Medtem ko smo se mu smejali, je gradil evropsko Olimpijo

Foto: Jure Banfi

V slovenski nogomet je prišel kot popoln anonimnež s praktično nepopisanim nogometnim življenjepisom. Športni direktor Olimpije je pred dobrima dvema letoma postal 'po naključju' oziroma po velikem klubskem razkolu in odhodu Mladena Rudonje. Goran Boromisa pa je v svoji funkcionarski karieri v zmajevem gnezdu dokazal, da ima še kako razvito nogometno-poslovno žilico. Evropska Olimpija nosi (tudi) njegov podpis.

Priznamo, ko je v juniju prevzel funkcijo športnega direktorja Olimpije, je bil Goran Boromisa eden od ‘sumljivih Hrvatov’, ki so iz kluba pregnali tedanjega športnega direktorja Mladena Rudonjo in predvsem v Ljubljani priljubljenega trenerja in ikono svetovnega nogometa Roberta Prosinečkega.

Svoje delo je tako začel v vse prej kot idealnih okoliščinah in brez podpore ter zaupanja kogarkoli v slovenskem nogometu. Toda že s prvo potezo je zadel v polno. V Ljubljano je pripeljal Alberta Riero, vse ostalo je, kot pravimo, zgodovina. Olimpija je v sezoni 2023/2024 v nasprotju z vsemi pričakovanji osvojila dvojno krono.

Njegovi trenerji so vsak na svoj način pisali zgodovino

Sledilo je novo turbulentno obdobje, klubsko vodstvo je porušilo mostove s Špancem, Boromisa pa je odnose krpal, dokler jih je pač lahko. Ko je v Olimpiji spet dokončno počilo, se je znova obrnil na trenersko tržnico, v Ljubljano pripeljal Joaa Henriquesa in zmaji so se prvič v zgodovini uvrstili v Evropo. Nihče mu ne more očitati niti, da ni dal priložnosti slovenskim trenerjem, Zoran Zeljković se je podpisal pod prvo Olimpijino zmago v Evropi.

Razlogov, da se ta zgodba ni bolje nadaljevala, je več, finančna slika Olimpije nikoli ni bila idealna, odnosi v klubu prav tako ne. A z vsem tem se uspešno spopada ravno Goran Boromisa, kar še poveličuje to, kar mu je uspelo ustvariti v zmajevem gnezdu. Šele nekaj mesecev je minilo, odkar se mu je celotna nogometna Slovenija smejala, ker je moral celo sam sesti na trenersko klop Olimpije, na kateri je za nameček še dvakrat izgubil. Danes se Hrvatu in njegovim dosežkom ne posmehuje več nihče.

nogomet olimpija goran boromisa — Foto: Jure Banfi

Naslednja velika poteza Boromise je bil Victor Sanchez. Medtem ko so se klubski upravi nudili trenerji, kot sta Tomislav Stipić in Damir Čanadi, ki sta v novi sezoni že pogorela v Bolgariji oziroma Bosni in Hercegovini, je Zagrebčan spet stavil na špansko znanje. Da je imel prav, je odveč poudarjati. Olimpija pod Sanchezom igra najboljši nogomet, kar so ga navijači videli v novejši zgodovini kluba. Ja, tudi boljšega od tistega, ki ga je igrala Rierova Olimpija. Tudi zato, ker klub to poletje ni razprodal ekipe, kar je bila v primerjavi s prejšnjimi sezonami dobrodošla novost.

Pod njegovo taktirko so se polnile klubske blagajne

Boromisa je tako morda celo še bolj kot s trenerji zadeval z izborom igralcev. David Sualehe, Raul Florucz, Peter Agba, Jorge Silva, prerojeni Pedro Lucas, tudi Rui Pedro in ne nazadnje potiskanje v prvo ekipo Dina Kojića in Marka Ristića, vse to (in še kaj) nosi podpis Gorana Boromise.

Ne pozabimo niti na prodaje. Dva milijona evrov in pol, kolikor je Olimpija zaslužila na račun prodaje Svita Sešlarja v Turčijo, je posel desetletja v slovenskem nogometu. 1,5 milijona evrov, kar lahko z bonusi naraste na 2 milijona, kolikor je iztržil za prestop Timija Maxa Elšnika v Crveno zvezdo, je glede na okoliščine prav tako prestop, ki ga lahko v velikimi črkami zapiše v svojo knjigo dosežkov.

Timi Max Elšnik, Igor Barišić, Goran Boromisa — Foto: Uroš Skaza

Denar je v klubu, zdaj je čas za investicije

Iz naslova prodaj je Boromisa v zadnjih dveh letih prinesel približno 5 milijonov evrov. Lanska konferenčna liga je klubu prinesla štiri milijone, letošnja že zdaj še enkrat toliko, pri čemer lahko na račun rezultatov ta izkupiček še pošteno naraste. Torej, čez palec, Zagrebčan je klubske blagajne v zadnjih letih prinesel vsaj 13 milijonov evrov.

Če upoštevamo, da je proračun Olimpije že za razmere največjih slovenskih klubov relativno skromen, in da v klub ne prihajajo nogometaši, ki bi tu zaslužili resen nogometen denar, so poteze, ki jih v športnem delu kluba vleče Boromisa, še toliko bolj izstopajoče.

Hkrati pa se poraja vprašanje, kam gre ta denar. Olimpija še vedno živi pod bremenom dolgov preteklosti, ki so na račun rezultata zdaj potisnjeni v ozadje, klubske pisarne so alarmantno podhranjene, za večji evropski korak naprej pa tudi na igrišču manjkata še ‘kapitalec’ ali dva.

Pred klubom je zdaj sijajna priložnost, da delo Boromise dobi potrditev tudi v obliki investicij na vseh področjih kluba. Tako, kot je Maribor nekoč rasel na delu Zlatka Zahovića, lahko zdaj Olimpija na delu Gorana Boromise. Čeprav, bodimo pošteni, do mariborskega nogometnega genija Hrvatu vendarle manjka še precej kilometrine in še bolj odmevnih dosežkov.

V vsakem primeru pa Olimpija zdaj mora odreagirati in športnemu direktorju zagotoviti okolje, v katerem bo lahko še okrepil svoje delovanje. Sicer se ji lahko zgodi, da bo moža, ki v ozadju odlično vleče niti kluba, izgubila. V hrvaškem nogometu so na obzorju številni prevrati in verjemite, če se kakšen od njihovih klubov odloči za korenite spremembe v športni politiki, bo njihov pogled zagotovo usmerjen v Ljubljano oziroma v delo Gorana Boromise.