Kjer bo vladal Cesar, bo stal tesno ob njem

Foto: Uroš Skaza

Je nesporna legenda slovenskega nogometa. Bojan Jokić je bil več kot desetletje simbol slovenske nogometne reprezentance, po koncu kariere pa je zavil v trenerske vode in najprej deloval v mlajših selekcijah slovenskih reprezentanc, naposled pa sprejel vabilo Boštjana Cesarja in z njim sodeloval v NK Maribor. Kam je 'izginil' zdaj? Tudi to izveste v pogovoru s članom elitnega kluba '100 nastopov' slovenske nogometne reprezentance.

Junija letos je (ne)pričakovano ostal brez službe v Mariboru. Bojan Jokić je kot del trenerskega štaba Boštjana Cesarja po lanski sezono izpraznil predale v Ljudskem vrtu in se podal na vselej nepriljubljeno trenersko borzo dela.

‘Brezposelnost’ je izkoristil za nadaljevanje trenerskega izobraževanja in pridobivanje ustreznih licenc za delo na najvišjem nivoju, pravzaprav pa je medtem tudi že našel novo službo. Kranjčan je postal ambasador evropskega prvenstva v futsalu, ki ga prihodnje leto poleg Latvije in Litve gosti tudi Slovenija.

Prejšnji teden so tako v Ljubljani odkrili poseben odštevalnik dni, ur in minut do začetka novega velikega športnega dogodka pri nas, Jokić pa je bil ob kapetanu futsal reprezentance Igorju Osredkarju eden osrednjih govorec na okrogli mizi ob žrebu predtekmovalnih skupin, ki je Sloveniji prinesel tekme proti Španiji, Belorusiji in Belgiji.

“Vzdušje bo izjemno. Je pa ta turnir pomemben tudi za mlade. Da se bodo vrnili na ulice z žogo v nogah. To so posebni občutki. To je krona kariere. Ponos, da predstavljaš svojo državo … Ko se samo spomnim tega, doživljam posebna čustva. To moraš doživeti. Ko igraš doma, je to neka posebna energija. Osebno sem vedno igral bolje za reprezentanco kot za klub. To so mi v klubih celo očitali. To je neverjetno in verjamem, da bomo to začutili tudi na tem prvenstvu,” o prihajajočem velikem nogometnem dogodku na naših tleh razmišlja Jokić.

No, priložnost pa smo izkoristili tudi za malce daljšo debato z nekdanjim kapetanom slovenske nogometne reprezentance, s katerim smo odprli številne zanimive teme, ki so (bile) tako ali drugače povezane z njegovo kariero.

Intervju: Bojan Jokić

Kako pomembno je, da znani obrazi iz sveta nogometa, ki je vendarle medijsko precej bolj izpostavljen kot futsal, pomagate pri promociji takšnega dogodka, kot je prihajajoče evropsko prvenstvo?

Zelo pomembno. Vedno se z veseljem odzovem s pomočjo pri takšnih projektih. Počaščen in vesel sem, da sem del te zgodbe. Spomnim se tiste tekme z Italijo leta 2018. Bil sem v Stožicah in to je bilo res neverjetno. Posebni spomini. Mislim, da lahko fantje to zdaj še nadgradijo, skupina je težka, ampak samo predstavljamo si lahko, kakšna evforija bi bila, če bi recimo premagali veliko Španijo.

Kakšni so še spomini na tisto prvenstvo? Vemo, da futsal sicer ni pomembna športna tema v Sloveniji, ampak takrat so Stožice res pokale po šivih. Vsak takšen dogodek verjeno pomaga pri tem, da so nasploh o nogometu več pogovarjamo.

Zagotovo, tudi Uefa ima poseben projekt, s katerim želi čim več mladih privabiti k futsalu, da se čim več mladih tako ali drugače vključi v nogomet. Številke v futsalu, kar se tiče zanimanja, niso visoke, a z delom se lahko vse popravi. Ne pozabimo pa, da je lahko futsal odlično izhodišče za vstop v klasičen nogomet. Zagotovo takšni dogodki pripomorejo k prepoznavnosti obeh športov.

Futsal Euro 2018 je bil turnir številnih presežkov. Foto: Aleš FEvžer

Če pogledava širše, kako gledate na status nogometa v Sloveniji? Zdi se, da se zadeve vendarle pomikajo v pravo smer, sploh z lanskoletnim nastopom na Euru in tudi uspehi slovenskih klubov Evropi. Je pa res, da v primerjavi z drugimi državami najbrž težko govorimo o nogometu, kot o športni temi številka ena. Kakšen je vaš pogled?

Dejstvo je, da imamo pri nas obdobja, ko je nogomet uspešen in pomemben, potem pa pride vselej zatišje. To si včasih kar težko razložimo, zakaj je tako. Vsaka generacija je imela neke uspehe, ampak enostavno bi se morali večkrat uvrščati na velika tekmovanja. To je tisto, kar dvigne narod.

Ko nam gre, smo vedno vsi zraven, vsi podpiramo. A pomembno je, da takrat, ko nam ne gre, zadevo analiziramo in se vprašamo, zakaj se na veliko tekmovanje uvrščamo enkrat na deset let.

Delo z mladimi je zdaj zagotovo boljše, kot je bilo. Tudi sistem šolanja trenerjev, skozi katerega grem zdaj sam, je dober. Zadeve gredo v pravo smer, potrebujemo pa čas.

Kako bo na promocijo nogometa v Sloveniji vplival prestop Benjamina Šeška v klub, kakršen je Manchester United?

To je zagotovo izjemna stvar. Manchester United je ogromen klub in vsako tekmo gledamo, ali bo dal gol, kje in kako se bo gibal, kolikokrat se bo dotaknil žoge in kaj bo naredil.

Pritisk nanj je zagotovo velik, a imam občutek, da je pravi karakter za to. Prestop si je priboril z dobrimi igrami na visokem nivoju, tako v klubu kot v reprezentanci.

Slovenski nogomet ima v Evropi veliko ambasadorjev. Predsednika Uefe Aleksandra Čeferina, pa Jana Oblaka, to je zagotovo velik plus za nas. Najbrž pa bi se moralo v Sloveniji kaj spremeniti tudi v političnem smislu, da bi bili vložki v nogomet večji, da bi se gradila igrišča … Tudi po vložkih nogomet ni številka ena v Sloveniji. V kakšni drugi državi pa najbrž je, kajne?

Velika zgodba so v zadnjih letih uspehi Celja. Klub postaja konkurenčen tudi na evropskem nivoju, odskočili so tudi od domače konkurence. Kako gledate na to zgodbo? To so verjetno ti tuji investitorji, ki zagotovijo ta vložek v nogomet, ki ga pri nas manjka …

Zagotovo. Še dobro, da pride kdo in pomaga slovenskemu nogometu. Raje bi sicer videl, da so to Slovenci, vedno zagovarjam slovenske kadre, slovensko stroko …

Kar se tiče Celja, izjemna zgodba. Vrhunski trener, vrhunski igralci, vrhunska igra. To je lahko tudi vzor drugim klubom, kako se igra moderen nogomet, s katerim si konkurenčen tudi večjim ekipam. Lepo jih je gledati in kot trener se lahko marsikaj naučim. Želim jim veliko uspeha, sezono so začeli dobro. Imajo svoje smernice, svoje cilje in verjamem, da bodo uspešni.

Kaj pa vaša kariera? Delovali ste v reprezentancah, pa potem kot pomočnik Boštjana Cesarja v Mariboru. Kje se vidite v prihodnosti? Znova nekje v sodelovanju z njim ali na samostojni poti?

Po nogometni karieri več ali manj vsi ostanemo v nogometu. Slej kot prej te ta svet vedno povleče nazaj, ali v vlogi trenerja, funkcionarja, lahko tudi agenta …

Jaz sem se odločil za poklic trenerja, čez dve leti me čaka še Pro licenca. Trenutno se ne vidim kot glavni trener. Trenutno. Ampak ko padeš notri, si notri. Delo je težko, vsak dan si maksimalno vpet in na nogomet začneš gledati s povsem drugačnimi očmi.

Kar se tiče Boštjana, on je že kot igralec po karieri želel biti glavni trener in je že takrat soigralce razporejal po igrišču. Podobno tudi Samir Handanović. Nekateri igralci so se že takrat usmerjali proti tem, da bodo trenerji. Sam takrat nisem razmišljal tako, ampak vidim, da me to vsak dan bolj vleče.

V Mariboru smo imeli dober štab z Boštjanom, Aleksandrom (Radosavljevićem, op. a.), z nami je bil tudi Jasmin Handanović … Dobro smo se ujeli, ne samo po nogometni ideji, ampak tudi po karakterju. Povedali smo si lahko vse in glavni trener štab navadno izbere tako, da mu lahko poveš tudi to, kar ne sliši rad. Zaenkrat torej … Ko bo Boštjan prevzel neko ekipo, se mu bom z veseljem pridružil. Če pa me ne bi izbral, tudi ne bi bil razočaran. Poti se vedno združijo in razidejo.

Ko si enkrat v tem, slej kot prej dobiš novo delo. Slovenija je sicer specifika, malo nas je, tako da, ko dobiš delo, to ponavadi pomeni, da ga je izgubil tvoj prijatelj. Tako je, malo je klubov, veliko pa je dobrih trenerjev. Škoda, da ni na najvišjem nivoju vključene še več trenerske stroke. Izobraževanja so res na zelo visokem nivoju.

Bojan Jokić, Boštjan Cesar — Foto: Uroš Skaza

Slovenska reprezentanca? Kakšna je njena prihodnost? Kako ste videli to zadnje obdobje?

Te kvalifikacije so specifika. Zelo kratke so, in če dobiš prvo tekmo ali dve si takoj v veliki prednosti. Malo je tekem, na reprezentanco pa vpliva veliko stvari. Poglejte recimo Švede. Gyokeres je bil v fazi prestopa, Isak je bil v fazi prestopa in še zdaj nista ‘prava’, kvalifikacij pa je praktično konec.

Tudi skupina je težka. Na oko se zdi takšna, da lahko tekmuješ, ampak Kosovo je zelo konkurenčno in presenetili so vse. Pa ne pozabimo, da smo bili boljši v Prištini, manjkal nam je samo gol. Goli nam res manjkajo, prejeli smo jih vselej malo, to so fantje že večkrat dokazali. Tudi na Euru je bila obramba izjemna.

Dejali ste, vsakemu obdobju uspeha sledi padec, tudi po Euru je bilo očitno tako. Bi se dalo te padce ustaviti?

Ne vem, težko je govoriti o krizi, ker realno je ni. Ne izgledamo slabo. Rezultatsko pa nismo uspešni, preveč je remijev. Ne pozabimo pa, konkurenčni smo bili tudi Švici. Kar nam manjka, je samozavest. Te tekme enostavno moraš zmagati, če si kot cilj zadaš uvrstitev na veliko tekmovanje.

In tako moramo delovati na igrišču. To je treba prenesti na ekipo. Ta samozavest mora biti na ‘top’ nivoju, tako, kot imajo to Hrvati, Srbi, kot ima to nenazadnje tudi Celje, ki igra proti Fiorentini, a so igralci v garderobi prepričani, da jo bodo premagali. In res ni veliko manjkalo.

Igralci so dobri, tudi nabor igralcev ni majhen. Res je, da je prišlo do določene menjave generacije, ampak imamo starejše nosilce igre, ki morajo to vleči naprej.