Luka Zahović, nogometaš Pogona Szczecina in slovenski reprezentant, je v velikem intervjuju za SportKlub spregovoril o življenju z Zlatkom Zahovićem in bremenu, ki ga je to prineslo. O svojem odraščanju in še o marsičem. Tudi o reprezentanci, ponudbi Portugalske, Mariboru, grenkem slovesu od Ljudskega vrta in seveda o strelski eksploziji, ki jo v zadnjem času doživlja na Poljskem.

“Ko bi vedeli, kaj vse sem kot zelo mlad preživel. Ko pomislim, je še dobro, da sem ostal normalen,” se je nazaj v preteklost zazrl Luka Zahović. Govoril je seveda o “norišnici”, ki jo je doživljal kot sin Zlatka Zahovića.

Breme slovitega očeta bi bilo veliko že tako ali tako. Ker sta bila skupaj pri Mariboru, za nameček v najuspešnejšem obdobju v klubski zgodovini, je bilo še nekajkrat večje. Vseskozi je bil v središču pozornosti in prvi na udaru kritikov, ko ekipi ni šlo.

“Tudi in predvsem zaradi tega se izogibam nastopanju v javnosti. Če bi bilo po moje, ne bi dal nobenega intervjuja. Tako pa dam enega, morda dva na leto,” je razložil, zakaj tako redko nastopa v javnosti.

Zahović na Poljskem piše vse lepšo pravljico

Nogomet

9. Dec 2021 1

Nogomet

9. Dec 2021 1

Nov mesec, nova nagrada za Zahovića

Nogomet

1. Dec 2021 2

Nogomet

1. Dec 2021 2

Za njegov edini intervju v tem letu smo se dogovarjali več mesecev. Obljubo je držal. Razgovoril se je o odraščanju v soju žarometov in precej povedal tudi o svojem očetu. Pa čeprav je jasno, da ni povedal vsega.

Kot je jasno tudi to, da smo z vprašanji o Zlatku očetovo senco spravili tudi nad ta pogovor, ampak drugače enostavno nismo mogli. Tega se verjetno zaveda tudi sam. Nenazadnje nam je mirno odgovarjal kar uro in pol.

“Kje se boš rodil, se ne odločiš sam. Bil bi ošaben, če bi se ob težavah, ki jih ima v svetu marsikdo, pritoževal, ker sem odraščal ob slovitemu očetu in v okolju, v katerem mi nikoli ni manjkalo nič. Sem tak, kot sem. Mislim, da sem okej,” je povedal napadalec, ki je prejšnji mesec dopolnil komaj 26 let.

Glede na to, koliko časa je prisoten, bi rekli, da je precej starejši. Zrelost so zagotovo prinesle nogometne okoliščine, v katerih je moral na hitro odrasti. Pa tudi to, da je odraščal z mlajšima sestrama, druga je mlajša za kar 14 let, je pomagalo. Obzorja je razširilo tudi življenje v Španiji, Grčiji in na Portugalskem, kjer se je rodil. Verjeli ali ne, ampak Luka danes govori kar devet jezikov.

Zagotovo atipičen nogometaš, ki pa se te oznake oklepa. “Reči, da sem atipičen … Kaj pa vem. Me pač zanimajo stvari, ki me zanimajo. Sem, kakršen sem. Živim svoje življenje, kot si želim. Tako kot ga živi vsak. In prav je tako,” je še povedal Luka, ki trenutno igra v dresu Pogona iz Szczecina in blesti. Prejšnji mesec je bil izbran za najboljšega igralca meseca v prvi poljski ligi.

Slovitega očeta na igriščih seveda ne bo presegel, kar pa ne pomeni, da v nogometu ni postoril veliko. Kot 18-letnik je zadel v Ligi prvakov, bil dvakrat najboljši strelec slovenske lige in z Mariborom petkrat državni prvak. Zdaj je že nekaj časa slovenski reprezentant.

Ni kaj, oče Zlatko je zagotovo lahko zadovoljen. Sinu je kljub številnim oviram, ki sta jih na poti spretno preskočila, v nogometu uspelo.

Kako je bilo odraščati z očetom Zlatkom Zahovićem kot velikim nogometnim zvezdnikom?
Malo drugače, kot marsikomu drugemu, verjetno. Odraščal sem v svetu, ki ga težko razložiš, če ga ne doživiš. V Grčiji, na Portugalskem in v Španiji je nogomet oziroma vse, kar pride zraven, na drugačni ravni.

