Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Zaradi visokih odškodnin, ki jih turški nogometni klubi plačujejo v letošnjem poletnem prestopnem roku, se pojavlja vse več primerjav s Savdsko Arabijo. Kaj tiči v ozadju izjemnega zapravljanja in ali je vse skupaj sploh vzdržno?
Turška superliga, v kateri so nastopali predvsem nogometni zvezdniki v zaključku svojih karier, postaja vse resnejši tekmec na prestopnem trgu in se skorajda že lahko kosa celo s Savdsko Arabijo, ki je v zadnjih letih postala nogometna finančna velesila, poroča Deutsche Welle.
Zneski, ki jih ponuja istanbulska “velika trojica” – Galatasaray, Fenerbahče in Bešiktaš – jim omogoča, da privabijo zelo zveneča mednarodna imena, kot so Victor Osimhen, Leroy Sane in Jhon Duran.
Aktualni turški prvak Galatasaray, ki je imel Osimhena na posoji prejšnjo sezono, je letos privolil, da Napoliju za nakup nigerijskega napadalca plača kar 75 milijonov evrov. To ni le daleč najdražja okrepitev v zgodovini turškega nogometa, ampak tudi četrti najdražji prestop v letošnjem poletnem prestopnem roku.
Osimhen bo pri Galatasarayju prejel 21 milijonov evrov na sezono, medtem ko bo njegov novi soigralec, nemški reprezentant Sane, zaslužil 12 milijonov evrov na leto.
Nič manj zadovoljen je lahko tudi novi napadalec Fenerbahčeja, Jhon Duran, ki je bil posojen iz savdskega kluba Al-Nassra. Letno naj bi namreč zaslužil skoraj 20 milijonov evrov neto, njegov soigralec Anderson Talisca, ki se je Fenerbahčeju iz Al-Nassrja priključil janarja, pa naj bi prejemal pet milijonov evrov manj.
Turški nogometni prvoligaši so v letošnjem poletnem prestopnem roku za okrepitve namenili že 207,5 milijona evrov oziroma 11,5 milijona evrov na klub. Gre za precejšnje povečanje v primerjavi z lanskim poletjem, ko so za nakupe nogometašev odšteli 135 milijonov evrov. Najbolj zapravljiv je bil Galatasaray, ki je svoj bančni račun olajšal za 90 milijonov evrov, sledijo mu Fenerbahče, Trabzonspor in Bešiktaš, ki so zapravili po 44, 24 oziroma 23 milijonov evrov.
Politika kruha in iger
Razsipna prestopna politika tako Galatasarayja in Fenerbahčeja kot tudi Bešiktaša je še toliko bolj nenavadna, ker se carigrajska trojica ponaša z visokim dolgom, za nameček pa gospodarske težave pestijo tudi Turčijo. Skupni dolg trojice in Trabzonsporja, ki velja za četrti največji turški klub, naj bi presegel milijardo evrov, saj njihovi prihodki že dolgo ne pokrivajo njihovih izdatkov.
Kot dodaja Deutsche Welle, so nekateri prepričani, da vlada na skrivaj podpira razsipno politiko klubov, saj odmevne okrepitve v tej z nogometom obsedeni državi odvračajo pozornost od težav, kot sta visoka inflacija in brezposelnost.
“Prestopni spektakel si lahko razlagamo tudi kot del prizadevanj za odvračanje pozornosti množic od gospodarske krize, za umirjanje jeze javnosti in za nadzor nad klubi in posledično njihovimi navijači”« je za Deutsche Welle povedal športni kolumnist Onur Özgen. “Živimo v lokalni različici ‘panem et circenses’ oziroma politike kruha in iger,” je dodal Özgen, ki piše za Evrensel, enega redkih še preostalih opozicijskih dnevnih časopisov v Turčiji.
Ohraniti premoč za vsako ceno
Özgen v tej oceni sicer nikakor ni edini. “Nogomet je prevladujoča tema v revnih skupnosti,” pa je zatrdil nogometni ekonomist Tugrul Aksar. “Ljudje, ki si ne morejo privpščiti niti kruha, ves dan spremljajo novice o prestopih,” je pojasnil ustanovitelj Futbolekonomi.com, edine turške spletne strani, posvečene poročanju o poslovni plati nogometa.
