Klubska politika Athletica iz Bilbaa je jasna: v klubu lahko igrajo le Baski. V celotni zgodovini je za Athletic tako zaigralo le pet tujih nogometašev, Romun Cristian Ganea bo šesti. Bilbao je eden redkih klubov, ki se še ni uklonil petrodolarjem in arabskim šejkom.

Cantera. Beseda, ki je morda še niste slišali, vendar o njej veste vse. Slednja označuje politiko Athletic Bilbaa, kluba, v katerem tujci ne smejo igrati. Oziroma, da smo povsem natančni: vsak igralec Athletica mora biti rojen v Baskiji (sedem regij, od tega štiri v Franciji in ena v Pamploni) ali pa mora celoten mladinski staž “odslužiti” v Baskiji.

Nekateri klub zaradi omenjenih vrednot neizmerno spoštujejo, spet drugi ga prezirajo. Prvi bodo zagovarjali dejstvo, da je Athletic v času ruskih oligarhov in petrodolarjev še eden zadnjih, ki ne kupuje tujcev, drugi bodo rekli, da gre za šovinizem, celo diskriminacijo. V vsakem primeru, Bilbao živi svoje življenje od utečenih nogometnih principov.

Real Sociedadu, drugemu baskovskemu klubu, ni preostalo drugega, kot da je pripeljal tujce, če je želel ostati v La ligi. Do nedavnega so imeli pri Sociedadu politiko, da v klubu lahko igrajo tujci in Baski, pravzapravi vsi razen – Špancev. Ta politika je padla v vodo, saj danes za Sociedad igrata Canales in Juanmi, ki nista Baska.

Athletic je tradicionalno najbogatejši baskovski klub, kar mu omogoča, da kupuje nadarjene mladeniče iz sosednih klubov, kot so Sociedad, Osasuna, Eibar, Alaves, … Podobno politiko je vodil tudi Sociedad, vendar jo je moral opustiti, ker mu je Athletico prevzemal nogometaše, še vedno pa je imel v ekipi pogosto več igralcev iz svoje šole, kot Athletico, na katerega vsi Baski ne gledajo z odobravanjem.

Če se vrnemo v preteklost, vidimo, da Bilbao ni imel od vedno takšne politike. Na začetku so v klubu lahko igrali le nogometaši iz Bizkaje (ena od baskovskih provinc, v kateri je Bilbao). Kasneje so pravilo nekoliko razširili, da so v klubu lahko igrali nogometaši iz celotne Baskije, kasneje vsi, ki imajo baskovsko poreklo ali so tam samo odrasli in tako naprej.

V zadnji kategoriji najdemo Cristiana Ganeo, Romuna, ki se je kot otrok preselil v Basauro. Njegovi starši so tam odprli gostilno, sam pa je začel igrati nogomet za Basconio, nato se vrnil v Romunijo, da bi sedaj podpisal za Athletic. In kot takšen, po modoificiranih in ohlapnih pravilih, lahko igra za Athletic, ker je odrastel v Baskiji.

Ganea bo šele šesti “tujec”, ki si bo nadel dres Athletica. Pred njim so zgodovino pisali Vicente Biurrun (Sao Paolo, Brazilija), Bixente Lizarazu (San Juan de Luz, Francija), Fernando Amorebieta (Cantaura, Venezuela) Javier Iturriaga (Ciudad de Mexico, Mehika) in Aymeric Laporte (Agen, Francija).

V svetu ne najdemo veliko podobnih primerov med klubi, zato pa so tu nekateri posamezniki, ki so svojemu klubu ostali zvesti od začetka do konca, kot so Francesco Totti, Paolo Maldini, Danielle De Rossi, … Ko so Tottija nekoč vprašali, zakaj ni sprejel bogate ponudbe Reala, jim je odgovoril: “Bi vi zapustili revno družino in živeli z bogatimi tujci?”

Tako je danes v Bilbau, kjer igralci igrajo s srcem. Igralci, ki so odšli iz Athletica, v javnosti o klubu ne govorijo. Ivan Campo je rojeni Bask, med letoma 1998 in 2003 je nosil dres madridskega Reala, na vprašanje o Bilbau pa le skomignil z rameni: “Veste, ne bi govoril o Athleticu. Moja družina še vedno živi tam.”

In tu znova pridemo do začetka zgodbe in cantere. Nekateri ga zaradi tega ljubijo, drugi prezirajo. Joseb Exteberrija, ki je celo kariero preživel pri Bilbau, definitivno sodi med prve: “Ni možnosti, da bi igral za drug klub. Zakaj? Enostavno. Gre za srce!”