S SportKlubom smo na Reki obiskali slovenska nogometaša tamkajšnjega hrvaškega prvoligaša Adama Gnezdo Čerina in Harisa Vučkića. Prepričali smo se, kakšen pečat so v klubu Rijeka in mestu pustili Slovenci na čelu s selektorjem Matjažem Kekom.
Že ko se na poti na Reko s slovenske strani približujemo hrvaški meji, opazimo znak hrvaško-slovenske ljubezni z nogometnim stičiščem.
V Jelšanah vas na to opozori grafit v reških nogometnih barvah, na katerem piše: “Ker ljubezen ne pozna meja.” Tam vstopate v območje, v katerem srce bije samo za en klub. HNK Rijeka.
Napisov “Forza Fiume!”, kar je borbeni vzklik reških navijačev iz italijanskega jezika, smo na poti videli še kar nekaj. Dlje, kot smo se vozili, več jih je bilo.
Moderen kompleks, ki nudi vrhunske pogoje
Po slabih dveh urah vožnje, začeli smo v Ljubljani, smo prišli na cilj. Potem ko nas je v kompleks z dvigom rampe spustil varnostnik, smo prispeli pred Rujevico.
To je moderen nogometni center, ki stoji v istoimenskem naselju. Zgrajen je bil leta 2015, stal pa je 25 milijonov evrov. Nudi igrišče in pol z mešanico umetne in naravne trave, igrišče in pol z umetno podlago, enega z naravno travo in seveda še zelenico glavnega stadiona, ki sprejme 8.200 gledalcev.
V tem kompleksu imajo nogometaši ob petih igriščih na voljo vse za trening na najvišji ravni. Garderobe, fitnes, savno, krio komoro in še marsikaj. V klubu so imeli pred časom načrte, da bi zraven postavili tudi manjši hotel, a ta projekt ni bil realiziran.
Zraven je tudi restavracija, v kateri si lahko igralci s klubskimi karticami kadarkoli privoščijo obrok. Za obiskovalce je odprta le v času tekem.
Podobno velja tudi za uradno klubsko navijaško trgovino, ki je v sklopu stadiona. Druga uradna trgovina, ki je odprta vsak dan od ponedeljka do sobote, je še v centru mesta. Tretja stoji ob starem stadionu Kantridi, a ni uradna.
“V povprečju se na stadionu zdaj zbere kakšnih dva tisoč ljudi, proti Paoku in Hibernianu jih je bilo šest tisoč,” nam je povedal predstavnik Rijeke za odnose z javnostjo Marko Babić, ki nas je pričakal na Rujevici in nas prijazno gostil naslednji dve uri.
Vstopnice za tekme Rijeke sicer stanejo od nekaj več kot pet do za najboljša mesta na tribuni tudi 70 evrov, preračunano v valuto, ki jo uporabljamo v Sloveniji.
Babić, nekdanji novinar lokalnega Novega Lista, nas je potem popeljal tudi do pomožnega igrišča, na katerem so nogometaši Rijeke ob idiličnem vremenu dopoldne opravljali z edinim treningom, ki so ga tisti dan sredi tedna imeli.
V ozadju so se z igrišča v kompleksu, ki je dvignjen nad mesto, razprostirali lepi razgledi na morje Kvarnerskega zaliva, ki leži spodaj.
Slovenca se na Reki počutita odlično
Med nogometaši, ki so v sproščenem vzdušju trenirali, sta bila tudi Slovenca.
Haris Vučkić, ki je v Rijeko prišel pred kratkim, je treniral, medtem ko je Adam Gnezda Čerin po udarcu z zadnje tekme delal individualno, po prilagojenem programu.
Issaha Abassa, še enega znanca slovenskega nogometa, ki je v tej sezoni celo najboljši igralec Rijeke, na treningu na žalost ni bilo. Škoda, želeli smo ga povprašati o spominih na Olimpijo.
“Podobno je današnjemu dnevu. Sončno. Za zdaj je vse super. Imamo vrhunske pogoje za delo, tudi pozitivne rezultate, vzdušje je odlično. Igrati na tem stadionu je idilično. S tribun gledaš na igrišče, zadaj je morje … Super, sploh na tak dan,” je o tem, kako se počuti na Reki, povedal Vučkić, ki je v klub prišel pred dobrim mesecem dni. Do zdaj je zbral devet nastopov in dosegel tri gole. V nadaljevanju Rečani od njega pričakujejo še veliko več.
“Odlično sem se prilagodil na mesto, okolje, na tukajšnje pogoje, ki so, kot vidite, fantastični. Klub je urejen, ima najvišje ambicije. Tukaj uživam. Slovenci smo zelo priljubljeni. Zdaj sva pri Rijeki jaz in Haris, pred nama so se zvrstili številni najini rojaki in pustili dober pečat,” pa je dejal mladi Gnezda Čerin, ki je član Rijeke že drugo sezono. Do zdaj je v njenem dresu odigral že 45 tekem in z njo lani nastopal tudi v Ligi Europa.
