Komentar ob slovesu Alberta Riere z mesta glavnega trenerja ljubljanske Olimpije in razmislek o posledicah, ki jih bo imel odhod uspešnega Španca s klopi ekipe, s katero je osvojil dvojno krono.

Mnenje avtorja ne odraža nujno mnenja celotnega uredništva.

Nogomet je velik šov. In če se kdo tega zaveda, je to Albert Riera. V svoji igralski karieri je doživel marsikaj. Po eni strani blišč Premier lige, po drugi pa od nogometnega boga pozabljeni Zavrč. Po drugi strani pa je nogomet tudi posel in Riera dobro ve tudi to. In zato ga za mnoge nerazumljivo slovo od Olimpije verjetno niti ne čudi.

Prvi odziv Riere: Če bi bila Olimpija kot Maribor … (VIDEO)

Nogomet

15. Maj 2023 2

Nogomet

15. Maj 2023 2

Ko je julija 2022 prevzel mesto glavnega trenerja ljubljanske Olimpije, smo v slovenski nogometni javnosti vedeli, kakšen igralec je bil Albert Riera. Kolikor je to pač mogoče spoznati “od daleč”, smo poznali njegove dobre in slabe strani. Smo pa v naslednjih mesecih zagotovo ugotovili, da je Albert Riera človek, ki še kako dobro razume nogomet. Je trener z jasno filozofijo in izjemnim občutkom za igralce, ki so ga v njegovem obdobju v Ljubljani naravnost oboževali.

Dvojna usluga Alberta Riere

Na njegovo ero v Olimpiji lahko gledamo z različnih zornih kotov. Ob omembi Špančevega imena se krešejo mnenja, njegovi uspehi navdušujejo navijače zeleno-belih, njegove neposredne izjave pa jezijo številne akterje v slovenskem nogometnem prostoru.

Pod potegnjeno črto njegovega delovanja v Olimpiji lahko ugotovimo, da je Albert Riera s svojimi dosežki poskrbel pravzaprav za dvojno uslugo. Morda celo bolj, kot jo je z izjemno sezono naredil sebi in svoji trenerski karieri, za katero se zdi, da lahko seže daleč, je uslugo storil Olimpiji.

Zeleno-belo barko je namreč iz kaosa na začetku sezone potegnil do velikih uspehov in skoka na tron slovenskega nogometa. Na nek način je novemu vodstvu kluba “kupil mir”, da je včasih sicer zelo počasi, a vendarle vztrajno, reševalo vse težave, ki so se v klubu vlekle še iz obdobja Milana Mandarića.

Senca, ki je nastala s tem, ko je Riera s svojo ekscentričnostjo nase privezal soj medijskih žarometov, je vodilnim možem Olimpije, v prvi vrsti direktorju Igorju Barišiću, vsekakor ustrezala. Ne glede na to, kakšen je oziroma bo epilog zgodbe z Riero, gre upravi Olimpije priznati, da je klub pripeljala do točke, na kateri se zmaji po dolgem času bolj kot z burno preteklostjo in njenimi grehi lahko ukvarjajo s prihodnostjo ljubljanskega prvoligaša.

Zakaj Riera pravzaprav odhaja?

Če skušamo potegniti nekaj zaključkov o razlogih, ki so pripeljali do tega, da uprava kluba in Olimpija nista našla skupnega jezika, je Riera v nekaj medijskih nastopih v teh dneh denimo opozoril na to, da s svojega trenerskega mesta ni dovolil nikakršnega vmešavanja pisarn v garderobe prve ekipe. Predvsem jeseni smo opozarjali na to, da se na Španca vršijo določeni pritiski, po katerih so odnosi v hierarhiji zmajev ostajali precej hladni.

Vodstvo kluba je bilo sicer absolutno zadovoljno z rezultati Alberta Riere, nikoli pa ni v resnici sprejelo Špančeve filozofije “my way or the highway!”. Ravno zaradi te filozofije je bil Španec po eni strani tako zelo uspešen, hkrati pa lahko razumemo tudi nasprotno stran – včasih je bilo z njim verjetno zelo težko najti skupni jezik. Tu bo moral, roko na srce, tudi 41-letnik z izkušnjami še malce rasti.

Biti trener določene ekipe je namreč v nogometnem svetu tudi boj za (so)odločevalsko pozicijo v klubu. Vijuganje med pogosto nasprotujočimi si internimi interesi različnih deležnikov kluba je namreč v nogometnem svetu bolj pravilo kot izjema in tudi ta sposobnost je danes sestavni del karier uspešnih trenerjev.

Ob vse večjem prepadu, ki je zeval na relaciji trener – vodstvo kluba, epilog Rierove zgodbe v Olimpiji niti ni presenetljiv. Tudi Španec poudarja, da so klubske odločitve v rokah tistih, ki dajejo denar in da ima trener le eno možnost. Te odločitve mora sprejeti in z njimi živeti.

Kdo bo po razhodu živel bolje – Riera ali Olimpija?

Da bo Riera brez Olimpije lahko živel, o tem pravzaprav ne dvomimo. Na temelju uspešne igralske kariere in vloge pomočnika pri Galatasarayu je zdaj v svoji prvi samostojni sezoni osvojil dvojno krono, njegov uspeh pa je skozi njegovo redno obveščanje javnosti o rezultatih Olimpije (predvsem na družbenem omrežju Instagram) dosegel širšo mednarodno nogometno javnost. Nenazadnje so trenerju Olimpije za dosežen rezultat čestitala nekatera zelo, zelo velika imena svetovnega nogometa, s katerimi je Riera stkal vezi skozi svojo igralsko kariero.

“Novo službo bom začel iskati konec maja, ko mi poteče pogodba z Olimpijo,” je v včerajšnjem pogovoru za Sportklub tik po javni naznanitvi svojega odhoda s klopi zmajev razmišljal Albert Riera. Predstavljamo si, da pri tem ne bo imel posebnih težav. Še ko je bil trener Olimpije, so se namreč okrog njega smukali nekateri turški klubi, a se takrat na njihove klice ni odzival. Zdaj se zelo verjetno bo in prav lahko se zgodi, da se že čez mesec ali dva vrne v deželo, kjer je še danes predvsem zaradi uspehov z Galatasarayem zelo spoštovan.

Kako pa bo brez Riere živela Olimpija? Težko vprašanje, na katera pa smo se pri razmišljanju o situaciji v zmajevem gnezdu že navadili. Najprej upravo kluba čaka zahtevna naloga. Javnosti in navijačem morajo namreč razložiti oziroma pojasniti, zakaj dvojni kroni sledi sprememba na trenerskem stolčku.

Odnos z navijači je v zadnjih mesecih od transparentov z napisi “Zlepa ali zgrda, odšli boste!” napredoval vsaj do točke, ko navijaška skupina Green Dragons ni več z vsako javno objavo napadala vodstva kluba, ampak je v zadnjem obdobju komunikacijo peljala v precej bolj spravljivem tonu.

V prvi vrsti seveda zaradi Alberta Riere, ki je imel pri navijačih status, o katerem sanja vsak trener. In je posledično trener, ki ga bo zelo težko zamenjati. Toda življenje Olimpije bo seveda teklo tudi brez dvojnega kralja Alberta. Vprašanje je le, v kateri smeri. Če ne bo po evropski, potem se bo oaza miru in veselja, v kateri je v zadnjih mesecih uživala zeleno-bela zasedba, razblinila kot fatamorgana pred evropske potrditve željnimi navijači zmajev.

Da so ti že naveličani vlakca smrti, po katerem se v zadnjih sezonah vozi Olimpija, dokazujejo večinoma žalostni prizori s tribun Stožic. Da slednje le ne bi ostale še bolj prazne …