Na poti v evropski prepad: še dobro, da imamo Kazahstan

FOTO: Guliverimages

Kaj je skupnega Moldaviji, Finski, Litvi, Irski, Armeniji in celo Kosovu ter Lihtenštajnu? Čeprav gre za nogometne "palčke", so to države, ki imajo svoje predstavnike v evropski nogometni jeseni. Slovenija ga nima. Naš nogomet zares ekspresno hitro tone v brezno popolne nogometne anonimnosti.

Ko pogledamo famozno lestvico Uefinih koeficientov, ki vsako leto igra pomembno vlogo pri razporejanju držav v evropska tekmovanja oziroma kvalifikacije, nas lahko pošteno zaboli glava. Slovenija je sicer od 55 članic Uefe na 31. mestu, a kar bolj bode v oči, je dejstvo, da ima 29 držav pred nami letos predstavnika v evropskih tekmovanjih. Izjema je Kazahstan (29. mesto).

Za Slovenijo so na tej lestvici tako ali tako zbrane države, ki v nogometni Evropi pomenijo zelo, zelo malo. A moldavski Šerif bo igral Ligo Evropa, enako velja tudi za finske Helsinke. Litovski Žalgiris je po hudem boju z Ludogorcem pristal v Konferenčni ligi, v kateri bo RFS zastopal Latvijo, FC Balkani Kosovo, Shamrock Rovers Irsko, Pyunik Armenijo, Vaduz pa torej tudi Lihtenštajn.

Lihtenštajn bo imel predstavnika v evropskih tekmovanjih. Slovenija pač ne.

Prihodnost je zavita v sivino

Ti uspehi klubov iz nogometno marginalnih držav slovenski nogomet postavljajo v še težji položaj. Moštva bodo namreč z igranjem evropske jeseni pridno višale koeficiente svojih domovin in Slovenija bo na Uefini lestvici kaj kmalu izgubila še nekaj mest ter res padla na sam rep (klubske) nogometne Evrope – v družbo Walesa, Gibraltarja, Črne gore, San Marina, Islandije in Andore.

Da sploh smo na kolikor toliko solidnem 31. mestu, se lahko namreč zahvalimo predvsem Zahovićevem Mariboru iz sezone 2017/2018, ko so vijolice zadnjič igrale v Ligi prvakov in posledično zbrale ogromno Uefinih točk. A petletno obdobje bo mimo in te točke se bodo izbrisale. Od statusov nosilcev na uvodu kvalifikacij se slovenski klubi tako lahko poslovijo, pot v Evropo pa bo za naše klube v prihodnosti še bolj zahtevna.

Leta 2017 je bil Maribor spoštovanja vreden evropski nasprotnik, ki je klube, kakršni so letos izločili slovenske predstavnike, serijsko izločal iz Evrope. Foto: Guliverimages

Slovenski klubi izpadli proti Romunom, Ircem in ekipi iz Lihtenštajna

Žreb je bil v letošnji evropski sezoni slovenskim klubom, roko na srce, precej naklonjen. Naše predstavnike pa so izločile ravno ekipe iz tega spodnjega srednjega razreda, za katere smo v preteklosti radi uporabili izraze, kot so “dober žreb”, “premagljiv nasprotnik” oziroma “realne možnosti za napredovanje”.

Maribor je izpadel proti romunskemu prvaku Cluju, a še bolj boli poraz z verjetno še nekoliko bolj skromnimi Helsinki. Za Koper je bila usodna senzacija iz Lihtenštajna, od katere so bili kanarčki (še posebej na prvi tekmi) za razred boljši. Nato pa je Vaduz na krilih tega uspeha šokiral še turški Konyaspor in dunajski Rapid ter bo v nasprotju z vsemi pričakovanji igral v Evropi.

V Kopru bodo še dolgo obžalovali veliko priložnost, ki se jim je letos odpirala v Evropi.

Za Olimpijo je bil usoden romunski Sepsi, a zmaji so se, kar smo od njih v Evropi tako ali tako že vajeni, z notranjimi pretresi sami “ustrelili v koleno”. Mura pa je prav tako nepričakovano morala priznati premoč irskemu St. Patricksu in nikakor ni znala nadgraditi tistega, kar je dolga leta na Fazaneriji gradil Ante Šimundža.

Zdi se, da lahko gre od tu le še navzdol

Odraz kakovosti prvenstva je vedno Evropa. In ta je pokazala, da je slovenski nogomet trenutno v globokem, globokem prepadu. Medtem, ko Uefine milijone pridno preštevajo širom nogometne Evrope, tudi v nekaterih doslej izrazito skromnih nogometnih okoljih, slovenske klube znova čaka sila negotova prihodnost. Nogometno kolesje na sončni strani Alp se popolnoma zaustavlja, tistega, ki bi ga znova pognal, pa ni na vidiku.