Ledena doba slovenskega nogometa se je že začela

Foto: Aleš Fevžer

Stanje slovenske nogometne infrastrukture je vse bolj zaskrbljujoče, če ne kar alarmantno. Nekateri znaki, da se stvari premikajo, so, toda po drugi strani se včasih težko znebimo občutka, da se ob enem koraku naprej pogosto naredita dva nazaj. Kako rešiti ta izziv? Odgovor resnično ni preprost, predvsem zato, ker je nogomet v Sloveniji širša družbena tema (žal) le ob velikih uspehih ali ob odmevnih incidentih navijačev.

“Po eni strani gre v dobro smer, dva kluba sta v konferenčni ligi. Škoda, da ni zraven tudi Maribora. Mladi igrajo dobro, mi smo dobro začeli ligo narodov… Po drugi strani pa me zelo skrbi infrastruktura v slovenskem nogometu. Porazna je, katastrofalna! Če se tu ne bo kmalu nekaj izboljšalo, se lahko zgodi, da bo ponovno nastopila ledena doba slovenskega nogometa.”

To so besede slovenskega selektorja Matjaža Keka, ki jih je lanskega septembra izrekel v intervjuju za časnik Večer. Leto dni kasneje smo že tam, kjer ledeni vetrovi močno pihajo na naša nogometna vrata. Časa za širšo analizo, kje in zakaj se je slovenskim klubom zataknilo v letošnjih evropskih kvalifikacijah, bo še dovolj (pri čemer upamo, da se nikomur ne zatakne več). Eden od dejavnikov, ki zagotovo vpliva na to, da je kakovostna izvedba slovenskih klubov na igrišču – tako v Evropi kot doma – slabša, pa je zagotovo infrastruktura.

Da je nogometna infrastruktura velik problem, ni in ne sme biti nov podatek. O tem, kako zaskrbljujoče je stanje, priča denimo dejstvo, da je v celotni MNZ Ljubljana trenutno le en stadion, ki v celoti ustreza standardom Prve lige Telemach. Klubi s tega področja, ki so trenutno člani elitne druščine, pa so štirje. Olimpija, Bravo, Domžale in Radomlje. Vsi pa, jasno, na Stožicah ne morejo igrati.

NK Olimpija Ljubljana — Foto: Aleš Fevžer

Tudi najboljši imajo slabe pogoje za delo

Če pogledamo samo največje nogometne centre moči, ugotovimo naslednje. V Mariboru je nogometna infrastruktura bolj ali manj nespremenjena že dve desetletji. Ne staro vodstvo ne novi turški investitorji v tem pogledu niso naredili koraka naprej. V Ljubljani so Stožice zdaj resda prenovljene, a vemo, kakšne težave s travnato površino so bile v lanski sezoni. Trening center Olimpije, ki se je sicer napovedoval na področju hipodroma Stožice, je ostal le črka na papirju oziroma obljuba vodstva kluba. Zmaji se tako ob prenovi trening igrišč v Stožicah to poletje selijo med ŽAK-om in Kodeljevim.

V Kopru je še lansko poletje travnata površina Bonifike kazala zelo klavrno podobo, trening igrišče ob bližnji atletski stezi pa je v tako slabem stanju, da primorski prvoligaš poleti tako ali tako raje trenira v Dekanih. Verjetno se spomnite tudi lanskoletnega celjskega fiaska s travnato površino stadiona Z’Dežele. Trening center Skalna klet pa je bil denimo pomladi v tako slabem stanju, da Albert Riera svoji ekipi niti ni dovolil treningov na takšni površini in so grofje večinoma trenirali kar na osrednjem stadionu.

Tudi zato nogometne vlagatelje, ki v zadnjih letih vstopajo v slovenski nogomet, izzivamo z vprašanji, kdaj bodo začeli vlagati v infrastrukturo. Nekateri zametki so narejeni, večjih premikov pa ni. Obstaja pa seveda svetla izjema v lendavski Nafti, ki premore trening center, kakršnega v Sloveniji zagotovo nima nihče drug.

Če se pomaknemo še ligo nižje, je situacija še slabša. Gorica in Krka sta nekdanja stalna člana slovenske nogometne elite, danes pa životarita v povprečju, v katerem sta kluba očitno zanemarila tudi nogometne temelje. Igrišči v novogoriškem športnem parku in na stadionu Portoval v Novem mestu ne moreta biti v ponos nikomur.

Portoval — Igrišče v Novem mestu na začetku poletnih priprav Krke. Foto: NK Krka/Facebook

Težava je globoka, nogomet pa premalo pomemben

Kako velike težave ima Slovenija z nogometno infrastrukturo, smo znova spoznali tik pred začetkom letošnje sezone. Le nekaj dni pred prvo domačo tekmo nogometašev Radomelj, je domžalska občina javnost obvestila, da zaradi dotrajanosti stadiona tribune niso več dovolj varne, da bi lahko z njih gledalci spremljali nogometne tekme.

V resnici je težava globlja, kot je le urejenost nogometne infrastrukture. Glavni problem slovenskega nogometa je ta, da v javnosti oziroma družbi ni pomembna tema. Čeprav številke govorijo o tem, da je nogomet tudi v Sloveniji šport številka ena, je v praksi precej nepomemben.

No, ko se tako radi primerjamo s sosedi. Spomnimo se samo letošnjega neurja v Splitu, ki je poškodoval streho stadiona Poljud. Ne le Split, ne le Dalmacija, celotna Hrvaška je bila na nogah. Župan mesta Split je naslednji dan na novinarski konferenci na stadionu zatrdil, da bo zadeva takoj sanirana, vsa mogoča gasilska društva in številni gradbinci so ‘stali v vrsti’, kdo bo Hajduku pomagal pri obnovi njegovega nogometnega domovanja. Tako je, ko je nogomet res pomemben in lahko državi upravičeno rečemo nogometna.

Potrebujete še kakšen dokaz o pomembnosti nogometa na Hrvaškem? Samo poglejte, kakšne pogoje imajo za delo v NK Osijek, kjer kot glavni trener deluje slovenski strokovnjak Simon Rožman. Čeprav je res, da je tudi na Hrvaškem z madžarskim kapitalom založeni Osijek bolj izjema kot pravilo.

Kaj pa pri nas? Pri nas se domžalska občina z vprašanjem dotrajanega stadiona ni prav veliko ukvarjala. Enostavno je zaprla tribune in začela zadevo reševati s posameznimi sestanki, ki so prinesli nekakšen kompromis, da se pač odpre del tribun, ki z naslova varnosti gledalcev naj ne bi bile vprašljive. Tudi na naša novinarska vprašanja o tem, kako bodo v Domžalah reševali problematiko dotrajane nogometne oziroma športne infrastrukture, se kar nekaj dni nikomur mudilo odgovarjati, nato pa smo vendarle dobili skop odgovor.

“S Stadionom Domžale, in drugimi športnimi objekti v lasti ustanovitelja, upravlja Zavoda za šport in rekreacijo Domžale. Po pregledu Stadiona je bila Občina Domžale v mesecu juniju obveščena o dotrajanosti nosilcev strehe, objekt si je zato ogledal statik. Poročilo o pregledu je narekovalo zaprtje nevarnega območja, zato se je z namenom zagotavljanja varnosti ljudi in premoženja odredilo zaprtje tribune. Občina Domžale trenutno čaka na odločbo gradbenega inšpektorja, ki si je v tem tednu ogledal objekt. Na podlagi pridobljenega mnenja bo mogoče načrtovati nadaljnje korake in se opredeliti do možnosti odprtja tribune.

Občina Domžale je od leta 2017 dalje v Športni park Domžale vložila dobre 4 mio evrov, trenutno pa je v teku celovita obnova kopališča v vrednosti 11,158 mio evrov (z DDV). Večje investicije na omenjenem področju v prihodnjih letih bodo načrtovane skladno z možnostmi pridobivanja sredstev preko državnih ali mednarodnih razpisov,” odgovarjajo v Domžalah.

Stadion Domžale — Dotrajane tribune niso edini izziv domžalskega stadiona. Foto: Zajem zaslona SK

Kaj lahko stori NZS?

Ob vse bolj perečih vprašanjih glede nogometne infrastrukture številni pogledi in vprašanja letijo tudi na Nogometno zvezo Slovenije. Slednja sledi evropskim smernicam in iz leta v leto postavlja višje zahteve, kar se tiče nogometne infrastrukture, slovenska realnost na tem področju pa zahtevam NZS vse težje sledi.

“NZS je organizator tekmovanja in edina panožna zveza v Sloveniji, ki daje denar za infrastrukturo, katere zveza ni lastnica. Ker nam je mar. To pomeni devet milijonov v šestih letih. Tri iz naslova NZS, šest iz naslova Uefe. Se pa zavedamo, da samo s tem problema infrastrukture ne bomo rešili. Kdo pa je lastnik stadionov? Občine,” je na nedavnem druženju z novinarji poudaril generalni sekretar NZS Martin Koželj.

Koželj Ačimović — Matjaž Koželj, na fotografiji levo, poudarja, da morajo pri reševanju infrastrukturnega problema še bolj sodelovati lokalne oblasti. Foto: Aleš Fevžer

Sredstva, ki jih zveza nameni predvsem za gradnjo nove infrastrukture, torej niso zanemarljiva. Ampak tudi na NZS se zavedajo, da iz bazena denarja, ki je na voljo za tovrstne projekte, ne morejo rešiti vseh izzivov, ki se pojavljajo na tem področju. Verjetno je tako smiselno, da zveza na tem področju še bolj aktivno sodeluje takrat, ko so na udaru največji oziroma najbolj izpostavljeni problemi, kot je bila nedavno zelenica v Stožicah ali pa denimo stadion Z’Dežele, ki ni ustrezal zahtevam Uefe za organizacijo tekem najvišjega evropskega ranga.

Kar se tiče ostalih prijemov, ki jih ima na voljo zveza, pa so ti predvsem športno-politične narave. Še bolj neposreden dialog z občinami oziroma upravljalci javnih zavodov, še bolj jasno in javno opozarjanje na problematiko nogometne infrastrukture in v končni fazi še ostrejše kazni za tiste, ki ne zadoščajo minimalnim standardom.

Dokaz, da se lahko, če se hoče

Kar malce paradoksalno v času, ko govorimo o infrastrukturni ledeni dobi, pa je dejstvo, da se je v poletnem obdobju na slovenskih zelenicah na novo sezono pripravljala cela kopica klubov širom Evrope. Hrvaški mediji so tako radi izpostavili dejstvo, da se je v Sloveniji na poletnih pripravah mudilo kar devet od desetih prvoligašev naših južnih sosedov. Manjkala je le zagrebška Lokomotiva.

Ko je govora o organizatorjih priprav, v zadnjih letih izstopa agencija B4 Sports. Pod njihovim okriljem je v Sloveniji treniralo 15 profesionalnih ekip (Anglija, Madžarska, Hrvaška, Ukrajina, Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Severna Makedonija in Albanija). In če govorimo o velikih težavah s slovensko nogometno infrastrukturo, kje te ekipe trenirajo?

“Agencija B4 v Sloveniji vzdržuje in skrbi za 14 nogometnih igrišč. Z njihovim urejanjem se del naše ekipe za nogometno infrastrukturo ukvarja 365 dni letno. Pristop agencije B4 do izgradnje, sanacije, vzdrževanja in urejanja nogometnih igrišč v prvi vrsti temelji na kontinuiranem delu, podprtemu z znanstvenim pristopom in strateškim načrtovanjem. Strokovno znanje, ustrezna mehanizacija in bogate izkušnje, ki si jih je naša ekipa pridobival z večletnim delom na nogometnih zelenicah, so temelj za optimalno pripravo in spopadanje z izzivi kot so neugodni vremenski vplivi, a pogoj za kakovosten ‘končni produkt’ je vsakodnevno spremljanje stanja in trdo delo naše ekipe na Gorenjskem, v Posavju in hrvaški Istri,” na naše vprašanje o tem, kje in kako skrbijo za nogometno infrastrukturo, odgovarjajo v agenciji B4.

Jasno, kvalitetna nogometna infrastruktura je z vidika agencije temelj, na katerem ustvarjajo posel oziroma profit. Pri čemer je logika javnih zavodov, ki upravljajo z večino športne infrastrukture v Sloveniji, ravno obratna. Nogometna infrastruktura je strošek, ki jo je ob podnebnih spremembah, vse bolj vročih poletjih in številnih obdobjih nestanovitnega vremena, čedalje težje vzdrževati.

Kdo bo reševal izzive prihodnosti?

Toda pogoji za kvalitetno nogometno delo, ki jih s skrbjo za infrastrukturo vzpostavljajo denimo v agenciji B4, so dokaz, da se marsikaj da, če je le pravi interes. Pa tudi to, da v Sloveniji znanja o tem, kako na ustrezen način vzdrževati nogometno infrastrukturo, ne manjka. Kako to znanje prenesti na raven lokalnih uprav in jim predstaviti, da lahko z boljšo nogometno infrastrukturo morda tudi sami najdejo nove poslovne priložnosti oziroma vire dohodka za občinske proračune, pa je naslednji izziv.

Občine prepričati, da mora biti nogometna infrastruktura urejena predvsem zato, ker je nogomet pomembna stvar za družbo oziroma slovensko javnost, no, ta izziv pa je še večji.