusa, ko se je nogomet ustavil in se je igrala samo beloruska liga. Enostavno sem že pozabil, kako je to, če se za prenos začneš pripravljati iz ničesar. Čeprav je to nogomet, o katerem naj bi vedel veliko. Tu so bile priprave neprimerno daljše, kot so priprave na El Clasico. Na njega sem pripravljen v vsakem trenutku. Ko moraš prenašati tekmo med Dinamom Brest in Dinamom iz Minska pa je zgodba drugačna.”

Prvi, ki je v prenose intenzivno dodajal živahnost in čustva

Mnenja o tem, ali je gledalcem njegov slog všeč ali ne, so deljena. Je pa dejstvo, da je zelo malo ljubiteljev nogometa, ki nimajo mnenja o tem, kakšen komentator je Goran Obrez. Komentatorski slogi so različni, našega sogovornika pa že celotno kariero zaznamuje to, da tekme komentira brez dlake na jeziku. Kaj po njegovem mnenju odlikuje dobre komentatorje?

“Najbolj pomembno je, da imaš svoje delo najraje na svetu. Potem je zelo pomembna tudi motivacija, težko se je enako motivirati za El Clasico kot za tekmo 6. kroga skupinskega dela Lige prvakov, ko je že vse odločeno. Moj stil pa je bil vedno takšen, da v prenos dodajam živahnost in čustva. To sem občudoval pri komentatorjih iz nekdanje skupne Jugoslavije in jih skušal posnemati že doma kot otrok. In to je tisto, zaradi česar sem tako hitro tudi napredoval, ker je bila to ob mojih začetkih novost.”

“Danes imamo pred malimi zasloni seveda tudi tiste, ki me ne marajo, ampak navadno na podlagi tega, ker močno navijajo za določeno ekipo. Ampak vedno – tako poslovno kot zasebno – sem bil oseba, pri kateri ne moreš biti nekje vmes. Sta dva pola, lahko se razumemo in lahko se ne razumemo. Sem zelo direktna oseba, povem tudi tisto, kar morda nekdo ne želi slišati. Če bi bila merilo všečnost, potem verjetno vsa ta leta ne bi bil uspešen komentator in urednik. Merilo pa vemo, da so številke. Pomembno je, koliko te berejo oziroma poslušajo. To je tisto, kar šteje na koncu dneva.”

Dolgo časa je bila jugoslovanska komentatorska šola, še posebej radijska, nedosegljiv standard za slovenske komentatorje. Goran Obrez opaža, da je danes drugače.

“Mislim, da smo uspeli v Sloveniji precej zmanjšati razkorak do srbskih in hrvaških komentatorjev. Tudi zaradi dejstva, da ti nimajo več takšnih legend, kot je bil Ivo Tomić. Nenazadnje imamo zdaj tudi pri nas dobro komentatorsko šolo, ki jo vodi Ivo Milovanović. Ta njegov prenos znanja je zares fantastičen in ga občudujem. Pri čemer pa je zelo pomembno, da mladim komentatorjem ne vsiljuje sloga.”

Komentatorske cilje je izpolnil, z Ekipo želi ustvariti še tretjo nogometno pravljico

Za Goranom Obrezom je 30 let časnika Ekipa in še kakšno leto več uspešne komentatorske kariere. Skozi to obdobje je nedvomno postal eden najbolj prepoznavnih, če ne kar najbolj prepoznaven obraz slovenskega športnega novinarstva. Kaj ga po vseh teh letih še motivira, kaj ostajajo njegovi cilji in želje?

“V karieri sem imel ogromno ciljev. Velikokrat sem si dejal – to hočem, to hočem in to hočem. Mislim, da sem tisto, kar sem si zadal, dosegel. Morda še več, kot sem si želel. Edini cilj, ki ga nisem uspel uresničiti, je komentiranje slovenske reprezentance na velikem tekmovanju. Žal trikrat, ko je bila Slovenija na velikem tekmovanju, moja takratna televizijska hiša ni imela pravic za prenose. To je morda tisto, kar je ostalo neuresničeno, ampak to na žalost ni odvisno samo od mene.”

“Svoje sanje sem doživel, ampak daleč od tega, da sem sedaj nemotiviran. Prihaja nova generacija, v šali marsikdaj slišim, da bo me bo presegel moj sin Tim. Čeprav me želijo zbosti, je to zame seveda kompliment. Nihče ne more večno ostati na vrhu in če te izpodrine tvoj sin, je to seveda nekaj najlepšega. Če pa govorimo o Ekipi, je moja edina velika želja, da časnik ostane in preživi. Pritisk novih medijev na tisk je res silovit, ampak Ekipa za zdaj temu zares dobro kljubuje. In trdno verjamem, da bo preživela tudi te čase. Poleg tega bi rad s časnikom še tretjič pisal slovensko nogometno pravljico in našo reprezentanco spremljal na velikem tekmovanju. Da bi ta znova poletela na krilih Ekipe,” zaključuje Goran Obrez.