“Oba sta super dečka, sicer pa ste se vi, Slovenci, tukaj tako ali tako vedno počutili kot doma. Na Reki očitno ne moremo brez Slovencev,” je o Vučkiću in Gnezdi Čerinu povedal Babić, z izbranimi besedami pa je o njima govoril tudi trener Rijeke Goran Tomić, ki smo ga po koncu treninga pocukali za rokav.
“Adam je eden najbolj pomembnih nogometašev Rijeke, ki je tukaj zelo cenjen. Je odličen nogometaš, ki vedno pusti srce na igrišču. Haris potrebuje še nekaj časa, da pride na svojo raven, a se vidi, da ima velik potencial. Zdaj je počasi že začel igrati od prve minute. Prepričan sem, da bo iz tekme v tekmo boljši,” je povedal 44-letni Tomić, ki je na klop Rijeke prišel februarja letos, ko je z nje odšel Simon Rožman.
Tudi o Rožmanu smo slišali same dobre stvari. Na Reki je pustil dober vtis.
Matjaž Kek in Johan Cruyff s Kantride
Ni pa dileme, kdo od številnih Slovencev, ki so šli skozi Rijeko, je pustil največji pečat. Matjaž Kek, seveda. Med letoma 2013 in 2018, ko je bil njen trener, je bil glavni akter najlepšega obdobja v zgodovini kluba.
Na Reki je slovenski selektor, čigar portret s prepoznavno kapico iz tukajšnjega obdobja na glavi najdete na grafitu na eni od avtobusnih postaj v predmestju, poskrbel za številne rekorde in mejnike.
Postal je trener z največ tekmami in zmagami v zgodovini kluba, kar trikrat je Rijeko popeljal v skupinski del Lige Europa, osvojil je dve pokalni lovoriki, predvsem pa si je nesmrtnost zagotovil leta 2018, ko je Rijeki prinesel zgodovinski prvi naslov hrvaškega prvaka. Rane iz leta 1999, ko je Rijeka v škandalozni tekmi v zadnjem krogu ob spornih sodniških odločitvah ostala brez naslova, so bile zaceljene.
“Kek ima tukaj status božanstva, legende,” so nam o njem povedali vsi, dovolj zgovorne pa so tudi besede enega od njegovih naslednikov. “Če se mu bom na klopi Rijeke vsaj približal, potem bom lahko zadovoljen,” je povedal Tomić.
Trener Rijeke s slovenskim selektorjem zaradi Gnezde Čerina in tudi Vučkića, ki trenutno sicer ni reprezentant, redno komunicira. Kek je v zadnjem času obiskal dve tekmi Rijeke, preden je v četrtek razkril svoj zadnji reprezentančni seznam, smo izvedeli.
Vse lovorike in spominke z nepozabnih evropskih tekem proti Milanu, Sevilli, Lyonu, Stuttgartu, Feyenoordu in drugim uglednim klubom, ki jih je Kek “pripeljal” na Reko, tam hranijo v vitrinah pod tribunami Rujevice, v sklopu restavracije.
Zelo Rečani, predvsem starejši, cenijo tudi Adriana Fegica. Nekdanjega slovenskega napadalca, ki je za Rijeko igral skoraj desetletje in z njo v nekdanji Jugoslaviji skoraj prišel do naslova. Dovolj je reči, da so ga primerjali z legendarnim nizozemskim nogometašem, ki je spremenil zgodovino Barcelone. “Johan Cruyff s Kantride,” tam pravijo legendarnemu Primorcu.
Mitsko mesto reškega nogometa
Potem ko smo pojedli kosilo, ki so nam ga ponudili prijazni gostitelji iz Rijeke, smo se spustili do njenega kultnega nekdanjega stadiona.
Kantrida je bila zgrajena v starem kamnolomu, le nekaj deset metrov od obale, ne brez razlogov pa je bila večkrat omenjena v raznoraznih izborih najlepših in najbolj nenavadnih športnih objektov na svetu.
Na stadionu, ki leži le meter nad morsko gladino in nekaj deset metrov od mestne plaže, tako da je v morju končalo že kar nekaj nogometnih žog, je Rijeka igrala od leta 1913 do 2015. Trenutno ga uporabljajo Opatija in še nekateri nižjeligaši.
Naslednjič bo na Kantrido Rijeka sicer stopila že v petek, ko v goste v času reprezentančnega premora prihaja Olimpija, a to bo le prijateljska tekma.
Kdaj bo tam odigrala naslednjo uradno tekmo, ni znano. Njena načrtovana prenova, po kateri naj bi tukaj zrastel moderen stadion, ki bi sprejel 12 tisoč gledalcev, se je namreč ustavilo. Zaradi denarja, česa drugega pa.
Projekt je še vedno velika želja Damirja Miškovića, ki je vanj že vložil milijon evrov. Predsednik, ki je poslovno razpet med Reko, Dubajem, Londonom in vikendom na Pagu, je bil pred časom v dogovorih s kitajskimi investitorji, potem pa je posel padel v vodo.
