Besedo ima Milan Mandarić. 6 let in še nekaj mesecev. Pet lovorik. 13 trenerjev. Več kot 20 milijonov vloženih evrov. Ogromno vzponov in padcev. Nekaj trenutkov, ki bodo navijačem Olimpije za vselej ostali v lepem spominu in nekaj takšnih, ki jih bodo privrženci zeleno-belih precej hitro pozabili.

Vse to je zapuščina Milana Mandarića, predsednika ljubljanske Olimpije, ki je v minulih dneh posle dokončno predal novim, nemškim lastnikom nogometnega ponosa prestolnice. Preden se 84-letni poslovnež preseli na dvomesečni oddih, smo ga ujeli v pogovoru, ki, čeprav še zdaleč ni bil kratek, enostavno ne more zaobjeti vsega, ker se je v Mandarićevi eri dogajalo v ljubljanskem prvoligašu.

Z zdaj že nekdanjim predsednikom zmajev smo se pogovarjali o njegovi zapuščini, spominih, pa tudi o novih nemških lastnikih, ki jih pooseblja Adam Delius: “Velik greh bi bil, če bi mojemu obdobju sledil padec. In upam, da ne bo prišlo do tega. Temelji so dobri. Vemo, kaj smo storili dobro in kaj smo storili slabo. Za predsednika bo ključno, da ima pravo vizijo in da se obkroži z dobrimi ljudmi.”

Skozi pogovor smo se dotaknili tudi odnosa do navijačev, razmer v slovenskem nogometu in posameznikov, ki so zaznamovali njegovo delo pri Olimpiji. Govorili smo tudi o Zlatku Zahoviću: “Žal mi je, da ga ni več v klubu, ker bi še danes rad igral proti njegovem Mariboru. Po mojem mnenju sta Maribor in Olimpija v zadnjih letih slovenski nogomet premaknila korak, dva naprej.”

V nadaljevanju pogovora se je Milan Mandarić razgovoril tudi o Marku Nikoliću, Igorju Biščanu, Ranku Stojiću, Mladenu Rudonji, o Dinu Skendru pa, vsaj za zdaj, še ne.

Gospod Mandarić, nekaj dni je minilo, odkar niste več predsednik ljubljanske Olimpije. Vam je v tem pogledu z ramen padlo določeno breme ali vendarle bolj čutite določeno otožnost, ker je to obdobje zdaj za vami?

Oglasil se je Milan Mandarić: Konec je

Nogomet

5. Nov 2021 3

Nogomet

5. Nov 2021 3

Ne, v resnici še ne čutim, da sem se poslovil od kluba. Vse še ni povsem zaključeno, čeprav bi moralo biti. Papirji in formalnosti, ki še manjkajo, da klub popolnoma prevzamejo novi ljudje, po mojem mnenju ne bodo pripravljeni še nekaj časa, kolikor potrebujejo odvetniki in notarji, da se vse zaključi. Ko bo to zaključeno, potrebujem dobra dva meseca za počitek, ker sem v zadnjem obdobju precej pod stresom in pritiskom. Še posebej sedaj, ko so v klubu že drugi ljudje, a sem še vedno na očeh javnosti, če nekaj ni narejeno v skladu s pričakovanji. Potreboval bom torej nekaj časa, da se sprostim, ko se to zaključi.

Če se zdaj ozrete na leto 2015, kakšna je bila Olimpija takrat v primerjavi z letom 2021, ko zaključujete svoje predsednikovanje?

Verjetno se dobro spomnite, kaj sem dejal ob svojem prihodu. Veliko tega sem izpolnil in na to sem ponosen. Ves čas smo bili blizu prvega mesta v prvenstvu, osvojili dva naslova, tri pokale. V tem delu ni dvoma, da smo naredili določeno razliko, v primerjavi s prejšnjimi obdobji. Te razlike nismo naredili zlahka. Stalo je precej denarja, energije, prisotno je bilo veliko želje, da smo to uspešno izpeljali. Kar se tiče finančnega dela, brez investicij ni uspeha. Porabil sem velike, resne denarje, preko 20 milijonov iz svojega družinskega sklada. Temu moramo dodati še uspešno prodajo igralcev.

Vsa sredstva od prodaje igralcev ste torej vrnili v klub?

Nekateri so sicer mislili, da sem od prodaje igralcev sam zaslužil precej denarja. Vesel bi bil, če bi imeli prav, a nimajo. Prodali smo Ezekiela Hentyja in Andraža Šporarja, to so bile dobre prodaje, a potrebovali smo ta denar. Olimpija je na mesečni ravni potrebovala približno 500.000 evrov. Ne potrebujemo prav veliko matematike, da pridemo do 6 milijonov letno, kar skupaj v tem obsegu znese okrog 36 milijonov. 24 milijonov sem dal jaz, 12 ali 13 smo zaslužili s prodajo igralcev. Od vstopnic ni bilo prav veliko dobička, enako velja za sponzorje. Ti uspehi so plačani z energijo, entuziazmom in denarjem.

5 najdražjih prodaj igralcev v obdobju Milana Mandarića: 
1. Ezekiel Henty (Lokomotiv Moscow, 5,5 milijona)
2. Andraž Šporar (Basel, 3 milijone)
3. Miha Zajc (Empoli, 2.3 milijona)
4. Issah Abass (Mainz, 2 milijona)
5. Andres Vombergar (Ufa, 1 milijon)

Omenili ste velike prestope Ezekiela Hentyja in Andraža Šporarja. Zakaj mislite, da pozneje nikoli več niste ponovili tako odmevnih in dobičkonosnih prestopov?

Razlogov je več. Eden izmed njih je, da sem bil precej časa obkrožen z ljudmi, ki niso gledali na interese kluba, ampak na osebne interese. Če sem kje počel napake, in napake sem seveda počel, potem sem jih največ ravno na tem področju. Potem je treba priznati, da čeprav je imel težave tako z igralci kot tudi s trenerji, je Ranko Stojić odlično prodajal nogometaše. Ostali športni direktorji so bili v tem pogledu precej slabši. Tretji razlog so razmere na trgu, ki se je v zadnjih letih nekoliko umiril, sploh na tem prostoru. Slovenija ni ravno prioritetni trg za tiste, ki imajo veliko denarja za nakupe igralcev.

V kakšni odnosih ste ostali z Rankom Stojićem, ki je bil športni direktor Olimpije v dveh obdobjih? 

V korektnih, še vedno se tu in tam slišiva. Ranko je napravil precej napak, a tudi veliko dobrih stvari. Za napake je, kot vsi mi, moral odgovarjati, za uspehe je bil nagrajen.

Dejali ste, da ste v klub vložili več kot 20 milijonov evrov. Na katerem področju so bili ti vložki po vašem mnenju uspešni?

Poleg članskega moštva smo dobro poskrbeli tudi za naše mlade igralce. To je zagotovo del našega uspeha. Imamo odlično nogometno šolo, s profesionalnim programom dela in to se kaže tudi na izvrstnih mladih nogometaših. Imamo 15 do 20 igralcev, ki igrajo v različnih reprezentančnih selekcijah. To je velik kapital Olimpije za prihodnost in tudi v to smo seveda investirali. Vsaj milijon evrov smo vložili v infrastrukturo mladinske šole.

O prihodnosti Olimpije po Milanu Mandariću

Vaše obdobje na čelu Olimpije se je začenjalo v eri evropskega Maribora, ki je pod vodstvom Zlatka Zahovića serijsko osvajal prvenstvene lovorike. Ste pričakovali, da bo Olimpija takoj, že v prvi sezoni tako uspešna?

Ene mojih prvih besed ob prevzemu kluba so bile: “Olimpija potrebuje močan Maribor in Maribor potrebuje močno Olimpijo.” Ne želim podcenjevati nikogar, a kaj bosta počela en brez drugega? Takrat je Maribor poosebljal Zlatko Zahović in še enkrat mu čestitam za vse, kar je naredil. Žal mi je, da ga ni več v klubu, ker bi še danes rad igral proti njegovem Mariboru. Po mojem mnenju sta Maribor in Olimpija v zadnjih letih slovenski nogomet premaknila korak, dva naprej.

V Mandarićevi eri – od sezone 2015/2016 pa do novembra 2021 – je Olimpija odigrala 31 večnih derbijev. Bilanca zmajev: 10 zmag, 15 remijev in le 6 porazov.

V tisti prvi sezoni je Olimpijo vodil tudi Marko Nikolić, ki je moral Olimpijo zapustiti zaradi takrat zelo razvpite “afere črni idiot”. Vam je, glede na njegove nadaljnje uspehe, žal, da se je moral tako hitro posloviti?

Marko Nikolić je najboljši trener, ki je v moji eri vodil Olimpijo. Brez dvoma. On je izjemen trener in izjemen človek. Žal mi je bilo zanj, nisem ga želel odpustiti. Deset dni sem ga miril, ga branil tudi pred pritiski, med drugimi tudi iz Uefe. A na koncu je prišel v mojo pisarno in dejal: “Predsednik, odhajam. Ne morem več gledati, da vas napadajo zaradi mene. Vi veste, da nisem rasist, ampak žal se je zgodilo, kar se je in zato odhajam.” Ko sem želel predlagati odpravnino, ni želel vzeti niti centa. Še danes se srečava, če sva oba v Beogradu.

Če je bil Marko Nikolić najboljši trener, kdo je bil najboljši igralec v vašem obdobju?

To je težko reči. Za mene so bili vsi najboljši, veliko od njih mi je ostalo v lepem spominu. Nekateri zaradi nogometnega znanja in spretnosti na igrišču, drugi zaradi svojega značaja in osebnosti. Ogromno je bilo nogometašev, ki so bili fantje na mestu in ki so bili s svojim obnašanjem zgled mladim.

Mladi nogometaši so bili zame vedno zelo pomemben del kluba, trenerje sem nagovarjal, da jim dajo priložnost. Igor Biščan je imel, če smo pošteni, fantastične uspehe, je tudi odličen človek, a skozi komunikacijo z mladimi nogometaši sem dobil občutek, da ne razume moje misije in želje. Tako mi ni preostalo drugega, kot da ga zamenjam, saj sem želel, da mladi dobijo čim več priložnosti.

Igor Biščan je edini trener v Mandarićevem obdobju, ki je osvojil dvojno krono 2017/2018. Na začudenje slovenske nogometne javnosti tudi to ni bilo dovolj, da bi obdržal svojo službo.

Če pogledamo na vaše obdobje v Olimpiji, kaj je tisto, kar ste se v teh letih naučili?

Prav veliko se po mojem mnenju nisem naučil. Morda to, da je Slovenija, če smo pošteni, sicer športna dežela, tu ni dvoma, ampak ni pa nogometna dežela. Ker ni nogometna dežela, ne morete pričakovati, da bo masa ljudi prihajala na tekme in dihala za klub. Pred prihodom v Slovenijo sem deloval v nogometnih deželah in spoznal, kaj pomeni ta podpora nogometne publike, ki klub podpira na vseh ravneh. Tega v Sloveniji ni. Slovenija je bolj zainteresirana za individualne športe, tudi zato, ker je za uspeh potrebno vložiti manj veliko denarja kot v nogometu.

Ko govorite o nogometni kulturi, verjetno mislite predvsem na tisto obdobje, ko ste vodili angleške klube. Je to najlepše obdobje v vaši karieri?

Anglija je res nekaj posebnega. Še danes imam z ljudmi praktično vsakodnevne stike. Še posebej Portsmoutha ne bom nikoli pozabil. Čeprav sem klub zapustil leta 2006, so se pred tremi leti spomnili mojega 80. rojstnega dne in na tribunah prepevali “Happy birthday, Milan, please come home!” (Vse najboljše, Milan, prosimo, pridi domov!, op. prev.) Po vseh teh letih je to res nekaj neverjetnega.