Posledično se večina navijačev osredotoča na podpise velikih imen, ne pa na finančno breme, povezano z njimi. “V turški ligi je med nami in našim glavnim tekmecem Fenerbahčejem huda konkurenca. Za vsako ceno moramo ohraniti svojo premoč – pravzaprav moramo povečati razkorak. Obenem nam odmevni dogovori z nogometaši dajejo tudi psihološko prednost pred tekmeci,” je zatrdil navijač Galatasaraya, Mehmet.
Več kot 90 odstotkov turških nogometnih navijačev podpira enega od velikih treh carigrajskih klubov, kar jim daje ogromen političen vpliv. Njihove ogromne navijaške baze predstavljajo močno “volilno valuto”, ki jo pogosto iščejo vlade, vključno z vladajočo stranko predsednika Recepa Tayyipa Erdogana, AKP.
V zadnjih letih so vsi trije klubi prejeli znatno državno podporo, z odobritvijo turškega Odbora za kapitalske trge , ki deluje pod okriljem ministrstva za finance, pa so lahko večkrat izdali nove delnice za zbiranje kapitala od vlagateljev. Prav tako so bili prek javnih bank in s posojinimi pogodbami prestrukturirani tudi njihovi visoki dolgovi.
“Največji klubi v Turčiji so že dolgo v tesnih stikih z državo. Ker se njihovi dolgovi občasno odpisujejo ali odpuščajo, še naprej brez oklevanja sklepajo drage pogodbe,” je dejal profesor sociologije na univerzi Bakircay v Izmirju, Ahmet Talimciler.
Zakon kot orožje za izsiljevanje?
Leta 2022 je vlada sicer sprejela zakon, za katerega pravi, da naj bi preprečil nepremišljeno zadolževanje klubov. Med drugim predvideva resne sankcije in celo zaporno kazen za funkcionarje, ki svoje klube pahnejo v dolgove.
Vendar pa zakona, ki klubom dovoljuje, da si izposodijo le do deset odstotkov od bruto prihodka iz preteklega leta, oblasti ne izvršujejo, temveč ga po mnenju številih uporabljajo kot palico proti nogometnim klubom in navijaškim skupinam, da bi jih nadzorovala.
V preteklosti so se turške navijaške skupine namreč pogosto pojavljale na ulicah med protesti, zlasti med demonstracijami v Geziju leta 2013 proti Erdoganovi vladi. Do nedavnega so bili stadioni med redkimi kraji, kjer so lahko navijači odkrito izrazili nestrinjanje, kar pa se je močno spremenilo po marčevski aretaciji Ekrema Imamogluja, predsedniškega kandidata glavne opozicijske stranke CHP. Vse odtlej na stadionih ni bilo več slišati vzklikov nestrinjanja nad vladno politiko.
Navijaške skupine so bile prav tako opazno odsotne tudi ob uličnih protestih, ki jih je sprožila aretacija Imamogluja. Po besedah poslanca CHP Mustafe Adiguzela to ni naključje. Za Deutsche Welle je povedal, da se zdi, da je vladajoča stranka AKP sklenila dogovor z veliko trojico, da bodo svoje navijaške skupine držale pod nadzorom, v zameno pa bo vlada zamižala pri njihovi porabi.
“Vlada, ki uporablja revizijo klubov kot mehanizem nagrajevanja in kaznovanja, vodstvom klubov dejansko dodeljuje nalogo nadzora nad tribunami,” je pripomnil Adiguzela.
Turčija po stopinjah Savdske Arabije?
Po prepričanju športnega kolumnista Özgena vladna “palica” nima le nadzora nad klubskih vodstvom, temveč v samocenzuro sili tudi navijače. Kot orodja za ustvarjanje “tribun brez politike” je izpostavil predvsem obvezni sistem elektronske prodaje vstopnic in kamere na stadionih.
Po njegovem mnenju so sicer sanje največjih treh turških klubov, da bi Turčija v nogometnem smislu postala “Savdska Arabija Evrope”, vendar dodaja, da je to dolgoročno preprosto nevzdržno.
“Prihodki od televizijskih pravic se krčijo, prihodki od tekem in prodaje klubskih artiklov so omejeni. Klubi trošijo v dolarjih ali evrih, zaslužijo pa v turških lirah, kar z vsakim prestopnim rokom izgublja na veljavi,” je poudaril Özgen in za konec izpostavil tudi veliko razliko med klubi v Savdski Arabiji in Turčiji. Prve namreč financira država, medtem ko se drugi lahko kvečjemu zanesejo zgolj na tesne politične vezi.
Bonus video:
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje