Mateo Ačimović: Velik priimek? Zgolj dodatna motivacija

Foto: NK Olimpija Ljubljana

Včeraj je dosegel prvi gol v članski karieri, pričakovanja, da jih bo dosegel še precej, precej več, pa so visoka. Mateo Ačimović je nogometaš slovitega priimka, na začetku kariere pa ga z očetom Milenkom že vežejo detajli, ki nakazujejo, da je pred njim svetla prihodnost. A 17-letniku se nikamor ne mudi.

Po Zlatku Zahoviću je prišel Luka Zahović. Po Amirju Kariću Sven Soštarič Karić. In po Milenku Ačimoviću prihaja Mateo Ačimović. Kri ni voda in člani zlate slovenske nogometne generacije iz preloma tisočletja dobivajo svoje naslednike, ki želijo v nogometnem svetu pustiti (vsaj) takšen pečat, kot so ga njihovi očetje.

Pritisk na ramenih naslednikov velikih imen slovenskega nogometa je velik. Sin nekoga, ki je bil nekoč izvrsten nogometaš, se nikoli ne bo mogel otresti primerjav s svojim očetom. To velja tudi za Matea Ačimovića, ki je včeraj ob pokalni zmagi Olimpije proti Beltincem (5:2) dosegel prvi gol v članski karieri.

“Iz tega želim vzeti najboljše stvari. Poznam kar nekaj fantov, ki so imeli težave s tem, da se ‘nosijo’ z velikim priimkom. Sam sem tega navajen že od nogometnih začetkov in me to nikoli ni pretirano motilo. Dejstvo je, da te spremlja dodatna pozornost in da te spremlja več oči, ampak to me nikoli ni motilo. Na to gledam kot na dodatno motivacijo,” nam dan po prvem velikem mejniku kariere zaupa Mateo Ačimović.

Družina je bila še bolj vesela kot on

Da bo vzporednic s kariero njegovega očeta Milenka zdaj še več, je poskrbel tudi trenutek, ko je Mateo prvič stresel mrežo v članskem dresu zmajev. Nasprotnik Olimpije so bili namreč ravno Beltinci, proti katerim je leta 1996 prvič za zeleno-bele zadel tudi Milenko Ačimović. Slednji je kasneje z velikimi koraki stopil tudi v evropsko nogometno elito. V zgodovini slovenskega nogometa bo ostal za vedno zapisan kot strelec legendarnega zadetka v dodatnih kvalifikacijah za Euru 2000 v Ukrajini, na klubski ravni pa je med drugim branil tudi barve francoskega Lilla in londonskega Tottenhama.

“Takoj, ko sem dosegel gol, sem pomislil na svojo družino, ki je bila na tribuni. Vselej mi stojijo ob strani in res so bili veseli mojega zadetka, najbrž celo bolj kot jaz. Kar se tiče tega, da sva oba prvi gol dosegla proti Beltincem, sem to izvedel danes zjutraj. Mislim, da tudi on tega ni vedel, vendarle je od tega minilo že trideset let. Je pa to vsekakor zanimiv podatek,” priznava naš sogovornik.

Že od začetka ima občutek, da mu Sanchez zaupa

Ačimović postaja naslednji v vrsti mladih nogometašev, ki jih na članski oder pri Olimpiji potiska trener Victor Sanchez. To je torej dodatna dimenzija izjemno uspešne sezone zmajev – ne le, da so Ljubljančani postali dominantna sila Prve lige Telemach in prezimili v Evropi, z uveljavitvijo mladih fantov iz domače akademije Olimpija dobiva tudi pomembne interne okrepitve za prihodnost.

“Če mi Victor Sanchez ne bi dal te priložnosti, potem tudi prvega gola ne bi bilo. Hvaležen sem za priložnosti, ki mi jih ponuja, včeraj mi je to uspelo izkoristiti. Že od samega začetka imam občutek, da mi zaupa in da verjame vame. Lep začetek, upam, da bo šlo v tej smeri tudi naprej. Ta izkušnja treniranja s prvo ekipo je zares pomembna, treningi so na visokem nivoju in takrat, ko se vrnem k mladincem, je zame marsikaj lažje. Z vsakim treningom postajam boljši, igra je hitrejša kot pri mladincih, tudi bolj fizična in to mi samo koristi,” o treniranju pod vodstvom Sancheza razmišlja Ačimović.

Tega, kar počne Raul, v Olimpiji že dolgo ni videl

V tej sezoni pri Olimpiji izstopa kopica kakovostnih nogometašev, ki jih nogometna javnost spoznava predvsem na tekmah, Ačimović pa ima priložnost te nogometaše tudi vsakodnevno opazovati in se od njih učiti na treningih.

“Težko je izbrati nekoga, od katerega se največ učim. Od vsakega lahko izberem kaj, po čemer se lahko zgledujem. Je pa dejstvo, da to, kar v tej sezoni počne Raul Florucz, pri Olimpiji že dolgo nismo videli. Tudi ko ga gledaš na treningu, hitro vidiš, kakšen talent je. Imamo veliko dobrih nogometašev, ampak Raul res izstopa,” nam svoj pogled na ‘vzornike’ znotraj moštva zaupa Ačimović, ki se sicer v nogometnem svetu navdušuje nad Laminom Yamalom, Viniciusom Juniorjem in Judom Bellinghamom.

Prepričan je, da bo Olimpija prvak

Ko je govora o karieri 17-letnega Ačimovića, je letošnja sezona, če bo šel njegov razvoj po začrtani smeri, le odskočna deska vsega, kar sledi. Poseben mejnik v karieri pa bi bil tudi naslov v dresu zmajev.

“Upam, da bo naslednja sezona tista, v kateri se bom uveljavil v članski ekipi. A do tja me čaka še veliko dela, je pa zagotovo ta gol dodatna motivacija. Če bomo ostali pravi, ne vidim težav, da Olimpija ne bi osvojila državnega naslova. Potem pa bomo videli, upam, da bom še boljši in si bom s trdim delom priboril še večjo minutažo,” pogovor zaključuje Ačimović.

Mateo Aćimović

Lani preboj, letos člansko dokazovanje

Mateo Ačimović je treningom prve ekipe Olimpije pridružen že vse od začetka sezone, potem ko je nase opozoril v lanski sezoni, ko je v prvi kadetski ligi na 24 tekmah dosegel 17 zadetkov, še dva je dodal v mladinski konkurenci in bil že pozimi 2024 povabljen na priprave v Turčijo.

V članski konkurenci je sicer debitiral že avgusta, prvič je za Olimpija zaigral v 3. krogu Prve lige Telemach proti Nafti. Še nekaj več minut za dokazovanje je dobil na prvi tekmi drugega dela sezone, ko je proti Primorju ob zmagi s 5:0 v igro vstopil v 72. minuti.