Mariborčan v Dinamu: To sta kluba, kjer štejejo le lovorike

Foto: SK

Zimske priprave Dinama že dolgo niso bile tako slovenske, kot so ravno to zimo. Ne le, da se Zagrebčani na nadaljevanje sezone tradicionalno pripravljajo v Čatežu ob Savi, tudi odprava najtrofejnejšega hrvaškega kluba je precej slovenska. Sestavljajo jo nogometaši Miha Zajc, Sven Šunta in Tai Žnuderl ter pomočnik glavnega trenerja Sandro Bloudek, ki je bil gost tokratnega Sportklubovega intervjuja.

Že kot zelo mlad fant je zatresel slovensko nogometno javnost. Leta 2004 se je tedaj najmlajši član mariborske nogometne družine Bloudek iz domačega vijoličastega dres preoblekel v črno-rdečega. Jasno, z vsem dolžnim spoštovanjem, ne v majico ajdovskega Primorja, ampak v dres najslovitejšega kluba s to sicer precej pogosto nogometno barvno kombinacijo. Sandro Bloudek je postal član italijanskega Milana.

Njegova zelo obetavna nogometna kariera se nato ni razvila v tisto najvišjega nivoja. Ni pa izključeno, da to ne bomo nekoč rekli za njegovo drugo kariero, ki za zdaj kaže obrise resne perspektivnosti. 39-letnik je po nekaj letih uspešnega sodelovanja z enim največjih slovenskih trenerjev vseh časov Darkom Milaničem pred letošnjo sezono sprejel nov izziv. Sandro Bloudek je pomočnik Maria Kovačevića v velikem zagrebškemu Dinamu.

Med pripravami na drugi del sezone smo v Čatežu Mariborčanu vzeli slabo uro in se z njim pogovarjali o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Sandro je v štirih desetletjih življenja doživel mariskaj zanimivega, pred vami je njegova zgodba.

Intervju Sandro Bloudek

Prihajate iz izrazito nogometne družine. Oče Marijan je bil nogometaš in trener, starejši brat Ingmar nogometaš, verjetno niti niste imeli prav veliko izbire, kaj boste počeli v življenju, nogomet vam je bil, kot pravimo, položen v zibelko.

No, nogomet sem začel trenirati precej pozno, pri desetih letih in pol. Pred tem sem igral kot vsi ostali otroci – na dvorišču. Spremljal sem seveda očeta in brata, ampak bolj površno. Nikoli me doma niso silili, da bi se moral ukvarjati s športom. Enostavno je bilo tako, da so moji sošolci začeli trenirati pri mariborskem Železničarju in da ne bi popoldne ostal sam oziroma brez družbe, sem se jim priključil.

Torej ni bilo usmerjanja s strani očeta in brata, da morate začeti igrati nogomet?

Niti ne. S strani matere je bilo usmerjanje, da ne bi šel v nogomet, ker je dala že veliko ‘skozi’ z očetom in potem bratom, ki je deset let in pol starejši in se je nagledala vsega. Vedela je, da je to življenje težko in da je profesionalizem krut.

Vedno sem bil aktiven otrok, pred nogometom mi je bil zelo všeč tudi hokej. A glede na okolje oziroma mesto Maribor, iz katerega prihajam, je bilo normalno, da začnem z nogometom.

Relativno hitro vam je potem uspel preboj. V nekaj letih nogometnega šolanja do treningov s člansko ekipo Maribora in preboja v akademijo slovitega Milana. Kako to, da je šlo vse tako zelo hitro?

Ne vem, verjetno je bilo tu tudi precej talenta, pa genetika … Zelo hitro, po pol leta, sem iz Železničarja odšel v Maribor. Tam sem začel trenirati z enajstimi leti, pri šestnajstih me je Matjaž Kek že priključil prvi ekipi. Hitro sem napredoval, ampak ker mi je šlo zelo dobro tudi v šoli, nogometa najprej nisem jemal preveč resno. Nikoli nisem čutil nobenega pritiska, odgovornost pa. Sem takšen, da se v celoti posvetim tistemu, kar počnem. Če mi neka stvar ni zanimiva, se je raje ne lotim.

Pri sedemnajstih letih in pol je v Maribor prišla ponudba Milana, že pred tem sta bili ponudbi Borussie Dortmund in Real Sociedada. Maribor je bil takrat v situaciji, ko je potreboval denar in tako se je zgodil ta prestop.