V Sloveniji te kdo prepozna, ljudje te pogledajo, ampak lahko živiš povsem normalno. V tujini, kjerkoli smo živeli, z očetom nismo mogli v trgovski center. To so države, v katerih je pozornost na desetkrat višji ravni. Tamkajšnji navijači so fanatiki. Prav veliko se prosto po mestih nismo sprehajali. Na Zlatka so v tujini ljudje gledali povsem drugače, kot so pri nas.

Kako težko je, ko te vseskozi spremlja senca slovitega očeta, ki je bil za nameček vaš nadrejeni v istem klubu?
Ni lahko, ampak na koncu je vedno najpomembnejše, kako igraš. Ko si dober, je vse super. Ko je slabo, se hitro začnejo pojavljati takšna in drugačna namigovanja. Ko igraš slabo, igraš samo zaradi očeta. Jaz imam z vsemi mediji dobre odnose, prepričan sem, da nihče o meni ne more reči grde besede, ampak kot zelo mlad sem doživel res velik medijski pritisk, znašel sem se v središču pozornosti.

To me je zaznamovalo za vse življenje. Zato se zdaj, ko sem starejši, izogibam medijski pozornost in temu, da bi se vseskozi pojavljal v javnosti. Tega niti ne potrebujem. Če bi bilo po moje, ne bi dal nobenega intervjuja. Tako pa dam enega, morda dva na leto. Nazadnje sem se tako, kot se zdaj pogovarjava midva, s slovenskimi mediji pogovarjal leto nazaj. To je povsem dovolj.

Kako dojemate medije v nogometnem svetu?

Zavedam se, da imate v našem poslu veliko vlogo. Ste velik del naših življenj in športa nasploh. Tudi in predvsem zaradi medijev je v nogometu toliko denarja, ampak jaz sem pač tak, kot sem. Želim živeti čim bolj normalno življenje. Na igrišču sem nogometaš, zunaj igrišč pa povsem normalen človek.

So očitki, da imate pri Mariboru poseben status zaradi očeta, boleli?
Seveda to predstavlja dodaten pritisk, ampak jaz se s tem, kaj drugi pišejo in govorijo, nisem preveč ukvarjal. Večina ljudi, ki ustvarjajo javno mnenje, se z nami, ljudmi iz nogometa, težko konstruktivno pogovarja o njem. Vse je precej abstraktno, tako da si mnenja medijev nikoli nisem vzel k srcu.

Če pogledate nazaj, boste težko rekli, da sem povzročil kak incident, imel kakšen izbruh. V športu je zgodba tako ali tako vedno ista. Ko si dober, si najboljši, vsi bi bili radi tvoji prijatelji in se ti približali. Ko ne, je obratno. Takrat je krivo vse. Če ne bi bil sin Zlatka, bi bil pa premajhen, presuh … Ko ti ne gre, se vedno najde kak razlog. Ko je obratno, je vse okej.

Tega, da ste odraščali kot sin Zlatka, torej ne jemljete kot utež?
Ne, niti najmanj. Človek si ne more izbrati tega, v kakšnih okoliščinah bo rojen. Jaz sem se hvala bogu rodil v družino, ki mi je omogočila lepo življenje. Imel sem vse, kar sem želel. Hodil sem v dobre šole. Starša sta mi omogočila vse. Imel sem vse možnosti. Nikoli nisem bil lačen, nikoli me ni zeblo.

Ljudje po svetu imajo veliko večje težave, kot je ta, da je bil tvoj oče odličen nogometaš in si zaradi tega bolj pod drobnogledom, kot bi bil sicer. Bil bi ošaben, če bi se ob težavah, ki jih ima marsikdo v življenju, pritoževal zaradi tega, ker sem odraščal ob slovitem očetu. V okolju, v katerem mi ni manjkalo nič. V, bodimo iskreni, družini, v kateri sem imel na voljo več kot večina mojih vrstnikov. Sem tak, kot sem. Mislim, da sem okej in uspešen fant. Tudi in predvsem zaradi vzgoje, ki sem jo imel.

Kako je kritike, ki so letele na vaš račun, dojemal Zlatko? Ga je kot očeta zabolelo?
To morate vprašati njega, sem pa prepričan, da ga včasih je, saj smo ljudje. Ampak ko potegnemo črto in pogledamo, kakšne uspehe sva skupaj dosegala, kakšne zgodbe sva pisala, predvsem pa to, kako sva obvladovala ves ta medijski pritisk, sva lahko zelo zadovoljna. Mislim, da sva vse skupaj speljala perfektno. Lahko si le čestitava, kako se je izšlo.

Kako pa ste se v časih, ko je bil tarča kritik on, počutili vi?
Kot sem rekel, se s tem, kaj se piše in govori, ne obremenjujem preveč. Ljudje pač pišejo in govorijo. Jaz sem svoj, on pa svoj človek. Če kdo piše o komerkoli, težko sodim o njem, saj ga ne poznam. To je moj pogled na svet. Jaz vem, kakšen je moj oče, mnenje drugih me pa ne zanima preveč. Ne glede na to, ali je dobro ali pa slabo.

Se z očetom veliko pogovarjata o nogometu?
Pridejo trenutki, ko se. Nenazadnje je on vse življenje v nogometu, jaz pa tudi. Nogomet je velik del življenj obeh. Je pa zdaj, ko imam otroke in se je vživel v vlogo dedka, tega veliko manj. Posvečava se predvsem družini. Nogomet ni več tako v ospredju, kot je bil.

Kateri očetov nasvet je bil najboljši?

Ko sem bil mlad, no, dogaja se še zdaj, je bil zelo strog. Kritičen. Vedno, ko česa nisem naredil dobro, me je na to opozoril. Jasno mi je dal vedeti, kaj ni dobro, ob tem pa mi razložil tudi, zakaj. Ne samo glede nogometa.

Mislim, da me je naučil, kako razmišljaš o samemu sebi. Se zazreš vase. Takrat si tega morda nisem jemal k srcu, zdaj pa vidim, da je imel prav. Z mladimi je treba biti včasih strog, a imeti tudi mehko roko. Treba je poskrbeti, da se zavedajo tako dobrih kot slabih stvari.

Je Zlatko vaš vzor?
Občudujem ljudi, ki jim karkoli uspe v življenju. On je imel sijajno kariero. Seveda ga zelo cenim.

Je bil oče tisti, zaradi katerega ste v nogometu pristali tudi vi? Trenirati ste začeli na Portugalskem, kjer ste igrali za mladince slovite Benfice.
Z nogometom se nisem začel ukvarjati zaradi očeta, ampak bolj zaradi tega, ker sem odraščal v državah, v katerih je nogomet številka ena, tako da sem ga seveda hitro vzljubil tudi jaz.

Trenirati sem začel v Lizboni, nogomet igral s prijatelji, ampak zdi se mi, da sem se v nogomet zares zaljubil šele potem, ko smo se preselili v Maribor. Takrat sem postal nogometni učenec in zaljubljenec v to prelepo igro. Začel sem spremljati vse. Tudi novinarske konference trenerjev.

Je komu od vaših soigralcev iz Lizbone uspelo?
Da, kar nekaj je mojih soigralcev iz Benfice, ki so zares uspeli. Tista generacija je bila res sijajna. Če pobrskate med nekdanjimi nogometaši Benfice, letniki rojstva 1994, 1995 in 1996, mojimi vrstniki, boste našli kar nekaj zelo znanih imen. Z mano sta igrala Bernardo Silva in Joao Cancelo iz Mancehester Cityja, pa Goncalo Guedes in Helder Costa, ki sta zdaj pri Valencii.

Letnik 1995 je Rony Lopez, ki danes igra za Olympiakos, že s 15 leti pa je odšel v Manchester City in postal najmlajši debitant v zgodovini kluba. Ob debiju je tudi zadel. On me je tudi najbolj navdušil. Že kot zelo mlad je blestel.

Naštel sem samo fante z res veliki karierami, a od moje generacije jih je uspelo še kar nekaj. Z marsikom od njih smo še vedno v stikih. Ne ravno, da obiskujemo en drugega, a smo prijatelji. Pri Benfici v mladinskem pogonu dajejo velik poudarek na medsebojnem spoštovanju in prijateljstvu. Potem to ostane za vse življenje.

Še čisto malo o Zlatku. Vajin odnos oče in sin?
Odkar sem šel iz Maribora, se je malo spremenil. Ko igraš vsake tri dni, ko se poteguješ za velike stvari, ko je zraven pritisk, je seveda drugače. Pritisk je bil velik, a mislim, da smo vsi skupaj to odlično nadzorovali na čustveni in drugih ravneh. Z njim imam krasen odnos. Ne slišiva se ravno vsak dan, a imava krasen odnos.

Že nekaj časa ga ni več v nogometu, zato je nedavna govorica o tem, da se vrača v nogomet, dvignila veliko prahu. Se bo res vrnil?
Iskreno, o tem ne vem prav veliko. Eden od prijateljev mi je nekaj pokazal in poslal, a se nisem poglobil. Ne vem, kaj točno se je dogajalo. Kaj pa je sploh bilo?

Zlatku Zahoviću se je razvozlal jezik, spregovoril je o vsem

Nogomet

14. Dec 2021 11

Nogomet

14. Dec 2021 11

Milanič nima ponudbe Dinama, Zahović buri duhove

Nogomet

6. Dec 2021 5

Nogomet

6. Dec 2021 5

Pisalo se je, da bo kot športni direktor prišel v zagrebški Dinamo. Z besedami, da ga delo v nogometu zanima, pa se je oglasil tudi sam.
Če je rekel tako, potem tako pač je. On nogomet obožuje. O nogometu ogromno ve. Ne samo, da je bil odličen nogometaš, sijajno se je znašel tudi v drugačnih vlogah v nogometu. Najbolj pomembno je, da se bo odločil tako, kot si želi.

Da se bo počutil dobro. Da bo sprejel nekaj, kar ga bo veselilo. To je najpomembnejše. Ko bo prišel ta trenutek, mu želim vso srečo. Tudi če ne bo ostal v nogometu. Če bo delal karkoli drugega, mu bom vedno želel vse najboljše.

Bi se lahko zgodilo, da bosta kdaj spet del istega nogometnega projekta?
V življenju nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, a mislim, da je malo verjetno, da bi se kaj takega ponovilo. Čeprav … Kot sem že rekel, nikoli ničesar ne moreš trditi. Danes prisežeš v nekaj, potem pa se jutri lahko stvari obrnejo na glavo. Sploh v nogometu je pogosto tako. Nikoli ne veš, kaj te čaka.

Ena od stvari, ki jo pri vašem očetu sam najbolj cenim, je ta, da medijem nikoli ni pustil vstopiti v svoje življenje. Zdi se, da ste vi podobni. Ne vabite medijev za štiri stene svojega doma, na socialnih omrežjih ne objavljate vsake podrobnosti o vašem zasebnem življenju.
Zdaj so časi povsem drugačni. S socialnimi omrežji se je spremenilo marsikaj. Jaz sem prisoten na njih, a družine ne izpostavljam preveč. Sem in tja kakšna fotografija, tudi z otrokoma, a sva se z dekletom odločila, da njuna obraza zakrijeva.

Po eni strani pa to, da pokažeš tudi kaj iz svojega zasebnega življenja, ni slabo. S tem ljudem daješ vedeti, da smo tudi nogometaši ljudje. Da imamo otroke, družino. Da kdaj zaradi otroka, ki ponoči joče, tudi slabo spimo. Odvisno, kako pač gledaš na stvari. Midva sva se odločila, kot sva se, ni pa nič narobe, če se kdo odloči drugače.

Odraščanje v tujini, v več kulturah, vam je zagotovo dalo neko širino.
Seveda je. Plus to, da sem imel ob sebi vedno starša, ki sta mi zagotovila vse. Od najboljših šol in tako naprej. To je zagotovo velik faktor. Definitivno je to izoblikovalo moj pogled na svetu.

Slišali smo, da se naučite jezika v vsaki državi, v kateri živite. Poljščina vam že gre?
Mislil sem, da bo lažje, ampak po enem letu mi že gre. Razumem več ali manj vse, skušam tudi čim več govoriti. Seveda moja poljščina še ni perfektna, a če sem zunaj, se lahko normalno pogovarjam. Učil sem se sam, bom pa v prihodnosti najel še kakšnega učitelja, da jo izbrusim.

Koliko jezikov govorite?
Tekoče pet. Portugalsko, špansko, srbohrvaško, angleško in seveda slovensko. Znam pa tudi italijansko, nizozemsko, nemško in zdaj poljsko. Ni ravno, da bi lahko v teh jezikih pisal poezijo, se pa lahko normalno sporazumevam.

Zdaj že drugo leto živite na Poljskem, kjer ste v zadnjem času po dolgi strelski suši začeli zadevati kot za stavo. Kaj se je zgodilo?
Nič se ni spremenilo. Na treningih nisem delal čisto nič drugače kot sicer. To je nogomet. Včasih pridejo čudna obdobja, ko žoga noče v gol. Potem se odpre. Zdaj mi gre res super, a tudi v prejšnji sezoni in v prvi polovici zdajšnje, ko nisem zadeval, sem igral dobro.

Ne samo jaz, celotna ekipa. Če bi si ogledali naše tekme, bi to hitro ugotovili. Tudi jaz sem igral zelo dobro, a pač nisem zadeval, kar pa ne pomeni, da ekipi nisem pomagal do dobrih rezultatov.

V poljskih medijih sem prebral, da ste se prebudili po tem, ko ste drugič postali očka?
(smeh, op.p.). To je zelo lep trenutek v življenju, super dogodek, a z nogometom nima prav veliko. To je pač kliše, ki z realnostjo nima veze. Na to, kar delam na igrišču, rojstvo otroka ni vplivalo.

Postali ste najboljši igralec meseca v poljski ligi, kar do zdaj ni uspelo še nobenemu slovenskemu nogometašu. Od igralcev Pogona ste šesti v zgodovini kluba s takim priznanjem.
Lepo priznanje, a saj veste, kako je z nami, napadalci. Ko daješ gole in asistiraš, si najboljši in najlepši. Ko ne, je obratno. Vedno te bodo sodili na podlagi grobe statistike, tako pač je. Morda sem prej kdaj igral še bolje, a pač to ni bilo tako vidno. Trenutno gre tako meni kot ekipi zelo dobro. Upam, da bomo v podobnem slogu nadaljevali.

Kakšna je vaša vloga v ekipi? Se je v primerjavi s časi, ko ste igrali v Mariboru, spremenila?
Da, kar precej. Odvisna je seveda od tega, kaj trener in ekipa pričakujeta oziroma zahtevata od tebe. Igram v vlogi “lažne” devetke. Kot napadalec, ki pomaga pri gradnji napada. Ta primerjava je smešna, saj gre za povsem drugačno, višjo raven, ampak nekako tako, kot pri Liverpoolu igra Firmino.

Imam precej drugačno vlogo kot v Mariboru, pri katerem sem igral višje in bil zadolžen za zaključevanje akcij. Tudi zaradi tega morda ni bilo toliko golov, kot je marsikdo pričakoval. Igram precej dlje od gola, kot sem v preteklosti.

Kakšni so cilji Pogona? Morda sanjate o tem, da prvič v zgodovini kluba postanete prvaki?
To je tiha želja. Lani smo prezimili na prvem mestu. Ko si pri vrhu oziroma na njem, imaš seveda vedno najvišje cilje. Upam, da kaj osvojimo. Sicer pa je klub res odlično organiziran. V vsakem trenutku imaš na voljo vse. Imaš občutek, da si del neke družine.

Tudi z navijači smo zelo povezani. Stadion je vedno poln. Tudi na gostovanja gredo navijači vselej z nami. Vedno napolnijo svoj sektor, kjerkoli smo. Bodrijo nas, vse je super. Odkar sem tukaj, je tako. Sijajno.

Ste imeli pred odhodom na Poljsko pomisleke? So bile na mizi še kakšne ponudbe? Zakaj Pogon?
Ponudb je bilo kar nekaj. Pogonova ni bila finančno najboljša, a bolj kot na denar, ki je seveda tudi pomemben, sem gledal na to, da se priključim zdravi, uspešni zgodbi. Klubu, ki bo ambiciozen in se bo za nekaj boril. Nad tem, kar so mi predstavili pri Pogonu, sem bil navdušen. To je odlično organiziran klub, ki bo šel le še navzgor. Niti malo mi ni žal, da sem izbral Szczecin.

Je res, da ste bili po slabšem začetku na Poljskem blizu odhoda?
Ne, ni res. Vseskozi sem bil tukaj super zadovoljen. Pa tudi igral nisem slabo. Če si ogledate naše tekme v prejšnji sezoni, ko smo bili po polovici na vrhu, se boste v to prepričali. Samo golov ni bilo. Tako pač je v svetu napadalcev. Brez golov si ničla.

Slovo od Maribora ni bilo najlepše.
Bilo je, kakršno je bilo. Včasih se v nogometu zgodijo stvari, ki niso takšne, kot bi si želel. Kot si si zamislil. Ampak je, kar je. Zdaj je od tega preteklo že nekaj časa. Ko gledam nazaj na obdobje pri Mariboru, mi je vedno lepo.

Težko, da Mariboru karkoli zamerim. To bo vedno moj klub, moj dom. Vse najlepše trenutke moje kariere sem doživel tam. Včasih se stvari razpletejo drugače, kot bi si želel. Drugače, kot bi bilo idealno, ampak to ne pomeni, da je bilo slabo.

Maribora in njegovih navijačev ne bom pozabil nikoli. Tudi na Poljskem imamo sijajne navijače, sploh mi. Vseskozi nas bodrijo in tribune polnijo tudi na gostujočih stadionih. Ampak vzdušja, ki sem ga doživel na evropskih tekmah in na večjih derbijih v Mariboru, ne morem primerjati z ničemer.

Ne vem, morda sem subjektiven, saj gre za domače okolje, a velike tekme Maribora in navijaško vzdušje, ki je vladalo na njih, mi bodo vedno predstavljale najlepše spomine. Ko si ogledujem posnetke in vidim vse tiste vesele ljudi … Pri srcu mi je ob teh spominih vedno toplo.

Odšli ste v času, ko je bil trener Mauro Camoranesi. Kakšen je bil vaš odnos s slovitim nekdanjim nogometašem?
Ni ga bilo. Bil sem na enem treningu, treniral sem normalno, potem pa so me postavili na stran. Treniral sem sam. Kaj več o tem pa težko povem.

Kaj se je takrat dogajalo?
Nič takega. Tako jaz kot klub smo čakali, da bom do konca prestopnega roka odšel. Zakaj so me dali na stranski tir, pa ne vem. To morate vprašati njih, glede na to, da je Alexandru Cretu, ki je bil v podobnem položaju kot jaz, lahko treniral. Razpletlo se je, kot se je. Nekateri ljudje, ki jih ni več v klubu in so bili del te zgodbe, bi vam lahko o tem morda povedali kaj več.

Za Maribor ste dosegli 81 golov, a nad vami je vedno visela očetova senca. Se vam zdi, da ste bili v Ljudskem vrtu premalo cenjeni?
Kaj pa vem. Zdi se mi, da so me ljudje cenili. Vsak ima lahko svoje mnenje, na katerega ne morem vplivati, ampak 81 golov je lep dosežek, na katerega sem lahko ponosen. Seveda, golov bi lahko bilo še več, lahko pa bi jih bilo tudi manj. Zelo ponosen sem na to, kar mi je uspelo. Morda kdaj pridem tudi do številke sto. Nikoli se ne ve.

Ravno to sem vas želel vprašati. Se boste kdaj vrnili v Maribor?
O tem zdaj ne razmišljam. Grem iz dneva v dan. Ne samo v nogometu, ampak v življenju nasploh. Jasno, neko okvirno pot imaš začrtano, ampak tega, kaj se bo zgodilo jutri, ne veš. Zato o prihodnosti ne razmišljam preveč.

Dvakrat v nizu, kar do zdaj ni uspelo nikomur, ste postali najboljši strelec lige.
Na ta dosežka sem zelo ponosen, ampak več kot sami goli mi pomeni to, da sem s tem Mariboru pomagal do lovorik. Da sem z ljudmi, ki jim danes lahko rečem prijatelji, delil tako lepe trenutke in ustvaril številne sijajne spomine. To mi je precej bolj pri srcu. Da sem vse te uspehe doživel z ljudmi, ki so mi še danes blizu. Tega nam nikoli ne more vzeti nihče.

Z Mariborom ste dosegli marsikaj, a vaše obdobje v Ljudskem vrtu je zaznamoval gol v Ligi prvakov proti Sportingu za remi z 1:1, ki ste ga dosegli že na začetku.
To je zagotovo eden od mojih najlepših spominov. Ne vem, če bom še kdaj v življenju doživel kaj takega. Takrat se je vse razpletlo sanjsko. Ne glede na to, kaj me čaka, bom težko čutil tako, kot sem takrat. Od dogajanja pred tekmo, pa potem sama tekma in še gol.

Je res, da ste bili jutro po tem nepozabnem golu že v šolskih klopeh in pisali test iz matematike?
(smeh, op.p.) Res je. Spomnim se, da je bilo zelo zgodaj. Kar težko se je bilo zbuditi, glede na to, da sem domov prišel pozno in od vsega adrenalina seveda nisem takoj zaspal. Razen tega, da je bilo treba vstati zelo zgodaj, pa ni bilo nič posebnega. Sošolci smo bili tako ali tako le nogometaši Maribora, tako da ni bilo neke velike evforije.

Z 1:1 ste pozneje v Ljudskem vrtu v Ligi prvakov remizirali tudi s slovitim Chelseajem, a bi lahko tudi zmagali. Veliko priložnost za zmago ste v zaključku tekme zapravili prav vi.
Zaradi tiste zapravljene priložnosti takrat nekaj dni nisem spal. Noč po tekmi je bila zelo dolga, ampak da bi se zaradi tega tolkel po glavi še danes, niti slučajno ne. Bil sem star 18 let, seveda bi veliko raje videl, če bi žoga šla v gol, a pač ni šla. S tem se je treba sprijazniti.

Precej bolj boli poraz na derbiju proti Olimpiji v Ljudskem vrtu z 2:3, ki je moj morda najslabši mariborski spomin. Takrat smo igrali res super, potem pa iz ničesar prejeli dva gola v drugem polčasu in izgubili. Na koncu sezone smo ostali brez naslova, pa čeprav smo osvojili 80 točk. Mislim, da se kaj takega nikoli več ne bo ponovilo. Ta spomin je res grenak, ampak, podobno kot z zapravljeno priložnostjo – to je pač sestavni del športa in življenja.

Kako ste dojemali rivalstvo proti Olimpiji? Za razliko od marsikoga v Mariboru, ga nikoli niste podpihovali.
Rivalstvo je super, do neke mere, ampak kot igralec nikoli nisem čutil, da bi ga moral še podpihovati. Naj to počnejo drugi, če hočejo. Moja naloga je bila, da se čim bolje pripravim na tekmo, čim bolje igram in pomagam ekipi.

Športno rivalstvo je super, lepo, ampak nikoli več kot to. Naj ostane na igrišču. Pa saj mislim, da v Sloveniji ni hudo. Vedno, ko grem v Ljubljano, so do mene vsi ekstremno prijazni. Nikoli na račun rivalstva med Mariborom in Olimpijo nisem doživel karkoli slabega.

Kako ste se kot tako mlad spopadali z vse večjo prepoznavnostjo, ki je z goli in uspehi prišla?
Podobno kot s tem, kar je prišlo z očetom. Če vprašate kogarkoli, ki me pozna, vam bo povedal, da sem bil vedno bolj tih, zadržan. Malo sem bil šokiran, ker so me ljudje na ulici prepoznavali, se želeli fotografirati, prosili za podpise …

V tem nisem najbolj užival, saj nikoli nisem imel rad pozornosti in je niti nisem iskal. Tudi danes sem tak. Nerad se izpostavljam. Že kot zelo mlad sem bil zelo izpostavljen, tako da sem to že dal skozi. Zdaj se mi zdi, da od tega ne bom dobil nič. Morda si delam škodo, ampak tak sem.

Kdo od vaših soigralcev je najboljši nogometaš?
Josip Iličić. Ko ga gledam v reprezentanci, kaj počne s žogo, kako jo sprejema, kako se z njo obrača na majhnem prostoru … Poezija. Jaz kot nogometaš to morda občudujem še malce bolj, kot nekdo, ki nogomet spremlja samo od zunaj. Z ogromno dobrimi nogometaši sem igral, ampak on je res genij.

Pa Marcos Tavares?
Njega obožujem. Preprosto obožujem! Midva sva več kot prijatelja. Obožujem ga! Ker govorim portugalsko, sva se še toliko bolj zbližala. Čeprav zdaj že zelo dobro govori slovensko, je vseeno lažje, če se je lahko s kom pogovarjal v svojem maternem jeziku. O njem ne morem povedati ene slabe besede. Obožujem ga. Kot človeka in nogometaša.

Njegovo knjigo ste že prebrali?
Ne. Nisem je še dobil. Kar napišite, da mi je dolžan. Vsem jih deli, samo meni je še ni poslal. (smeh, op.)

Čudno, da se še ni spomnil na vas, glede na to, da radi berete knjige. Kaj pa sicer še počnete v prostem času?
Trenutno ob dveh otrocih, eden je še zelo majhen, prav veliko časa ni. Največ prostega časa preživim z družino. Ko imam čas, pa v zadnjem času zelo rad, še bolj kot berem knjige, poslušam znanstvene podcaste. To je zelo praktično, saj lahko ob tem še kaj počneš. Rad igram tudi šah in spremljam druge športe. Zanima me vse.

Ste se ljubezni do šaha nalezli od očeta? Znano je, da je Zlatko odličen šahist.
Da, od njega. Pa že pred njim je šah rad igral dedek in bil pri tem zelo dober. Potem ga je igral še oče. Zagotovo sta vplivala name.

Kdo je boljši šahist? Luka ali Zlatko?
Včasih je bil boljši on, zdaj pa se je zgodba malo obrnila, zato je tudi prenehal s štetjem. Zdaj sem namreč že konkretno boljši. (smeh, op.p.).

Dotakniva se za konec še reprezentančne tematike. Začniva na začetku. V letu 2014, ko še niste bili slovenski reprezentant in se je v javnosti pojavila informacija, da vas snubijo Portugalci. Nekateri so to videli tudi kot izsiljevanje. Kaj se je zares dogajalo?
Določeni stiki so res bili, je pa takrat bilo res noro. Norišnica. Takšne medijske pozornosti nisem pričakoval. Ko bi vedeli, kaj vse se je dogajalo … Ko zdaj pomislim, kaj vse sem doživljal pri rosnih 18 letih, še dobro, da sem ostal normalen. Vsaj mislim si, da sem. Upam, da sem.

Ko se zazrem v preteklost, se mi zdi, kot da je bilo to neko drugo življenje. Da se meni sploh ni zgodilo. Pisalo in govorilo se je na dolgo in široko. O tem in onem. Takšen in drugačen scenarij. Možnosti A in B. Bil sem na precepu.

Komaj polnoleten sem bil, na začetku svoje nogometne poti, in sredi velikega medijskega pompa. V življenju so se mi stvari dogajale res hitro. Od medijske pozornosti, pa potem goli, prepoznavnosti, ki je z njimi in uspehi prišla. Vesel sem, da sem danes tak, kot sem.

Pa ste bili res blizu tega, da bi se odločili za Portugalsko? Kaj se je dogajalo?
Bili so neki pogovori, nekaj se je dogajalo, a ko me je poklicala Slovenija, ko me je poklical takratni selektor mlade reprezentance Primož Gliha in mi povedal, da me želi, je bilo vsega konec. Super, sem rekel in mu dejal, da name lahko računa. Tako je tudi bilo.

Luka in Zlatko Zahović sta postala drugi par očetov in sinov, ki sta nastopila za člansko reprezentanco. Prva sta bila Marko in Luka Elsner. Tretja sta Amir in njegov sin Sven Šoštarič Karić, ki je reprezentančni debi dočakal letos.

Kakšno je vaše mnenje o zdajšnjem selektorju Matjažu Keku, ki je nedavno podaljšal sodelovanje z Nogometno zvezo Slovenije in bo selektor tudi v prihodnosti?
Super, top. Vesel sem, da bo ostal. Mogoče v zadnjem času res ni bil rezultatsko uspešen, a to je šport, nogomet. Ne more vedno zmagovati. Ne pomeni pa to, da je zdaj zaradi tega slab trener. Nasprotno. Odličen je. Odlično opravlja svoje delo.

Upam in verjamem, da nam bo v naslednjem kvalifikacijskem ciklusu uspel dober rezultat. Vzdušje v reprezentanci je sijajno, kakovost igralcev prav tako. Dvakrat, trikrat zmagamo, pa se lahko vse zelo hitro spremeni. Prepričan sem, zaradi igralcev in tudi strokovnega štaba, da bomo v prihodnosti zelo uspešni.

Res je, da ste do zdaj zbrali devet nastopov, a razen na prijateljski tekmi proti Gibraltarju, na kateri ste se izkazali s tremi asistencami, je šlo le za nastope v zadnjih minutah tekem. Ste s priložnostmi, ki jih dobivate v reprezentanci, zadovoljni?
Vsakič, ko sem v reprezentanci in me selektor potrebuje, sem zelo zadovoljen. Nikoli ne bom rekel, da sem nezadovoljen z minutami, ki jih dobim v dresu Slovenije. Na vsako minuto sem ponosen. Že to, da sem med 25 igralci, ki dočakajo vpoklic, je zame velik dosežek.

Na skoraj vseh tekmah v zadnjem času sem prišel v igro. Ne morem se pritoževati. Vsi igralci in trenerji, ki smo v reprezentanci, smo tam zaradi tega, da pridemo do uspeha. Da se kam uvrstimo. Delamo za ekipo. Nikoli ne bom sebičen in rekel, da bi lahko bilo tako ali drugače.

Ni manjkalo veliko, pa bi Slovenija odigrala prijateljsko tekmo proti Portugalski. To bi bila za vas zelo zanimiva izkušnja, mar ne?
Da, zanimiva, ampak lepa, enkratna. Morda bi pred tekmo zapel kar obe himni, kaj pa vem? (smeh, op.p.) Škoda, da se ni izšlo, a morda se bo v prihodnosti. Nikoli ne veš, kaj te v življenju še čaka.