Škodila je seveda tudi pandemija. Nekje 50 milijonov evrov, kolikor naj bi znašala investicija, v sklopu katere bi zrastli tudi nakupovalni center, hotel in garaže, pač v današnjih časih ni majhen zalogaj, a Mišković še vedno sanja, da bo uspel. “S tem bi si postavil spomenik,” je dejal. Odgovora na vprašanje, kdaj, ne pozna nihče.
Klub Rijeka, v katerem je okoli 40 zaposlenih, danes deluje na precej nižjih obratih, kot je v Kekovih časih. Letni proračun znaša okoli osem milijonov evrov. Pred leti je bil skorajda enkrat višji. Glavni sponzor kluba je Zavarovalnica Sava, veliko večji del denarne pogače si morajo pri Rijeki zagotoviti s sredstev Uefe za nastope v evropskih tekmovanjih in prodajami.
“Če se uvrstimo v skupinski del evropskega tekmovanja, moramo prodati enega nogometaša. Če ne, vsaj dva, tri,” so nam o modelu delovanja povedali v klubu, ki je bil v zadnjih devetih letih vselej uvrstil med najboljše tri na Hrvaškem in je edini, ki je zmotil vladavino zagrebškega Dinama. Kar petkrat v tem času je bil podprvak.
Kekovi koktejli z ginom so najboljši
Po skoku v vodo na plaži Kantrida smo se odpravili še na zadnjo postojanko našega celodnevnega izleta. Po približno desetih minutah vožnje v gostem mestnem prometu smo prišli do centra mesta, v katerem skupaj živi nekaj manj kot 120 tisoč ljudi. Obiskali smo uradno navijaško trgovino, ki je na enem od sprehajališč z gostinskimi lokali in trgovinicami.
“Slovence imamo radi, seveda. Vsi so pustili dober vtis. Keka poznam z novoletnih zabav. Povem vam, dela najboljše koktejle. Iz gina,” se je zasmejala ena od dveh prodajalk v trgovinici, ki je v lasti kluba.
“Zelo mi je všeč tudi njegova žena. Vedno pripravljena za šalo in zabavo” je povedala.
“Trgovine Matjaž sicer ni prav pogosto obiskoval, je bil pa tukaj s svojo družinico velikokrat Rožman, ki je pri nas nakupil kar nekaj artiklov. Prijazen, miren človek. Zelo mi je bil všeč,” je povedala prodajalka srednjih let in s prstom pokazala proti novi, tretji garnituri Rijekinih črnih dresov z belimi, rdečimi, rumenimi in modrimi črtami.
“Na tem dresu so barve, ki jih je Rijeka nosila skozi vso svojo zgodovino,” nam je povedala in prikimala, ko smo jo opomnili, da je prav Rijekina zgodovina kamen spotike in v zadnjem času povzroča nezadovoljstvo med precejšnjim delom navijače.
Ti se ne strinjajo z odločitvijo, ki so jo v klubu sprejeli lani, in sicer so za letnico nastanka HNK Rijeka označili leto 1906 in ne 1946, kot je veljalo pred tem.
“Tudi zaradi tega ta dres ni preveč priljubljen, čeprav je zelo lep. Spominja me na zadnje drese Ajaxa,” je dejala prodajalka.
Zanimivo, tudi dresi slovitega nizozemskega kluba iz Amsterdama z navdihom Boba Marleyja so dvignili nekaj prahu.
Kateri slovenski nogometaši so igrali za Rijeko?
Borut Škulj, Adriano Fegic (1977-1985), Suad Beširević (1989-1990), Matjaž Florjančič (1987-1991), Sebastjan Cimirotić (1997-1998), Senad Tiganj (2003-2004), Nastja Čeh (2009-2010), Uroš Palibrk (2012), Damir Čehić (2012), Kris Jogan (2013), Matija Škarabot (2013-2014), Goran Cvijanović (2014-2015), Aleš Mejač (2016), Miral Samardžić (2014-2016), Roman Bezjak (2016-2017), Matic Črnic (2016-2018), Adam Gnezda Čerin (2020-?) in Haris Vučkić (2021-?).
Nogomet je na Reki zbližal Hrvate in Slovence
Kakorkoli že, 115 ali 75 let, neizbrisen del zgodovine HNK Rijeka so slovenski nogometaši.
Tudi zaradi tega se na Reki dobro počuti vsak Slovenec. Sploh, če tja pride na tako lep dan, ko so temperature krepko nad 20 stopinj Celzija.
“Pridite spet k nam. Tukaj se boste lahko kopali tudi sredi oktobra. Sploh letos je zelo toplo,” nam je povedal eden od starejših Rečanov, ki smo ga ogovorili na plaži. “Slovenci ste tukaj vedno dobrodošli,” je dodal.
Takšne in podobne tople besede boste na ulicah mesta, ki je pobrateno z Ljubljano, slišali pogosto. Razlog? Predvsem nogomet.
Pa naj še kdo reče, da gre zgolj za dolgočasno igro, v kateri se 22 nogometašev podi za žogo gor in dol …
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje