Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
ULEB Eurocup
NBA
Slovenija
Turška liga TBL
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Eura 2024 je za Slovenijo konec, nogometna evforija se umirja in življenje teče dalje. No, z vidika Timija Maxa Elšnika bo to življenje tudi zavoljo odličnih predstav na evropskem prvenstvu precej drugačno, kot je bilo doslej. Kapetan ljubljanske Olimpije je pred prestopom kariere, nekaj dni po končanem turnirju v Nemčiji pa se je najbolj priljubljen Štajerec v Ljubljani razgovoril v obširnem Sportklubovem intervjuju.
Vrsto let je bil eden najboljših, če ne najboljši posameznik Prve lige Telemach. Timi Max Elšnik je v dresu ljubljanske Olimpije dosegel vse, kar se v našem nogometnem prostoru da doseči. Bil je državni in pokalni prvak, povezal je tudi dvojno krono, igral je v evropski jeseni in na koncu kot predstavnik slovenske lige igral tudi v začetni postavi slovenske reprezentance na evropskem prvenstvu.
Ravno to doživetje je bilo osnovna tema Sportklubovega intervjuja s kapetanom Olimpije, ki je ponudil odličen vpogled v to, kaj se je v zadnjem mesecu dogajalo s slovensko reprezentanco in kako se je rodila generacija, ki je Slovenijo znova spremenila v nogometno deželo. No, beseda pa je med drugim nanesla tudi na solze Cristiana Ronalda po zapravljeni enajstmetrovki v podaljških osmine finala Eura 2024.
“Mislim, da Ronaldo zdaj res ne mara Slovenije. Na samo zaradi tega, tudi marca je igral proti nam in izgubil 2:0. Tudi na tisti tekmi je izpadel kot nekdo, ki se ves čas pritožuje, zaradi česar se je marsikomu zameril. Tista tekma mu zagotovo ni ostala v lepem spominu. Zdaj pa je skoraj izpadel proti nam, zgrešil je enajstmetrovko, jokal … Marsikdo bi rekel, da se je ponižal, ampak meni je to lepo. Da se pokaže, da je tudi on samo človek s svojimi čustvi. Ko pa se bo oziral na svojo kariero, mu Slovenija zagotovo ne bo ostala v spominu kot priljubljen nasprotnik. Verjetno upa, da nikoli več niti slišal ne bo za nas,” o tem zares odmevnem dogodku razmišlja Elšnik.
A to je torej le ena izmed tem, o katerih smo se pogovarjali z ‘desetko’ slovenske nogometne reprezentance. V nadaljevanju vam torej ponujamo edinstven vpogled v to, kaj so doživljali slovenski reprezentanti v zadnjem mesecu dni, ko so v Nemčiji pisali novo nogometno pravljico. Jasno, ni pa šlo niti vroče teme prihodnosti kapetana Olimpije, ki se mu odpirajo marsikatera nogometna vrata. Pravzaprav bo veliko presenečenje, če skozi ta vrata ne bo vstopil v eno izmed elitnih evropskih lig …
Intervju s Timijem Maxom Elšnikom
Pravijo, da potrebuje človek nekaj prespanih noči, da podoživi velike trenutke svojega življenja. Teh noči še ni bilo veliko, a vseeno, kakšna izkušnja je za vami? Kako ste doživeli Euro 2024?
To je življenjska izkušnja, ki jo težko opišeš. To energijo, ta čustva … Živiš sanje majhnega otroka. To nam je uspelo, to smo doživeli. Potem pa še ti navijaški prizori, fotografije, videi. Nemčija je blizu, vsi, ki jih poznaš, so tam, so na tekmi. Ponosni so, da te poznajo, ti pa se zaveš, da si naredil nekaj dobrega za celoten narod.
Sploh moja situacija je specifična. Polovica Slovenija me ima rada, polovica me nima. Zdaj pa sem dobil sporočila tudi od velikih navijačev Maribora, da mi čestitajo, kako sem predstavljal slovenski nogomet in se boril za državni grb. Takrat se zaveš, da nam je uspelo nekaj velikega.
Koliko ste uspeli sploh doživljati vse to, kar se je dogajalo? Vendarle ste bili nogometaši precej izolirani od vsega skupaj …
Ja, v hotelu prav veliko tega ne pride do tebe. S fanti smo se imeli odlično, nimaš pa tega občutka evforije, razen tisti dve uri na tekmi. To navijači precej bolj doživljajo kot mi. To je enostavno obdobje, ko moraš biti bolj profesionalen kot kadarkoli v karieri, saj veš, kaj te tekme prinašajo. Dieta, masaža, terapije, ledene kopeli, savna, tega v Sloveniji niti nimamo na voljo. To sta ta dva pola, vsa Slovenija gre na sprostitev in zabavo, ti pa si popoln profesionalec. Se pa ta dva pola na stadionu združita v eno.
Ko zapoješ himno in začneš igrati, ko navijači norijo, ko zagorijo tudi bakle … Tega pa se ne da opisati. Vsega sem se najbolj zavedal, ko smo izpadli in se z avtobusom vozili nazaj proti naši bazi. Takrat sem imel kar malo solzne oči, ker sem se zavedal, da morda v karieri takšnih tekem ne bom več igral. Sestra je denimo dobila otroka in ni mogla biti zraven. Pa bi rad, da je tudi ona. Potem pa se vprašaš, ali je to zadnja takšna tekma. Med turnirjem kar nekako nimaš občutka, da bo tega enkrat konec. Misliš, da bo šlo v neskončnost, kar do finala. Je pa to izkušnja, ki bo z nami vsemi ostala do konca kariere.
Kaj je vam osebno dal ta Euro?
Ti občutki, ta pritisk, takšni nasprotniki … Česa se boš zdaj sploh še bal v nadaljevanju kariere? Ne glede na to, kakšni bodo izzivi, smo lahko vsi zdaj še bolj prepričani, da bomo te izzive zmogli. Ker smo dokazali, da gre. Smo pa vsi ti fantje večinoma iz našega okolja. Še pred nekaj leti smo vsi igrali doma, midva s Karničnikom še vedno igrava. Pa smo bili pravi, na nivoju. Velika stopnica v karieri, ki smo jo dobro prehodili.
Kaj se je zgodilo s Timijem Maxom Elšnikom med tisto prvo tekmo z Dansko in naslednjimi tremi. V slovenski nogometni javnosti smo veliko ‘modrovali’ o tem, da na uvodnem obračunu niste bili pravi, da boste morda celo izgubili svoje mesto v začetni enajsterici … Kaj se je potem zgodilo, da ste tako dvignili svojo raven?
To enostavno moraš doživeti. Ta prvi šok. Tekma z Dansko, toliko gledalcev, evropsko prvenstvo in ta pritisk. Takšna tekma lahko gre v dve smeri. Če bi začel z dobro potezo, bi poletel in odigral celotno tekmo vrhunsko. Tako pa sem naredil dve nepotrebni napaki, kar ti malce ‘odreže’ noge. Izgubil sem samozavest in nisem bil pravi. V fazi defenzive je še šlo, z žogo v nogah pa … Kot da te noge niso moje.
Ko prideš iz slovenske lige v takšen ambient, te to malo udari. To se mi je zgodilo. Potem pa je prišla tekma s Srbijo. Še večji stadion, še več ljudi, še večja pričakovanja, a sem se že od prve minute počutil kot na vsaki drugi tekmi. Ker ni bilo tega šoka in presenečenja. Očitno se kot športnik res hitro navadiš na takšne stvari. Ne vem, ali je pri vseh tako, pri meni je bilo. Zdaj pa se mi zdi, da bi lahko vsak dan igral takšne tekme.
Po tekmi s Portugalsko je selektor Matjaž Kek dejal, da smo znova dobili ta kult reprezentance, ki smo ga dolgo iskali in pogrešali. ‘Kult reprezentance’ je izraz, ki pravzaprav javnost težko razume. Kaj je to in zakaj je tako pomembno? Kako vi to doživljate kot reprezentant, kaj za vas pomeni kult reprezentance?
Še preden sem začel svojo reprezentančno kariero in tudi na začetku, so bili rezultati malce slabši. Pritiskov je bilo več, tudi mediji so opisovali, da igramo ‘brezjajčniki’. Takrat so bili tudi odnosi med nogometaši in javnostjo oziroma novinarji slabši. Zdaj ne more nihče več trditi tega. Vsi smo dokazali, da bi krvaveli za ta dres, da bi šli ‘z glavo na kopačko’.
Na evropskem prvenstvu smo se vsi žrtvovali za ekipo, vsak bi podpisal zmago moštva pred lastnim dokazovanjem. Ne vem, ali to nosi tako velika stvar, kot je Euro, morda bi celo pričakovali, da bo kdo ravno zaradi tega skušal postaviti v ospredje sebe. Toda vsi smo postavili grb na prvo mesto.
To je ostalo v nas. Na prvi tekmi smo videli, da se da, potem na drugi sploh in vprašanje je bilo samo še, do kam lahko pridemo. Vedno bolj smo verjeli v sebe in zdaj se ne bi bali niti tekme z Brazilijo. To je zame ta kult, da smo postali bratovščina. Postali smo prijatelji, celo najboljši prijatelji. Nekaj fantov načrtuje poroko in mi bomo tam. Morda včasih to ni bilo tako. Vidimo pa, da je generacija iz Južne Afrike še danes zelo povezana. To so stvari, ki te potem držijo skupaj tudi po trenutkih, ki jih doživiš.
Kaj torej pričakujete od te generacije v naslednjih letih? Veliko je bilo tudi na tem Euru govora o tem, da je to šele njen začetek uspehov …
Dokazali smo, kaj smo pripravljeni dati za to reprezentanco in verjamem, da bomo to zadržali. Mislim, da lahko naredimo še marsikaj dobrega. To je generacija, ki šele prihaja v najboljša nogometna leta, nekateri so še mlajši. Če bomo nadaljevali na tak način, ne vidim razloga, zakaj ne bi bili uspešni. Euro bo marsikomu odskočna deska za nadaljnji razvoj in ta zgodba se res lahko nadaljuje. Ne smemo pa poleteti, ostati moramo ekipa, ki je pripravljena v vsakem trenutku na igrišču zrušiti Cancela, Ronalda ali Messija, če bo treba.
Ta zgodba se ni zgodila v zadnje pol leta, ampak traja že nekaj let. Zdaj se je to samo sestavilo v celoto. To moramo zadržati, hkrati pa se ne zadovoljiti. Ta ekipa je še lačna uspehov, to ni naš limit in največ, kar smo sposobni doseči.
Kako ste vi gledali na odmevno izjavo selektorja Keka po tekmi z Dansko, da bo ta generacija na naslednjih velikih tekmovanjih bolje odpirala turnirje?
Če človek, ki nas vodi, to verjame, zakaj ne bi mi. Očitno je res nekaj na tem, da ta ekipa iz meseca v mesec preseneča in se dviguje. Torej moramo tudi sami verjeti, da to ni vse, kar je sposobna. Da bomo res, kot je on rekel, naslednje tekme na velikih tekmovanjih bolje oddelali. To je logično, tako kot sem prej rekel, prva tekma in druga sta s psihološkega vidika dva različna pola, ko daš to ‘čez’, je nato lažje.
Strinjam se izjavo, tudi vsi smo na sprejemu napovedali, da bomo slej kot prej spet na velikem tekmovanju. Zdaj ali bo to že čez dve leti v Severni Ameriki na svetovnem prvenstvu ali pa čez štiri leta na evropskem prvenstvu, ko bo večina nas še vedno v ‘normalnih’ letih. Smo že vse gledali, kje bo. Anglija, Irska, Škotska. Okusili smo, kako je to in bilo nam je tako lepo, tako fino, tako neverjetno, da bomo še bolj ‘grizli’. Tako je v športu, pa tudi v življenju. Ko nekaj doživiš, hočeš tega še več. To je normalno. Mi bi ves čas igrali to, če bi se dalo. Verjamem, da nam bo uspelo. Prepričan sem, da bomo znova del tega.
Ko govorimo o tem, kako naprej, ne moreva niti mimo vprašanja o selektorju Matjažu Keku. Sploh glede na to, da je nekako ob svojem zadnjem medijskem nastopu po tekmi s Portugalsko pustil odprta vrata svoje prihodnosti. Kako pomembna je v vsej tej zgodbi vloga selektorja Keka?
Vse se začne in konča pri selektorju. Ko je težko, je on tisti, ki mora sprejemati odločitve. V določenem obdobju se je naposlušal kritik, a nikoli ga ni bilo strah tvegati. Če pogledamo samo moj primer, je po porazu na Finskem, ko je v Stožice prišla favorizirana Danska, v začetno enajsterico postavil mene iz slovenske lige, na golu pa je bil Matevž Vidovšek. Za to moraš imeti ‘jajca’ in na koncu se mu je to obrestovalo, nismo ga razočarali.
Selektor ne odstopa od svojih principov in je tudi dovolj trmast ter je vztrajal, da smo te principe sprejeli tudi mi. V reprezentanco pride vsak iz svojega klubskega okolja in vleče malo na svojo stran, on pa je vse nas vlekel v svojo smer. Na koncu se je izkazala kot prava, zato smo tudi prišli tako daleč.
