Konec NK Maribor, kakršnega poznamo

Foto: Jure Banfi

Komentar o spremembah, ki jih ob prehodu v novo ero doživlja NK Maribor. Spremembah, ki so, čeprav se z njimi marsikdo bržkone ne bo strinjal, nujno potrebne.

Čeprav uradne naznanitve dokončanja posla še ni, je prihodnost NK Maribor začrtana. Bolj kot uradna objava dokončne sklenitve posla s turškim poslovnežem Acunom Ilicalijem nam to sporoča zaključek poletnega prestopnega roka v Ljudskem vrtu. V njem je klub okrepila peterica nogometašev, ki močno skačejo iz ‘tradicionalnih’ okvirjev štajerskega ponosa.

Gyorgy Komaromi, Sheyi Ojo, Luka Krajnc in vsaj na papirju tudi Benjamin Tetteh, ki še ni povsem pripravljen za nastope, so igralci, ki so za trenutni Maribor zagotovo dodana vrednost. Vse bolj se zdi, da to postaja tudi Orphe Mbina. Kar pa je še skupnega tem nogometašem, je to, da so vanje v vijoličastem taboru vložili resen denar. O takšnih okrepitvah je lahko NK Maribor pred nekaj meseci in prihodom turških investitorjev samo sanjal.

V nogometnem Mariboru so napovedovali, da se s turškim partnerjem povezujejo zato, da lahko klub naredi naslednji korak svojega razvoja. Toda ni pretirano dobro varovana skrivnost, da bi v nadaljevanju smeri, po kateri je plula vijoličasta barka, le ta nasedla na čeri rdečih številk. Prihodnost kluba je bila pod velikim vprašajem, če ne bi bila, tradicionalisti, kakršni so Mariborčani, v Ljudski vrt zagotovo ne bi ‘spustili’ tujih investitorjev.

Acun Ilicali — Foto: Profimedia, grafika: Uroš Skaza

Stare mariborske strukture javnost še vedno skušajo prepričati, da je turški milijonar partner, ki bo sodeloval v procesu skupnega odločanja. A pravzaprav se je že Ilicali sam ob nedavnem obisku Maribora poimenoval kot lastnika kluba. Verjetno se bodo turški milijonar in njegovi ljudje v prihodnosti sicer posvetovali z ‘domačimi’ ljudmi, odločitve pa bodo sprejemali po lastni končni presoji. Povedano drugače, kot zadnja beseda bo obveljala turška in ne slovenska.

Kaj lahko pričakujemo, da bo turški prihod v praksi pomenil za štajerski nogometni ponos? V prvi vrsti za slovenske razmere nadstandardne okrepitve, s katerimi bodo vijolice lažje tekmovale predvsem s Celjem in Olimpijo. Zahteva vodstva kluba pa bo vselej najvišja, dovolj bo samo naslov prvaka in nato uvrstitev v evropsko jesen. Kader vijolic bo tudi v naslednjih dveh, treh prestopnih rokih doživel temeljite spremembe. Stare zasluge ne bodo štele prav nič, vsak posameznik si bo moral znova izboriti svoje mesto pod vijoličastim soncem.

To velja tudi za klubske pisarne. Viharja, kakršnega marsikdo napoveduje, vsaj v začetni fazi ne gre pričakovati, bodo pa standardi nadaljnjega delovanja v klubu bistveno višji. Spanja, v kakršnega je klub na marsikaterem področju padel v zadnjih letih, je konec. Ilicali bo zahteval več, precej več. Kdor teh standardov ne bo dosegel, bo odpadel.

Nekatere smernice odločanja se že kažejo. Špekulacije o tem, da bo športni direktor Marko Šuler kmalu bivši, so bolj kot na dokazih osnovane na predvidevanjih, je pa Korošec, ki je kot športni direktor dobro prodajal in precej manj dobro izbiral okrepitve, v zadnjem obdobju odrinjen na obrobje odločanja. Če pogledamo zadnjih pet okrepitev, je njegov izbor le povratnik v vijoličasti dres Luka Krajnc.

Bolj ali manj je jasno, da je oseba, ki bo odslej bdela nad najpomembnejšimi kadrovskimi odločitvami, Tan Kesler, vodja nogometnih operacij oziroma najpomembnejši nogometni človek znotraj poslovnega imperija Acuna Ilicalija. Cem Basgul, ki je za zdaj javnosti najbolj znan ‘mariborski Turek’, doslej prav veliko pristojnosti pri samostojnem sprejemanju odločitev ni imel. Ni pa izključeno, da jih v prihodnosti ne bo dobil.

Edini, ki bo v klubu pri svojih odločitvah neodvisen od Turkov, bo Ante Šimundža. Vprašanje sicer, koliko besede bo imel pri kadrovanju, a izbor nogometašev na zelenici bo naposled padel na ramena izkušenega Mariborčana. Se pa ravno zaradi teh izkušenj Šimundža zelo dobro zaveda, da je varnost njegove službe odvisna zgolj in samo od rezultatov. Če je imel nekdanji napadalec vijolic zaradi preteklih uspehov pri domačih odločevalcih veliko kredita, je ta s prihodom novih ‘šefov’ skopnel na minimum. Tudi 52-letnik v tem pogledu začenja znova.

nogomet nk maribor ante šimundža — Foto: Uroš Skaza

Mariborska klubska ikona zagotovo ve, kakšna usoda je pri Hull Cityju doletela trenerja Liama Roseniorja, ko je ta le za las v minuli sezoni zaostal za (pre)ambicioznim ciljem klubskega vodstva – uvrstitvi v ‘play-off’ championshipa in bojem za napredovanje v premier ligo. Šimundža je nenazadnje že pri Ludogorcu spoznal, da se v tovrstnih nogometnih strukturah odločitve včasih sprejemajo hitro, drastično in včasih tudi ne najbolj nogometno logično.

Pod potegnjeno črto, Maribor od te točke v klubski zgodovini ne bo več takšen, kot ga poznamo. Načrt novih investitorjev je, da bo v Ljudskem vrtu zrasel moderen evropski klub z resnim kapitalom, ki bo štajerskemu nogometnemu ponosu zagotavljal dovolj kvalitete za tekmovanje ne le na slovenskem, ampak na evropskem nivoju. Pri tem bo povsem vseeno, kdo bo ‘naš ali vaš’, Slovenec ali tujec, mlad ali star. Kriterij bo kvaliteta.

Acun Ilicali Drago Cotar — Foto: NK Maribor

Kdor ne bo sposoben slediti ritmu sprememb, zanj v novem Mariboru prav veliko prostora ne bo. Seveda bodo Turki morali razmišljati tudi o tem, kako se vtkati v specifično mariborsko lokalno okolje, ki je izrazito nogometno. Pa tudi skeptično do novosti. Toda v vsakem primeru imajo Acun Ilicali in njegovi sodelavci v roki najmočnejše adute. Eden izmed njih je denar, drugi pa tudi znanje. Obeh komponent je namreč v Mariboru zadnja leta začelo kronično primanjkovati.

Bo Maribor 2.0 boljši ali slabši od tistega, kot ga poznamo? To bo pokazal le čas. Dejstvo pa je, da sta dve leti brez lovorike in kar sedem let brez Evrope predolgi časovni obdobji za klub, ki je ena najmočnejših, če ne najmočnejša nogometna blagovna znamka v Sloveniji. Nekaj se je moralo spremeniti.