Zanj se je zanimal Juventus, zakaj se ne bi znova?

Foto: Jure Banfi

Mineva skoraj natanko pol leta, odkar je zadnjič obul nogometne čevlje in odigral tekmo na najvišji ravni. Silovit vzpon kariere je ustavila nesrečna, predvsem pa zelo huda poškodba kolena, ki mu je vzela marsikaj. Zagotovo spektakularno četrtfinale proti Fiorentini, zelo verjetno pa tudi nadaljevanje kariere v serie A, kamor ga je vabil kar veliki Juventus. V obdobju, ko načrtuje povratek na nogometne zelenice, smo v Sportklubovem intervjuju gostili napadalca Celja Armandasa Kučysa.

Ob prehodu v leto 2025 je bil eden najbolj vročih posameznikov na slovenskih nogometnih zelenicah. Armandas Kučys je v dresu Celja iz tekme v tekmo dokazoval, da gre za velik potencial in pravega golgeterja, ki je sposoben dosegati gole tako v prvenstvu kot v Evropi.

V Prvi ligi Telemach je tako do marca na 18 tekmah dosegel 10 golov. V konferenčni ligi je bil še bolj učinkovit, na sedmih tekmah je v polno meril šestkrat. Litovec je izstopal do te mere, da ga je začela še kako podrobno spremljati nogometna Evropa. In ne le spremljati, zelo konkretno se je okrog njega smukal celo torinski Juventus. A nato je prišel usodni 24. marec, ko si je na reprezentančni tekmi kvalifikacij za svetovno prvenstvo med Litvo in Finsko strgal kolenske vezi.

Mladi napadalec zdaj stopa po poti rehabilitacije in je vse bližje vrnitvi na nogometne zelenice. V Sportklubovem intervjuju pa nam je zaupal kar nekaj detajlov trnove poti, ki jo je prehodil v zadnjih mesecih. A v isti sapi poudaril maksimalno motivacijo, da se vrne na prejšnji nivo. In ga še preseže.

Lugano - Celje — Foto: Reuters via Guliver

Intervju Armandas Kučys

Vemo, kakšna je situacija s poškodbo, tako je najbrž smiselno začeti tale pogovor z vprašanjem, kako ste, kako se počutite in predvsem, kdaj vas lahko spet pričakujemo na igrišču?

Poškodba je bila zelo resna, a zdaj se dobro počutim. Koleno je bilo popolnoma uničeno, ni bila strgana le križna vez v kolenu, ampak so bili poškodovani tudi drugi deli kolena. Operacija je minila brez zapletov, zdaj se korak za korakom vračam na zelenice.

Po takšni poškodbi je težko napovedati, kdaj se bom vrnil na zelenice. Ne hitim, čakam, da bo telo pripravljeno na vrnitev in da bodo tudi trenerji ocenili, da sem pripravljen. Seveda se želim čim prej vrniti, ampak pri takšnih poškodbah moraš biti potrpežljiv. Za zdaj imam v načrtu, da sem ekipi na voljo v drugem delu sezone.

Kako ponosni in veseli ste, da gre ekipi tudi brez vas tako dobro? Da je odlično začela sezono doma in v Evropi? Jasno, zagotovo bi si želeli pomagati soigralcem na igrišču, ampak najbrž bi vam bilo še težje, če ekipi ne bi šlo po načrtih …

Zelo ponosen sem, da se je klub drugič zapored uvrstil v Evropo. Seveda je težko vse skupaj spremljati s strani, a tu ne gre zame. Vsi smo ekipa in res sem bil ponosen na soigralce. Odlično so igrali v evropi, dobro so začeli tudi v prvenstvu.

Upam, da se ta trend nadaljuje, želimo si uvrstiti državni naslov in ga vrniti v Celje ter v Evropi spisati še odmevnejšo zgodbo kot lani. Verjamem, da lahko ta ekipa res veliko doseže.

Boste pa zdaj predvsem v Evropi verjetno največji navijač Celja. Če se ekipa uvrsti v evropsko pomlad to namreč bržkone pomeni, da boste tudi vi spet dobili priložnost zaigrati v konferenčni ligi in se merili proti močnim evropskim nasprotnikom …

Zagotovo. Res uživam v tej nogometni kulturi, ki se razvija v Celju. Vse več je navijačev, tudi ’ultrasov’, mesto nas vse bolj podpira, čuti se navijaški utrip. Tako da ja, trenutno sem predvsem res velik navijač.

Dejstvo je, da bi se z uvrstitvijo v spomladanski del lahko pridružil ekipi v Evropi. In to je zagotovo naš cilj. Še več, želimo biti še bolj uspešni, kot smo bili v lanski sezoni. Zavedamo se, da nam je lani uspel kar nekakšen nogometni čudež, ampak vsi v ekipi verjamemo, da lahko to ponovimo ali celo presežemo.

Armandas, vemo, da je pri teh poškodbah zelo pomemben tudi mentalni del. Vaša kariera je bila v vzponu, igrali ste v vse boljši formi, potem pa ste dobili tako zelo slabe novice glede poškodbe. Kako se soočiti s tem? Popeljite nas malo skozi vaše razmišljanje od trenutka, ko ste slišali to grozljivo diagnozo do zdaj, ko malodane že ’vohate travo’ oziroma vrnitev na zelenice?

Spomnim se prvih trenutkov po poškodbi. Vsa sezona se mi je odvrtela pred očmi. Sedel sem v garderobi in cela noga se mi je tresla. Ne od poškodbe, ampak od adrenalina. Seveda sem upal, da bodo novice zdravnikov boljše, ampak že ko sem nekaj ur po poškodbi pogledal svoje koleno, sem vedel, da situacija ni dobra.

Mislil sem, da sem pripravljen na slabe novice, a ko ti zdravniki povedo, kakšna je diagnoza … Niti največjemu sovražniku ne bi želel, da dobi takšne novice. Mentalno se na takšne stvari ne moreš pripraviti. Prvi dnevi so bili zares težki, veliko sem tudi jokal. Toda družina, punca, soigralci, vsi so mi stali ob strani. To je res dober občutek, da imaš toliko ljudi, ki te podpirajo in ti želijo, da se čim prej vrnem na zelenice.

Res ni bilo enostavno, sicer je moja kariera še mlada, a zagotovo sem imel najboljšo sezono v karieri. In potem se ti zgodi takšna stvar … Zagotovo je mentalni del najtežji. V glavi se boriš sam s sabo in pri tem res pomaga podpora ljudi, ki so okoli mene. Noga se bo vedno zacelila, mišice se bodo učvrstile, mentalni del pa je najtežji.

Ne vem, koliko veste, zagotovo pa je ni šlo kar tako mimo vas … Morali bi postati velika zgodba slovenske lige, saj se je pred poškodbo pripravljal vaš prestop v italijanski Juventus. Seveda ta poškodba spremeni vse, ampak ali je lahko to tudi dodatna motivacija v procesu rehabilitacije? Še vedno ste mladi, ali je bilo zavedanje, kakšne ekipe so vas spremljale pred poškodbo, nek dodaten zagon, da se čim prej vrnete?

Seveda te stvari opazim. Danes, ko so vse povsod družbena omrežja, je to nemogoče zgrešiti. Če so bili takrat zainteresirani zame in če se vrnem na prejšnjo raven … Ne vem, morda ne bo Juventus, ampak zakaj se ne bi bil spet kakšen velik klub zanimal zame. To je velika motivacija. Pravzaprav je pohvala, da prihajam iz majhne Litve, pa so tako velike ekipe zainteresirane zame.

Svojo državo želim res promovirati na najboljši možen način, neverjetno sem motiviran, da mi to uspe. In takšne zgodbe so za naš nogomet zelo pomembne. Svetu želim pokazati, da sem mlad, a da mi lahko uspe velika kariera, čeprav sem iz majhne Litve. Želim se vrniti na nivo, na kakršen sem bil. Verjamem, da bodo klubi po moji vrnitvi spremljali, kako mi gre.

Vem pa, da bom potreboval čas, da ujamem pravo formo. Ne bom si postavljal nobenih rokov. Sem pa maksimalno motiviran, da se vrnem tja, kjer sem bil.

Vemo, da je Litva košarkarska država in najbrž bi marsikdo pričakoval, da bo zaradi vaše višine tudi vas odneslo pod obroče. A poznamo vašo zgodbo, že vaš oče je bil nogometaš, reprezentant in celo klubska legenda Ekranasa. Na nek način vam je bil torej nogomet položen v zibelko …

Ja, odkar se spomnim, sem imel ob sebi žogo. Nogomet je bil ves čas okrog mene, ves čas sem hodil na očetove tekme, trenerji so mi dovolili tudi na treninge, včasih sem lahko tudi sodeloval v ‘pepčku’. Vem, da to ni bilo pametno, ampak že kot majhen sem govoril staršem, da ne potrebujem šole, ker bom živel od nogometa.

Ampak ta mentaliteta me je pripeljala do tu, kjer sem zdaj. Seveda pa si želim še več. Je pa ta podpora družine zelo pomembna. Z očetom se veliko pogovarjam o nogometu, pove mi, kaj naj počnem in česa naj ne počnem. Veliko se je naučil v karieri in želi, da ne ponovim kakšne njegove napake.

Ne samo pče, tudi vaše dekle igra nogomet! To je precej redko, verjetno se imata o čem pogovarjati …

Drži. Igrala je do lani, ko sva se preselila v Slovenijo. Spoznala sva se na nogometnem igrišču. Kot da bi mi bog pokazal, da moram biti z njo. Razume, kaj pomeni biti nogometaš, razume, ko sem jezen ali razočaran zaradi nogometa. Zanima jo vse. Kamorkoli grem, gre z mano. Bila je na Švedskem, bila v Litvi, zdaj je v Sloveniji.

Sta navijača istih ekip ali pride tu kdaj do zabavnega prepira?

Ko je bila mlajša, je bila navijačica madridskega Reala. Toda prepričal sem jo, da morava navijati za Barcelono. Sicer pa je skorajda večja navijačica Celja kot jaz. (smeh)

Če se vrneva nazaj v čas, ko ste dosegali gole v dresu Žalgirisa in so se tuji klubi zanimali za vas. Kako je prišlo do kontakta s Celjem in zakaj sta se na koncu odločili za prestop v Slovenijo?

V Litvi se sezona začne že marca, do poletja sem odigral že kar nekaj tekem in pri Žalgirisu mi je šlo odlično. Agent mi je povedal, da se nekaj ekip zanima zame in da je ena od njih tudi Celje. Sredi poletja me je obvestil, da je ta interes vse bolj konkreten. Vprašal me je, kaj mislim o prestopu, povedal mi je, da je Celje prvak in da me trener želi v ekipi.

Zadeva me je hitro zanimala, zame je bilo najbolj pomembno, da me trener želi v ekipi. Nisem dobil zagotovil, da bom prvi napadalec, vedel sem, da si moram to izboriti, a to, da me je želel trener, mi je ogromno pomenilo. Zainteresiranih je bilo še nekaj klubov s Poljske, a Celjani so bili najbolj konkretni. Želel sem se še enkrat preizkusiti v tujini, na Švedskem sem se prebijal iz akademije, nato pa sem se vrnil domov, da dokažem, kaj zmorem in znam. Bil sem pripravljen na nov izziv v tujini.

V Celju sem hitro spoznal, da sem prišel v pravo okolje, vsi so bili zelo prijazni, od predsednika, športnega direktorja, trenerja. Tu se res dobro počutim.

Koliko ste pred prihodom v Slovenijo vedeli o naši državi?

Preden sem prišel v Celje, sem se pogovarjal s Pijusom Širvysom in Justasom Lasickasom, ki sta že igrala v slovenski ligi. Slovenijo sem poznal preko košarke, tudi v nižjih reprezentančnih selekcijah sem igral proti Sloveniji.

In dosegli zadetek …

Ja, igrali smo v Murski Soboti, tako da sem v Sloveniji že bil. Sta mi pa Širvys in Lasickas povedala veliko lepih stvari o državi in ni bilo razloga, da ne bi sprejel celjske ponudbe. Vesel sem, da sta bila iskrena, ekipa me je tu odlično sprejela, soigralci so mi pomagali, da se čim prej prilagodim. To je bilo najbolj pomembno.

Vas zdaj prijatelji v Litvi že sprašujejo, če poznate Luko Dončića? Kaj jih zanima o Sloveniji?

No, eden od mojih prijateljev Artemijus Tutyškinas zdaj tudi igra v Celju. Povedal sem mu veliko lepih stvari, Slovenci imajo podobno mentaliteto kot Litovci, ljudje so prijazni, a se znamo boriti zase. Ljudje v Celju so zelo prijazni, ustavijo te na ulici, prosijo za fotografijo. To je za nogometaša lep občutek, da te ljudje spoznajo. V Litvi vsi poznajo in prepoznajo košarkaše, nogometaše pa je tisti, ki jih nogomet zanima.

Celje je posebno mesto, predvsem pa zelo mirno mesto. Artemijusu sem povedal, da bo tu odlično sprejet in da se bo lahko popolnoma osredotočil na nogomet. To je tisto, kar oba potrebujeva v tej fazi karieri.

Za konec še beseda ali dve o Albertu Rieri. Na kakšen način je vplival na vas in na vaš pogled na nogomet. Kaj zahteva na igrišču in izven njega?

Če sem pošten, sem se ga najprej kar malce bal. Prišel je, ko sem že bil tukaj, hkrati pa je bil trener Celja tudi v preteklosti in spraševal sem se, ali bo v ospredje potisnil fante, ki jih že pozna. Toda pri Albertu je tako – če delaš to, kar želi od tebe, če ga poslušaš in razumeš, kaj zahteva, ter na igrišču daješ vse od sebe, nisi sebičen in ne počneš neumnosti, potem te bo vzljubil.

Poslušam ga, v meni je opazil potencial, pomaga mi postati boljši nogometaš. Dal mi je ogromno nasvetov in to je tisto, kar ga dela posebnega. Na treningih zahteva, da počneš to, kar ti naroči. In če si dosleden, potem z njim nimaš nikakršnih težav. Kar se tiče nogometnih idej, je zagotovo najboljši trener, kar sem jih imel v svoji kratki karieri.

Sem se pa recimo pogovarjal z Artemijusom, da se je bilo njemu precej težje prilagoditi na Rierov način nogometa. Zahteva, da igramo po tleh, da se igra gradi skozi podaje. Za napadalca je drugače, poslušam njegova navodila o pritisku na nasprotnikovo izgradnja napada, svetuje mi tudi, kaj naj počnem v napadalni tretjini in to je to. Verjetno je igralcem na ostalih pozicijah malce lažje. Moja naloga je predvsem ta, da sem v pravem trenutku na pravem mestu in da dosežem veliko golov.

Zdaj si želim čim prej znova na igrišče. Rad bi spet igral pod Riero. Vemo, da se trenerji hitro menjajo in nočem, da bi bil odsoten toliko časa, da bi Riera že zapustil klub. Vsi vemo, da nekoč deloval na najvišjem nivoju. Res je izjemen trener, upam, da bom imel še kakšnega takšnega.