Kako vi vidite njegov način vodenja reprezentance? Sam pravi, da ni nekdo, ki bi vsako minuto nadzoroval, kaj počnete in da mu je všeč, ko vidi, da v hotelu ne tičite vsak v svoji sobi, ampak se veliko družite. Koliko je selektor pomagal pri grajenju vzdušja, ki zdaj krasi reprezentanco?
Zelo cenimo, da je selektor takšen, kot je. S fanti se večkrat pogovarjamo, da smo lahko srečni, ker imamo toliko svobode in nam selektor tako zaupa. Po drugi strani pa smo tudi dovolj pametni, da tega nismo izkoriščali. Smo pa res veliko skupaj, tudi če se kdaj poveselimo in podružimo, naredimo to vsi kot ekipa. Ko je bil čas za reprezentanco, nihče ni sam ‘taval’ okrog in živel v svojem svetu.
Selektorju smo vračali to zaupanje tudi na igrišču, za takšnega človeka ni težko narediti vse, kar je v tvoji moči. V prvi vrsti je on tisti, ki ti da priložnost, hkrati pa nate gleda kot na osebo, ne pa kot na nekoga, ki je njegov delavec. Ti odnosi so zelo pomembni, to je ključ do uspeha.
Kako težko je bilo nogometašem izključiti, kakšna priložnost se vam na Euru ponuja na individualni oziroma karierni ravni? Še posebej recimo vam, ker vemo, kako pomembno je bilo prvenstvo tudi z vidika prestopa v tujino.
Zame to ni bil takšen problem, ker sem bil tega vajen iz Olimpije. Tam sem kapetan oziroma vodja. Ko se je od mene veliko pričakovalo, nikoli nisem bil človek, ki bi bežal od tega in iskal izgovore. Enostavno je potrebno vse podrediti ekipi, ker se to pričakuje od tebe.
V reprezentanci je ta odgovornost še toliko večja. Če bi zahtevali od mene, da igram na položaju bočnega branilca, bi igral. Nimam v sebi tega, da bi se izpostavljal in iskal svojo korist, na ta način pa ekipo spravil v težave. Nismo bili tam, da igramo zase, tam smo bili, da zastopamo Slovenijo, celo državo. Tudi pri Olimpiji sem se naučil, da se je bolje podrediti ekipi ter narediti rezultat, ker se na ta način izpostavijo tudi posamezniki. Individualizem nima pravega učinka, tudi ogledniki večjih klubov hitro prepoznajo, kdo gleda samo nase in kdo je ekipni igralec.
Cristiano Ronaldo je jokal proti Sloveniji. Je to nekaj, kar ste takrat igralci sploh zaznali? Kaj recimo razmišljate zdaj, ko vidite te posnetke vrsto let najboljšega igralca na svetu, ki ga je Slovenija spravila v solze?
Na igrišču težko to zaznaš, verjamem, da marsikdo ni. Ampak sam sem ravno takrat pogledal na veliki zaslon, ko so pokazali ta prizor. Ampak takrat si toliko v tekmi, da te to niti veliko ne zanima, razmišljali smo samo o tem, kako se prebiti v naslednji krog evropskega prvenstva. Potem po tekmi pa vidiš, kaj vse to prinaša. Koliko komentarjev, objav, kaj pomeni takšna globalna zvezda danes na svetovnem spletu. In mala Slovenija je bila del te zgodbe.
Mislim, da Ronaldo zdaj res ne mara Slovenije. Na samo zaradi tega, tudi marca je igral proti nam in izgubil 2:0. Tudi na tisti tekmi je izpadel kot nekdo, ki se ves čas pritožuje, zaradi česar se je marsikomu zameril. Tista tekma mu zagotovo ni ostala v lepem spominu. Zdaj pa je skoraj izpadel proti nam, zgrešil je enajstmetrovko, jokal …
Marsikdo bi rekel, da se je ponižal, ampak meni je to lepo. Da se pokaže, da je tudi on samo človek s svojimi čustvi. Ko pa se bo oziral na svojo kariero, mu Slovenija zagotovo ne bo ostala v spominu kot priljubljen nasprotnik. Verjetno upa, da nikoli več niti slišal ne bo za nas. Je pa to igralec, ki je vajen vsega. Ni enostavno biti Ronaldo. Sem pa skorajda prepričan, da je že takoj po tekmi znova razmišljal o Franciji, rekordih in dosežkih, ki jih še želi doseči in je hitro pozabil na to tekmo. Je pa Slovenija ostala trn v njegovi peti in zagotovo se bo še kdaj spomnil na nas.
Če se osredotočiva še na vas in vašo prihodnost. Dvomov o tem, da zapuščate Olimpijo, ni več. Nenazadnje tudi zato, ker je direktor Olimpije javno govoril o tem, da zapuščate klub. Kako ste gledali na to njegovo izjavo? Je bilo to v dogovoru z vami? Ni ravno pogosto, da vodstvo kluba napove, da kapetan odhaja, čeprav še ima pogodbo s klubom …
Malo sem bil presenečen. Razumel bi, če bi bilo to privatno ali mimo kamere, tako pa je malce nenavadno. Če bi že bili dogovorjeni o prestopu, bi to še razumel, ampak še dandanes ne vem, kje bom nadaljeval kariero. To je bila kar pogumna izjava gospoda direktorja, bog ne daj, da bi si zlomil nogo na Euru, potem bi seveda ostal v Olimpiji.
Po drugi strani pa mi je bilo zato tudi lažje, ker to ni bila samo obljuba meni za zaprtimi vrati, ampak vsi vedo, da mi je klub obljubil, da me bo spustil v tujino, kar si res močno želim in tudi zaslužim. S tega vidika mi je bilo lažje. Če igraš na Euru, potem bo kakšna ponudba že prišla, klub pa mi je dal proste roke. Sem se pa vprašal, če v klubu že vedo nekaj, kar jaz ne vem in imajo nekaj dogovorjeno, a me ne želijo obremenjevati s tem. Vsaj do danes pa še nisem dobil teh informacij.
Kakšni dnevi so zdaj pred vami, kaj pričakujete, da se bo dogajalo v naslednjih dneh ali tednih?
Mislim, da bo veliko telefonskih klicev in sestankov, čeprav si želim, da bi jih bilo čim manj. Zdaj grem za teden dni z družino na dopust, ki ga nujno potrebujem, moram spočiti tako glavo kot telo. V zadnji sezoni sem bil res zelo obremenjen, v roku enega leta sem s prijateljskimi tekmami vred odigral 70 tekem, če še ne kakšne več. Dejstvo je, da nisem tega vajen, številka je res velika. Zadnje, kar si želim, pa je, da mi uspe prestop in se potem takoj poškodujem. Torej regeneracija in potem novim izzivom na proti.
Je kakšna posebna želja oziroma destinacija, kamor si želite?
Ne vem, kam me bo zanesla pot. Piše se marsikaj, ampak to je bolje, kot da se ne bi pisalo nič. Kjerkoli bom … Nogomet mi je dal zdaj toliko lepega, da sem se na novo zaljubil v ta šport. In kjerkoli bom, bom tam z nekim novim zagonom in energijo. Veselim se prihodnosti.
Verjamem, da sem naredil korak naprej v karieri, ki sem ga dolgo čakal. Nič še ni potrjeno, ampak ne vem, kaj bi se moralo zgoditi, da mi ne bi uspelo iti na višji nivo. Ampak to je kariera, to je šport. Po eni strani je lepo biti doma, biti v Ljubljani, biti kapetan, ki ga imajo vsi radi. Ampak me pa že tudi tisti pravi navijači ‘podijo’ – saj je bilo lepo, da si naš kapetan, da nas tako lepo zastopaš na Euru in da si slovenska ‘desetka’, ampak zdaj pa je čas, da greš. Razumejo me, jaz pa razumem njih
Ne bi se branil odhoda v kakšno močnejšo ligo za nekaj let. Potem pa se z ‘ekstra’ izkušnjami želim vrniti nazaj ter klubu pomagati do še kakšne lovorike. To je moj idealen scenarij.
Torej niste neučakani, da bi že kar jutri izvedeli ime novega kluba in začeli novo poglavje kariere?
Po takšnem prvenstvu, po teh čustvih, grem iz dneva v dan. Danes sem že kosil travo doma in se ‘živciral’ zaradi tega, tako da grem nazaj v normalno življenje, v neko stalnico. Bo pa nogomet znova hitro tu. Premori so pri nas kratki. Zdaj se mi znova zelo igra nogomet, niti si ne želim predolgega premora, a vem, da ga potrebujem. Bomo videli, kam nas bo peljala pot.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje