Nad glavo letijo vojaška letala, on pa igra nogomet

Foto: Aleš Fevžer

Arabski svet je te dni zajet v vrtinec spopadov med ZDA, Izraelom in Iranom. Gre za območje, na katerem je tudi veliko Slovencev, v tukajšnjih deželah si kruh služi tudi kar nekaj športnikov. Eden izmed njih je nekdanji slovenski reprezentant Haris Vučkić, ki je v pogovoru za Sportklub med drugim delil svojo izkušnjo z nogometnim življenjem na obrobju vojaških spopadov.

V začetku tedna je vse ostale novice na planetu Zemlja zasenčila informacija o napadu ZDA in Izraela na Iran, kar je ob povračilnih ukrepih te ogromne azijske države zanetilo širši konflikt v celotni regiji.

Konflikt je v svoj vrtinec ujel tudi kopico Slovencev, večinoma turistov ali delavcev v Združenih arabskih emiratih, hkrati pa so zaradi kaosa in zaprtih zračnih prostorov kratko potegnili tudi športniki. Tako kot v večini držav sveta, je tudi v tej regiji absolutni športni kralj nogomet, na tem delu planeta pa si kruh služijo tudi nekateri slovenski nogometaši.

Eden izmed njih je nekdanji slovenski reprezentant Haris Vučkić, ki se je pred mesecem dni preselil v Emirate, kjer je oblekel dres drugoligaša Al-Hamriyaha. Od tam je nekdanji veliki up slovenskega nogometa, ki je že kot najstnik Domžale zamenjal za veliki Newcastle, v pogovoru za Sportklub nekoliko osvetlil dogajanje na tem delu sveta, hkrati pa smo seveda s 33-letnikom kramljali tudi o drugih, tistih pravih, nogometnih temah.

Pogovor: Haris Vučkić

Glede na situacijo trenutno ljubitelje nogometa v Sloveniji zanima predvsem, kakšna je situacija v Združenih arabskih emiratih. Kako je z vami? Ste na varnem?

Zaenkrat je k sreči vse mirno, sem na varnem v mestu Al Hamriyah. Pri nas se ne dogaja veliko, razen vojaških letal, ki letijo mimo. V Dubaju se dogaja več, tam se mi zdi, da je prisotnega tudi nekaj več strahu. Slišijo se droni in izstrelki, ki prestrezajo rakete. Sicer pa je vse mirno in upam, da tako tudi ostane.

Kakšna je situacija, kar se tiče nogometa? So se lige ustavile ali se tekme še igrajo?

Ne, liga se ne bo ustavila. Prvi in drugi dan, ko se je situacija začela, so klubi v Abu Dabiju prekinili s treningi, mi pa smo od tega oddaljeni kakšnih 80 kilometrov, tako da smo normalno trenirali in v ponedeljek odigrali pokalni obračun. V načrtu je, da se ta konec tedna igrajo tudi prvenstvene tekme. Zaenkrat je vse v redu in samo naj tako ostane.

Ogromno izkušenj imate z igranjem v tujini, ampak tudi za vas je to nova izkušnja, novo okolje. Hitro ste se vpisali med strelce, kakšno je novo nogometno okolje, ki ga spoznavate?

Res je, to je nova izkušnja. Prvič igram v Emiratih, počasi sem se privadil na stil igre. Veliko je borbe, duelov, boja za ‘druge žoge’. Glavni trener je iz Srbije, tu sta še dva Slovenca Jure Škafar in Luka Majcen, ki sta mi pomagala, da se čim prej prilagodim življenju tukaj.

Liga je zahtevna, veliko se igra na tranzicijo. Dosegel sem zadetek v prvenstvu, potem tudi v pokalu, kjer smo se uvrstili v četrtfinale. Zaenkrat so vtisi dobri in upam, da se pozitivno tudi nadaljuje.

Kakšni so pogoji za treninge ter vse ostalo, kar potrebuje profesionalni nogometaš? Predstavljamo si, da gre za pozitiven šok v primerjavi s Slovenijo …

Iskreno, ja. Ne samo s Slovenijo, tu so pogoji na resnem evropskem nivoju. Imamo pet igrišč, na vseh je vrhunska trava. V športnem kompleksu je tudi stadion, hotel, fitnes center, bazeni … Tudi druge ekipe prihajajo k nam na priprave. Vse je res na nivoju in s tem začetkom avanture v Emiratih sem lahko vsekakor zadovoljen.

Ko ste zapuščali Domžale, se je veliko govorilo o tem, da se boste preselili v Radomlje. Videli smo vas že na tribuni na tekmi Radomelj, tudi trener je javno govoril o tem, da si vas želi v ekipi. Potem pa malce nepričakovana novica, da odhajate v Združene arabske emirate. Kako je prišlo do tega?

Pošteno povedano, navijal sem, da bi ostal doma. Radomlje še niso bile stoodstotno odločene, reševali so tudi težavo z Dejanom Vokićem, ki se je vlekla, Nino Kukovec je bil pred odhodom, pa spet ni bil … Dnevi so tekli, moja želja pa je bila, da čim prej dobim klub, ker te v nogometu hitro pozabijo.

Nato me je poklical Jure Škafar, ki je tukaj pomočnik trenerju Željku Markovu. Ekipa je iskala izkušenega napadalca, ki bo znal umiriti žogo in povezati napad moštva. Ideja se mi je zdela dobra in hitro smo se dogovorili. V dveh dneh sem pristal v Emiratih, prestal zdravniški pregled in podpisal pogodbo.

Razumem tudi Radomlje, ker delujejo v svojih okvirjih. Moral bi počakati nekaj dni, prišla pa je ta super priložnost z dobrimi pogoji, v dobrem klubu, z odlično infrastrukturo. Zadovoljen sem s svojo odločitvijo.

Kariere nogometašev se podaljšujejo, ravno v teh dneh smo se pogovarjali z Andražem Šporarjem, ki je dejal, da si bil nekoč pri 32-letih že dve leti v pokoju, zdaj pa kariere trajajo bistveno dlje. S prehrano in treningi se da torej nogometno kariero precej podaljšati, tako da tudi v vašem primeru tole najbrž ni zadnje poglavje. Verjetno si še želite igrati nogomet tudi v naslednji sezoni?

Želim si. Ne vem še, kje, pogodbo z Al Hamriyo imam sklenjeno do konca sezone. Res je, s predanostjo, kontinuiteto treninga in prehrano se lahko vse sestavi v dolgo kariero. V tem trenutku uživam v nogometu, zdrav sem in dobro pripravljen. Naj se samo še umiri ta situacija v svetu, da se lahko ljudje osredotočimo na svoj vsakdan, nogometaši pa na nogomet in vse bo vredu.

Za konec ne moreva mimo propada Domžal, ki so bile klub, kjer ste tudi vi začeli bogato kariero. Na pogorišče zgodovine je odšel klub, ki je dal toliko velikih slovenskih nogometnih imen in je bil vrsto let eden stebrov našega nogometa. Kako zdaj, z vsaj minimalne časovne distance, gledate na vse skupaj?

Res smo do zadnjega upali, da bo prišel nekdo, nek investitor, ki bo rešil situacijo. V ekipi je bila zelo dobra kemija med igralci, sam sem bil tudi desna roka na igrišču trenerja Žlogarja in imela sva sijajen odnos. Dobro sem se počutil.

To je žalostna zgodba, ki je mnogi ne razumejo ali pa je nočejo razumeti. Ena plus ena je dva, in če trošiš več, kot je tvoj proračun, boš zašel v težave. To se je počelo leta in leta, v zadnjih sezonah pa samo še stopnjevalo. Finančna kriza je bila vse večja in večja, klub je v primerjavi s preteklostjo vse manj prodajal. Tako se je zgodilo, kar se je.

Nima smisla govoriti o tem, kdo je kriv. Žal pa mi je kluba, otrok in njihovih staršev, ki so se trudili. Domžale so imele renome, tudi širše v Evropi. V Domžale so vedno prihajali skavti, ki so iskale talente. Pa vsi reprezentanti, ki so tu zrasli … Mislim, da so dale Domžale vsaj 50 reprezentantov.

Tudi sam sem šel iz tega kluba v Newcastle. In v evropski nogomet sem prišel nogometno izobražen, na tem je bil v Domžalah velik poudarek. Ko se zdaj slišim s slovenskimi igralci, je za večino tujina šok. V Domžalah pa so te pripravili na to.