Vaš prvi članski trener je bil Matjaž Kek, kakšen je bil takrat, torej pred več kot dvajsetimi leti?

Matjaž je bil takrat mlad trener, morda malo starejši kot jaz zdaj. Spremljal je mlade igralce pri Mariboru in mi dal priložnost v prvi ekipi. Bil je zelo zahteven, profesionalen in organiziran trener, kakršen je še danes. Točno je vedel, kaj hoče, in to je zahteval od igralcev.

Že na začetku kariere je z Mariborom osvojil naslov in vedelo se je, da bo dober trener. Jasno, takrat nismo vedeli, kaj vse mu bo uspelo in kaj vse bo naredil v nogometu, ampak sam sem imel z njim zelo dobro izkušnjo. Najbrž bi sodelovala še dlje, če me ne bi pot odpeljala v Italijo.

S kakšnimi očmi ste, glede na to, da ste začeli člansko kariero pod njegovim vodstvom, spremljali trenersko pot Matjaža Keka? Pustil je velik pečat v Sloveniji in na Hrvaškem, nekako se zdi, da ste imeli takrat precej dobrega mentorja …

Javnost verjetno ne ve, da sta obe družini tudi družinsko povezani, ko je bil moj oče trener Maribora, je Matjaž treniral v Mariboru po hudi poškodbi kolena, ki jo je utrpel v Avstriji. Moj oče ga je takrat priključil k članski ekipi, da se rehabilitira. Družili smo se tudi zasebno, že kot otroka sva se družila z Matjažem Kekom mlajšim.

Pot je nanesla tako, da je bil on tisti, ki me je priključil prvi ekipi, nisem pa bil edini, takrat je bil z mano priključen tudi Rok Štravs, sledili so še nekateri ostali mladinci. Imel sem srečo s trenerji na nogometni poti, veliko sem se lahko učil od njih. Kot mlad nogometaš o tem ne razmišljaš veliko, a zdaj, ko vrtim film nazaj, ugotovim, da mi je ostalo precej stvari od teh trenerjev.

Je bila kdaj ideja, da se Matjažu Keku pridružite kot pomočnik? Nenazadnje je še nedavno iskal pomočnika v članski nogometni reprezentanci, tudi vi pa imate v tej vlogi že precej izkušenj.

Nikoli se nisva pogovarjala o tem. Sam sem bil zadnja leta ves čas zaseden oziroma sem imel službo v klubu, zadnja štiri leta sem sodeloval z gospodom Milaničem, tako da v tem obdobju, ko se je odpiralo mesto za pomočnika v reprezentanci, sem bil zaseden. Nikoli nisva odpirala te teme.

Bloudkov prvi članski trener je bil Matjaž Kek. Foto: Profimedia

Iz Maribora ste torej na začetku kariere odšli v veliki Milan. Ko se zdaj z dvajsetletno distanco ozirate na svoje obdobje v Milanu, kakšni so spomini?

Spomini so še precej sveži, moram priznati. To je bil velik preskok zame in pomembna stvar za celotno družino. Milan je bil takrat največji klub na svetu. Osvojil je ligo prvakov, svetovno klubsko prvenstvo, serie A, skratka serijsko so osvajali lovorike.

Ta izkušnja mi je dala veliko, klub mi je pomagal tudi končati srednjo šolo v Italiji, tam sem naredil tudi vozniški izpit. Naučili so me discipline, manir, kako se mora obnašati nogometaš v velikem klubu. Tega se lahko naučiš samo v takšni sredini, čeprav se vsi ukvarjamo z istim športom, so nivoju v nogometu zelo jasni. Imel sem to srečo, da doživim tako nižji nivo kot najvišji nivo.

Dve leti sem živel neposredno v trening centru in 24 ur na dan vpijal vse – od komunikacije, do obnašanja, discipline, prehranjevanja … To mi je veliko prineslo, ne samo kot športniku, ampak nasploh kot človeku.

Koliko vam je ta izkušnja pomagala, da tudi kot trener prenašate to znanje na mlade igralce? Nenazadnje tudi trenutni model Dinama bazira na razvoju mladih igralcev, ki naj bi nekoč v karieri zaigrali na najvišjem nogometnem nivoju. Marsikdo bo verjetno zelo mlad odšel v tujino.

Mladi igralci v Dinamu imajo to srečo, da je v klubu ogromno ljudi, ki so zgradili kariero na najvišjem možnem nivoju. Če začnem samo s predsednikom Zvonimirjem Bobanom, pa njegovimi svetovalci, kot je Goran Vlaović. V skavtski službi je Tomislav Šokota, v našem strokovnem štabu pa sta Ivan Kelava in Mato Jajalo, ki sta igrala na najvišji ravni. To so velikani, ki so igrali tudi na največjih prvenstvih.