Skozi celotno vaše obdobje se je zdelo, da ljubljansko nogometno občinstvo nikoli ni bilo zares zadovoljno z delovanjem kluba. Kaj je še manjkalo, da bi navijače popolnoma prepričali? Še kakšna lovorika, še kakšna odmevna okrepitev, večji uspehi v Evropi?

Dobro vprašanje. Komunikacija kluba ni bila na idealnem nivoju, manjkala je bolj prodorna promocija, ki bi dosegla vsakega navijača na individualni ravni. Tu smo morda storili nekoliko premalo. Razmišljal sem celo o tem, da bi kakšnega mladega piarovca poslal v Združene države Amerike na izobraževanja v klube lige NFL. Oni so najboljši primer odlično urejenih odnosov z javnostmi in marketinga na področju športa. Tudi nogometaše bi morali vzgajati v ambasadorje kluba, ki bi skrbeli za to, da bi bili navijači še bolj vključeni. To nam je zagotovo manjkalo.

V nogometnih krogih ste znani po tem, da so blizu vas vedno sedeli različni svetovalci, ki ste jih spustili blizu sebe in blizu kluba. Ko pa ste za nekaj dni odšli v tujino, je praviloma hitro prišlo do neljubih dogodkov, zaradi katerih ste se morali vrniti. Kako je to vplivalo na vas?

Dejal sem, da smo delali napake. Tudi sam sem jih storil precej. Nisem se obkrožil s pravimi ljudmi, ki bi bili lojalni klubu in bi mu pomagali s svojo energijo in znanjem. Gledali so predvsem na svoje interese. Na žalost se je to odražalo tudi na nekaterih neuspehih kluba. Ni se enkrat zgodilo, da sem se zaradi kakšnih napak in slabih odločitev svojih sodelavcev moral predčasno vrniti iz Amerike.

V vašem obdobju je bilo tudi veliko trenerskih sprememb. Že iz vašega preteklega delovanja smo vedeli, da ste pogosto menjali trenerje. Nas lahko spustite nekoliko globje v to vašo filozofijo?

Ta filozofija je zelo enostavna. Ko imate projekt, ki funkcionira, potem z vseh strani skrbite za to, da funkcionira. Če ne funkcionira in odstopa od tega, kar pričakujete, potem ga skušate popraviti. Če tega ne morete popraviti, potem morate zamenjati. Tako je tudi v nogometu, a ni nujno da vsaka zamenjava prinese uspeh.

Vsi Mandarićevi trenerji ljubljanske Olimpije: Marijan Pušnik (prvič), Marko Nikolić, Rodolfo Vanoli, Luka Elsner, Marijan Pušnik (drugič), Safet Hadžić (prvič), Igor Bišćan, Ilija Stolica, Aleksandar Linta, Safet Hadžić (drugič), Zoran Barišić, Robert Pevnik, Safet Hadžić (tretjič), Dino Skender, Goran Stanković, Savo Milošević.

Dejali ste v preteklih pogovorih, da je Ljubljana za vas čudovito mesto. V kolikšni meri je ravno mesto kot tako vplivalo na to, da ste prišli in ostali šest let v Olimpiji?

#related-news_0

Ni lepo samo mesto. Ne bi toleriral človeka, ki ne bi rekel, da je Slovenija ena najlepših dežel, v kateri sem bil. Z vsemi lepotami, jezeri, planinami, rekami, morjem. Vsega je dovolj in vse je lepo. Sem pa v Ljubljani  spoznal ogromno dobrih ljudi. Moji prijatelji so tudi kralji ulice. Ko jih vidim, se z njimi pogovorim, med njimi so ljudje, ki imajo pogosto dober nasvet in ne bi jih bilo potrebno odrivati na rob. Na ulicah sem srečal res ogromno dobrih ljudi, ko se sprehajam od stanovanja proti centru, so me številni Ljubljančani ustavljali in spodbujali.

Ko se pogovarjam z njimi, me mirijo, da naj me ne skrbijo določeni mediji, ki me napadajo, ker oni najraje delajo škodo. Velko ljudi mi je svetovalo, da se na to ne oziram. Odgovorim jim: “Nikoli ne kritiziram medijev, če pišejo kritično o tem, kar počnemo. V medijih je veliko dobrih športnih novinarjev, ki so profesionalni in vedo, kaj delajo.” Velikokrat so bili kritični do tega, kar smo delali narobe, a tako je prav in to me ne moti, saj vsi delamo napake. Problem je, kadar se mediji zlorabljajo za izmišljotine in laži in za osebne žalitve, to človeka prizadene.

So bili tudi medijski pritiski tisti, zaradi katerih ste zapustili Olimpijo?

Nespoštljiv odnos in žaljenje zagotovo nista nekaj, kar bi me spodbujalo, da še naprej vlagam svoj denar. A grem naprej, ostal bom Milan Mandarić, moj značaj se ne bo spremenil. Spoštujem ljudi, še posebno tiste dobre ljudi, ki sem jih tudi v Ljubljani spoznal precej. Moji spomini bodo lepi, slabe stvari bom hitro pozabil.

O tem, zakaj je ostal na čelu kluba dlje, kot je nameraval

Že nekaj časa se je v slovenski nogometni javnosti govorilo, da odhajate iz Olimpije. Tudi sami ste to potrdili. Zakaj ravno zdaj, kako to, da ste se odločili za odhod?

Sam sem že pred nekaj časa javno povedal, da odhajam iz Olimpije. Zaključil sem svojo misijo, Olimpija se je vrnila tja, kamor spada in je na pravi poti v prihodnost. Sam pri sebi sem sklenil, da je ta zgodba zaključena, nisem pa vedel, kdaj bo tudi uradno konec, čez dva, tri mesece, morda čez leto dni. Na koncu je ta odhod trajal dlje, kot sem pričakoval.

Zakaj dlje?

Malo jih trka na vrata in reče: “Dajte mi Olimpijo”. Pri vsakomur moram preveriti, koliko je resen in ali ima to, kar Olimpija potrebuje. Veliko časa smo porabili za različne potencialne vlagatelje, ki pridejo, se pogajajo, ko pa pride čas, da plačajo, da izpolnijo svoje obveznosti, potem pa ugotovimo, da ne bo šlo!

Zgodbe klubov, ki ste jih zapustili, so bile različne. Če pogledamo samo Anglijo, je Leicester danes uspešen klub, eden vodilnih na Otoku. Portsmouth je povsem druga zgodba in so ga morali pred propadom reševati celo navijači. Kakšna pa bo po vašem mnenju usoda Olimpije?

Kar se mene tiče, so moje želje samo najboljše. Da bo Olimpija še bolj uspešna, da bo to, kar sem naredil jaz, samo temelj za naprej. To je moja želja. Ljudje, ki so prevzeli Olimpijo, ne glede na to, kdo je prišel, bodo čutili pritisk, ker ljudje vedno zahtevajo več, tudi od mene. Jaz sem se na to navadil, ko dosežete uspehe se povečajo tudi pričakovanja. To bodo navijači in ljubitelji nogometa zahtevali tudi od novih lastnikov. Ampak želim jim vse najboljše, a samo želje ne bodo dovolj. Potrebovali bodo podporo, spoštovanje ljudi pri njihovem delu.

Ko ste delovali v Angliji, se sodelovali tudi z Mladenom Rudonjo, ki vas je kasneje pogosto spremljal na nogometni poti, tudi v ljubljanski Olimpiji. V kakšnem odnosu ste z njim danes?

Mladen Rudonja … Ne bom govoril veliko o njem. V njegovem življenju sem že vsaj 20 let. Njegov sin se je šolal pri meni, ko sem deloval v Leicestru. Pomagal sem njemu in njegovi družini, kot sem pomagal številnim, ki so bili blizu mene. Največje bogastvo človeka je, da lahko pomaga nekomu, ki potrebuje pomoč. Tako sem živel doslej in tako bom naprej. Če pa nekdo tega ne spoštuje ali celo zlorablja, to ni moja težava. On bo moral živeti s tem. To naj bo dovolj na to temo.

Sodelovali ste tudi z Dinom Skendrom. Kakšno je vaše mnenje o njegovem delu in potencialu?

Tega ne bom komentiral, to ne bi bilo pošteno. Ko se bomo nekoč pogovarjali o tem, kaj se je z Olimpijo zgodilo po mojem odhodu, obljubim, da bom odgovoril tudi na to vprašanje.

“Enostavna” filozofija trenerskih menjav Milana Mandarić v 20 sekundah

Na koga ali kaj iz obdobja Olimpije boste ohranili najlepše spomine?

Prva sezona je bila res nekaj posebnega, govorili smo že o tem. Veselilo me je predvsem to, da sem tudi v Sloveniji dosegel podobne uspehe, kot sem jih dosegal v klubih, v katerih sem bil pred tem predsednik in lastnik. Vedno sem izbiral klube, ki so potrebovali pomoč. Če smo pošteni, jo je pred šestimi leti potrebovala tudi Olimpija. Potrebovala je izkušnje, denar in energijo, da se vrne tja, kjer je njeno mesto. Na vrh.

Že takoj po novinarski konferenci po predaji kluba v nemške roke ste govorili o tem, da z nogometom še niste zaključili. Mediji so to takoj pograbili, govorilo se je o makedonskem Vardarju, celo o Crveni zvezdi. Katera bo vaša naslednja nogometna postaja?

Kar se tiče Crvene zvezde in Partizana, so me pred časom klicali celo najvišji predstavniki države. Seveda jih zelo spoštujem, kot tudi ta dva kluba. A to niti niso klubi za Milana Mandarića niti ni Milan Mandarić za te klube. Tam mora najprej država urediti razmere, da bodo ugodne za športne investitorje in moji sogovorniki so to razumeli.

Imam veliko ponudb, pa ne da se hvalim, ampak tako je, ko imate za sabo toliko izkušenj. Ničesar se še nisem odločil. Včasih razmišljam celo o tem, da si izberem manjši projekt, kjer bo manjši pritisk in kjer bodo potrebni tudi manjši vložki. Zagotovo pa ne bom mogel brez nogometa, kar bom težko pojasnil svojima hčerkama in soprogi. V meni je še vedno želja po nogometu.

Kaj je ta skrivnost vaše vneme, da se v častitljivi starosti ne ustavljate, ampak še vedno iščete nove izzive?

Rad imam ta šport in ko ste enkrat v nogometu, ga je težko zapustiti. Tako je tudi z nogometaši, ko končajo kariero, pogosto ne vedo, kaj bi sami s sabo. Tudi zato jim vedno svetujem, končajte šole, napravite trenerske licence, ker celo življenje ne boste igrali nogometa.

Osebno me najbolj vleče želja po zmagi. Ta občutek imam res zelo rad. Na tekmi lahko sicer zmagaš ali izgubiš, ampak v nogometu vedno pride hitro nova priložnost, nova tekma, ko lahko prideš do zmage. In ta pozitivna energija tudi mene vedno vleče naprej. In kot pravimo pri nas “hudič v meni mi še ne da miru”. Imam še ogromno te energije.

Zdaj, ko je vaša zgodba v Olimpiji zaključena, kakšna je vaša zapuščina? Kakšni so temelji za nadaljnjo rast kluba?

Velik greh bi bil, če bi mojemu obdobju sledil padec. In upam, da ne bo prišlo do tega. Temelji so dobri. Vemo, kaj smo storili dobro in kaj smo storili slabo. Za novega predsednika bo ključno, da ima pravo vizijo in da se obkroži z dobrimi ljudmi. Mislim, da sem v klub vnesel pozitivno energijo, nekaj, česar prej ni bilo. Upam, da so to dobri temelji, na katerih bo klub še dodatno rasel. Če se obrne drugače, mi bo žal, nikakor ne bi rad bi heroj samo zato, ker drugim ni uspelo. Tega resnično ne želim.