Prednost hrvaškega prvenstva je ravno ta, da je bilo veliko igralcev na zelo visoki ravni – tako reprezentančni kot klubski. Za mlade je to zelo pomembno. Je pa meni ta izkušnja iz Milana pomagala, da sem se lažje znašel v tako velikem klubu, kot je Dinamo. To je objektivno eden največjih klubov v naši regiji, subjektivno pa za marsikoga tudi največji po uspehih, po prestopih in lovorikah. Velikost in moč kluba začutiš takoj, ko postaneš del njega. Koliko ta klub pomeni ljudem, koliko navijačem, kakšno podporo imamo …

Prihajam iz Maribora, ki je zame največji klub v Sloveniji, tako da sem imel to srečo, da imam izkušnje z velikimi klubi in da se v njih znam obnašati.

Alfa in omega Dinama je trenutno legendarni Zvonimir Boban. Foto: Guliverimage

Kot trener ste se začeli graditi v mariborski nogometni šoli, brali pa smo, da ste za pridobitev licence Uefa PRO napisali zares poglobljeno, 160 strani dolgo diplomsko delo, ki je bilo potem tudi na Nogometni zvezi Slovenije izpostavljeno kot primer dobre prakse. Kako to, da je nastalo tako obsežno delo?

Že od otroštva sem bil discipliniran, nikoli nisem maral polovičarstva. V ta poklic sem vstopil slučajno. Ob organizaciji turnirja za otroke je manjkal trener in so me prosili, naj vskočim. Eden od izkušenejših trenerjev je videl, da je moja komunikacija z otroki dobra, da imam pravo energijo in usmerili so me, da sem začel s šolanjem za licenco C.

Postopoma me je stvar začela zanimati, bolj kot sem se učil, bolj me je vse skupaj pritegnilo. Postalo mi je jasno, zakaj smo počeli nekatere stvari, ko sem še bil igralec. V šoli sem bil sicer uspešen, bil sem odličnjak, brat je odvetnik in nekako so me doma nagovarjali tudi v to smer. Sem pa človek, ki se težko posveti nečemu, kar mi ni tako zanimivo. Nogomet pa mi je bil vselej zanimiv, in ko sem odkril način, da je to neke vrste znanost, me je to zares pritegnilo.

Napredoval sem z licencami, v NK Maribor sem deloval kot prostovoljec pri trenerjih Žurmanu, Karanoviću in Vugdaliću, ki so bili takrat trenerji kadetov oziroma mladincev. Po dveh letih sem samostojno prevzel selekcijo U-14, vodil sem tudi U-15, nato pa sem dobil priložnost za delo v profesionalnem nogometu.

Dobro je, da vsak trener začne na nižjem nivoju, pri otrocih, kjer je pedagogija in psihologija malo drugačna. Tudi trenerju se je lažje razvijati skozi nogometno šolo, ker se napake ne gledajo tako skozi lupo kot v članskem nogometu. Me je pa vedno bolj pritegnil članski nogomet, tako da ko sem pri 33 letih dobil priložnost, da se učim v prvi hrvaški ligi pri Slaven Belupu, sem to takoj sprejel. In ni mi žal.

Omenjali ste natančnost, predanost delu, zdi se mi, da so to karakteristike, ki jih pripisujemo tudi trenerju Darku Milaniču. Je bilo tudi zaradi skladnosti vajinih vrednot in pogledov to sodelovanje v zadnjih letih tako uspešno?

Imel sem srečo, da sem sodeloval z dobrimi in uspešnimi trenerji. Ena od želja, ko sem deloval v mariborski nogometni šoli, je bila ta, da bi sodeloval z Darkom Milaničem. Takrat je bil članski trener Maribora, ki je bil na vrhuncu in igral v ligi prvakov. Občudovali smo uspehe za evropske pojme tako malega moštva, ko je Maribor. Enostavno te zanima, kako je to sploh mogoče, da ekipa s tako majhnim proračunom in iz lige, ki je daleč od evropske elite, parira evropskim velikanom.

Imel sem veliko željo, da se učim od gospoda Milaniča in dobil sem priložnost, da se pridružim njegovemu štabu pri ciprskemu Pafosu. Ne direktno preko njega, ampak preko bivšega športnega direktorja Rijeke Ivana Manceta, ki je zdaj športni direktor Göztepeja v Turčiji. Postal sem drugi pomočnik ob Saši Gajserju.

Tam smo ostali eno leto, Milanič je nato odšel v Anorthosis, jaz pa sem ostal še eno sezono. Od tu izhaja tudi moje diplomsko delo za licenco Uefa PRO, moj mentor je bil Milanič, tema pa primerjava slovenskega in ciprskega nogometa. Nisem želel samo oddelati naloge, ampak zvezi dostaviti res izčrpno primerjavo obeh lig, ko sem primerjal tudi ekonomijo, gospodarstvo, vremenske razmere v obeh državah, da bi se lažje razumelo, zakaj sta ligi drugačni.

Diplomska naloga je bila potem bolj podobna knjigi kot diplomi. 160 strani, upam, da so jo prebrali v celoti, ponavadi so te naloge dolge 15 do 20 strani. Končalo se je dobro, opravil sem izobraževanje.

Bi bil Darko Milanič dober slovenski selektor?

Da.

Zakaj, kakšne so karakteristike, ki mu govorijo v prid?

Z Darkom sem sodeloval tri, štiri leta in zame je edina logična izbira. To je moje osebno mnenje.

Skupaj sta delovala v arabskem svetu, ki ga v slovenskem nogometnem prostoru ne poznamo najbolje. Za kakšno okolje gre? Je to res dežela, kamor se gre samo po zaslužek? Kakšen je nivo nogometa?

Naučil sem se, da preden karkoli zaključuješ, moraš vse skupaj doživeti, preden lahko realno ocenjuješ. Najlažje je imeti svoje mnenje, brez da bi to podkrepil z argumenti in podatki.

Nogomet v arabskem svetu zelo napreduje, infrastruktura se razvija, njihove finance so neizčrpne. Prihajajo najboljši igralci v zaključku kariere, pa tudi mladi upi iz Brazilije in Evrope, ravno zdaj smo imeli primer, ko so želeli kupiti našega igralca Luko Stojkovića. Narediti želijo miks izkušenih zvezd in mladih potencialov.

Nogomet je dober, spreminja se tudi s pravili, ki jih sprejemajo. V Savdski Arabiji je lahko v prvi postavi devet tujcev, v Združenih Arabskih Emiratih jih je bilo lahko šest, ampak so se kot domači igralci šteli tudi tisti, ki so dobili njihov potni list, kar je v praksi pomenilo, da smo tekme začenjali z desetimi tujci in vratarjem, ki po pravilih mora biti domačin.

Nogometa v tem delu sveta ne smemo podcenjevati, je na precej višji ravni kot v marsikateri evropski ligi. Ko pridejo ti veliki igralci na koncu kariere v te lige, imajo precejšnje težave, saj so vajeni igrati z vrhunskimi soigralci, ki pa jih tu nimajo. Je pa težko igrati zaradi vremenskih razmer, ki so na robu regularnosti. Vročina je zelo velika, vse do meseca decembra. Od decembra do marca se igra precej boljši nogomet, ker so igralci, ki pridejo iz Evrope, bolj vajeni na te razmere, kot na tiste med avgustom in decembrom, ko je res zelo vroče, visoka pa je tudi vlaga.

Zakaj se je Slovencem tako težko prebiti v to nogometno okolje, Hrvatov in Srbov pa je tu na pretek? Kakšen je vaš pogled?

To je povezano predvsem z ugledom igralcev in pa predvsem reprezentanc, kjer vemo, da je Hrvaška v samem svetovnem vrhu. Srbi imajo vedno odlične igralce, čeprav jim z reprezentanco ne uspe narediti pravega preboja. Imajo pa ogromno talenta, njihovi igralci igrajo za največje klube na svetu.

Druga stvar pa je ta, da je nogomet globalen šport. Arabci lahko s svojim denarjem kupujejo najboljše Brazilce, ostale Južnoameričane, Evropejce, Azijce, tudi med njimi so vrhunski nogometaši. Konkurenca je velika, Slovenija pa je majhna država. Slovenska stroka je dobra, ampak naša težava je ugled na mednarodni ravni, kjer prevladujejo Španci, Portugalci, Nizozemci, sploh v tem delu sveta.

V Združenih Arabskih Emiratih za Al Ain uspešno igral Marcel Ratnik. Foto: Profimedia

Če greva na Dinamo … Delovali ste v Slaven Belupu, a vemo, da Dinamo je vendarle na svojem nivoju. Kako ste dobili to priložnost? Odločitev, da jo sprejmete, verjetno ni bila težka …

Trener Kovačević me je kontaktiral že pred koncem sezone in dejal, da obstaja možnost za to, da postane glavni trener Dinama. Midva se prej nisva poznala, ampak verjamem v delo in to, da se moraš dokazati, potem pa se dober glas širi.

Iskal je pomočnika in slišal o meni vse najboljše od strokovnjakov oziroma prijateljev iz hrvaškega nogometa. Glede na karakteristike, ki jih je iskal, so mu svetovali, da sem morda jaz zelo dobra izbira. Pogovorila sva se, najprej po telefonu, potem v živo. Zaradi veličine kluba, pa tudi družine in bližine doma sem bil zelo zainteresiran za prihod v Dinamo.

Nogomet v Evropi je stopnica višje od vseh ostalih lig. Dinamo pa je evropski klub, Dinamo je največji hrvaških klub po vseh parametrih. Nisem veliko razmišljam. Dobil sem priložnost, da se izkažem na najvišji ravni.

Kako drugače je delati v Dinamu kot drugod, kjer ste delovali doslej? Kako se spopadate s tem pritiskom, ki ni neuspeh samo poraz, ampak že vsak remi?

Razlika med Dinamom in ostalimi klubi, v katerih sem deloval, je velika. Čeprav je tudi Maribor velik klub za slovenske razmere. Takšen pritisk sem nazadnje začutil v Milanu. Ta ljubezen do Dinama, navijaška podpora in posledično odgovornost dela v Dinamu je zelo velika.

Dinamo je najuspešnejši hrvaški klub, ljudje so navajeni najvišjega nivoja, velikih zmag in lovorik. V zadnji sezoni klub ni osvojil ničesar, zato je pritisk še večji. Ekipa se je popolnoma spremenila, vodstvo se je popolnoma spremenilo, predsednik je postal Zvonimir Boban, največja legenda hrvaškega nogometa. Pričakovanja so velika, imamo pa 18 novih nogometašev.

Pripravljen sem na to situacijo, oče je bil trener, že kot otrok sem na tribunah poslušal tako ploskanje kot žvižge. Vem, kaj se zahteva na določenem nivoju in nikoli nisem imel težav s prilagajanjem, že kot igralec ne. To je naš posel. Imam pa raje, da se borim za lovorike, kot da bi se boril za sredino lestvice ali za obstanek.

Pritisk je privilegij in odgovornost. Če daš vse od sebe, največ, kar si v trenutku zmožen, si nimaš kaj očitati. Zgodili se bodo tudi porazi, in če to tvoje največ ni dovolj, je tukaj vedno uprava, ki lahko zamenja strokovni štab. Ampak to so odločitve, na katere ne moremo vplivati. Ko delam, dajem svoj maksimum. Včasih je to dovolj, včasih ni.

Velika zgodba letošnje Dinamove jeseni je bil Miha Zajc, ki je takoj po prihodu iz Fenerbahčeja postal eden ključnih nogometašev kluba ter celo podkapetan. Kako to, da mu je tako hitro uspelo stopiti v ospredje?

Miha je najprej zelo kvalitetna oseba in pa zelo kvaliteten igralec. Igral je na vrhunskem nivoju in Dinamo je klub, ki zahteva vrhunski nivo. Prišel je zelo profesionalno in odgovorno v Dinamo, se pripravil in ko je bil pripravljen, je začel igrati in od takrat ni izpustil nobene priložnosti.

Miha je v tem trenutku eden od ‘liderjev’ novega Dinama in nam veliko pomeni na igrišču in izven njega. Je velika podpora vsem igralcem, predvsem mlajšim, ker imamo zelo mlado ekipo. Je tudi velika podpora strokovnemu štabu na terenu. Veliko nam pomeni, prinaša veliko kvalitete na igrišču ter ‘liderstvo’ izven igrišča.

Poleg Mihe in vas sta del Dinamovih priprav še dva Slovenca, mladinca kluba Sven Šunta, za katerega so to že tretje zimske priprave s prvo ekipo, in Tai Žnuderl, kako jima gre?

Sven in Tai sta del mladinske ekipe in sta priključena prvi ekipi, kadarkoli je to mogoče. Tai morda malo več kot Sven, saj je trenažni proces pri vratarjih lažje uskladiti. Gre jima zelo dobro, sta perspektivna mlada slovenska nogometaša, ki ju v Dinamu zelo spoštujejo, kar ni lahko doseči kot tujec. Zelo ju cenijo.

Dinamo je zelo odprt klub in ceni slovenske igralce ter slovensko stroko. Zgodovinsko gledano so bili slovenski igralci pogosto pomemben del Dinama, morda tudi zaradi bližine in podobne mentalitete. Sven in Tai opravljata odlično delo v Dinamovi mladi ekipi, ki zelo dobro igra v ligi in zmaguje težke tekme v Evropi. Tudi v mednarodnem merilu fantje igrajo na visoki ravni.

Kar se tiče prve ekipe – ta preskok iz mladinskega nogometa v članski je vedno najtežji. Veliko stvari se menja in tu bosta morala najti pravo formulo ter imeti tudi nekaj sreče, da bo ta preskok ‘čim manj boleč’ oziroma se bosta njuni karieri razvijali v pravi smeri.

Verjetno je to v tem trenutku težko vprašanje, a vendarle, kakšne so vaše ambicije v nadaljevanju kariere. V življenjepisu imate zdaj oznako pomočnik pri zagrebškem Dinamu, to bo verjetno odprlo marsikatera vrata. Kakšen je vaš pogled v prihodnost?

Velikokrat sem nekaj načrtoval, a ugotovil, da v tem poslu nima smisla planirati. Odvisen si od drugih ljudi, kdaj boš dobil priložnost. Trener je odvisen od tega, kako se odloči uprava odločenega kluba.

Tako, kot sem dobil priložnost, da postanem pomočnik Dinama, lahko jutri dobim priložnost, da postanem pomočnik nekje drugje oziroma celo glavni trener. Pripravljen sem na vse, tudi licenca Uefa PRO mi daje možnost, da sem glavni trener. Ne obremenjujem pa se s prihodnostjo, grem iz dneva v dan in delam po najboljših močeh. Ne vem, kam me bo peljala usoda, sem pa pripravljen.

Koliko časa ostane za spremljanje domačega nogometnega dogajanja?

Največ časa vedno posvetim ligi, v kateri delam, spremljam pa seveda tudi slovensko ligo. Recimo zdaj zagotovo gledam več tekem hrvaške lige, kot pa recimo lige prvakov. To je na nek način profesionalna deformacija.

Slovensko ligo pa seveda spremljam, veliko mojih kolegov deluje v slovenski ligi, imam nečaka, ki igra pri Aluminiju … Ta povezava ostaja, kjerkoli delam. Veliko časa pa mi vzame priprava naših tekem, sploh ker igramo na treh frontah, torej v prvenstvu, pokalu in Evropi. Veliko časa za spremljanje tekem tako nimam, zato se osredotočam predvsem na hrvaško in slovensko ligo.

Ne moreva mimo Maribora, s katerim ste družinsko, zgodovinsko povezani, prihajate iz tega okolja. Kako gledate na to novo ero Maribora, ki jo javnost morda težko razume, kako pa vi, ki imate tako mariborske kot mednarodne izkušnje gledate na to, kar se dogaja v Ljudskem vrtu?

Spremembe je vedno težko sprejeti. Ponavadi je vmes situacija tudi nekoliko kaotična. Na koncu pa, če se delajo pravilni koraki, pride do uspeha. Maribor je mesto športnih prvakov, kjer se pričakuje samo ena stvar. To so lovorike. Navijači Maribora bodo zadovoljni, ko se bodo osvajale lovorike. Klub je na to navajen.

Ljudje bodo vedno podpirali klub, Maribor bo vedno imel navijače, toda iz mojih izkušenj – vse od otroštva pa do danes – je matematika enostavna. Navijači bodo zadovoljni samo, ko se bodo osvajale lovorike. Trenutno je Celje najboljša ekipa, ki igra najboljši nogomet in ima veliko prednost na lestvici. Maribor pa bo moral vedno stremeti k temu, da najde način, kako osvaja lovorike, in da pride v ligaški del evropskih tekmovanj.

Kako bom novim ljudem to uspelo, bomo videli. Nihče ne pride v klub oziroma se loti projekta brez želje, da bi bil uspešen. Potrebujejo čas, se pa počasi začenjajo zavedati, kaj pomeni Maribor in kaj pomeni slovenski nogomet, ki je kvaliteten. Maribor je po lovorikah najuspešnejši klub v Sloveniji in enostavno morajo najti formulo, da Maribor spravijo na nivo, kjer je bil pred nekaj leti.