Junaka večera: celjski maestro in prerojeni labod

Aljoša Matko. Foto: Aleš Fevžer

Čeprav se po finalu Pokala Pivovarne Union (žal) več pogovarjamo o vsem drugem kot o nogometu, ne smemo pozabiti na izjemno predstavo Celjanov, ki so z atomskim nogometom odpihnili Koprčane. Junaka večera sta bila Svit Sešlar in Aljoša Matko.

Namesto napetega finala Pokala Pivovarne Union smo v Stožicah videli enosmerni promet proti vratom Kopra, ki so Ljubljano zapustili s štirimi zadetki v svoji mreži.

O tem, kaj vse se je dogajalo v tretjem polčasu, smo že pisali in še bomo pisali, a če ostanemo na igrišču, sta na njem znova blestela nogometaša, od katerih smo to pravzaprav tudi pričakovali.

V nekem drugem obdobju sezone bi sicer od Aljoše Matka pričakovali tudi kakšno bizarno zapravljeno priložnost, a je včeraj znova potrdil, da njegova kvaliteta ni in ne sme biti sporna. Njegova želja po dokazovanju in vnema, da premaga nasprotnika, pa še manj. In potem te nogomet pač nagradi. Belokranjec je z dvema zadetkoma poskrbel, da so celjske tribune znova vzklikale njegovo ime.

“Vsako tekmo me spremljajo navijači. Z mano so bili tudi v slabših trenutkih. Vsi so vedeli, kaj lahko dodam tej ekipi. Če bi v prvem delu dodal še kaj več, bi bili tudi na lestvici morda še višje, ampak nimamo kaj. Vedno sem bil motiviran in samozavesten, tudi ko ni šlo. Vedel sem, da bo prišla ta tekma, ko bom zadel in ko bo potem vse lažje,” je po tekmi razmišljal Matko, ki je izpostavil tudi doprinos Klemna Nemaniča in Juanja Nieta, slednja sta namreč odigrala tekmo, čeprav sta imela težave z natrganimi mišicami.

Evropa, pripravi milijone

Počasi pa nam bo zmanjkalo presežkov o tem, kakšne predstave v celjskem dresu kaže Svit Sešlar. Nevtralni opazovalci dogajanja, še posebej pa navijači grofov, lahko enostavno uživajo v tem, s kakšno lahkoto na tem nivoju, pa tudi (dokazano) na evropskem, igra 23-letni vezist. To je nogometna kvaliteta, ki jo bo poleti marsikdo želel v svoji ekipi, verjamemo pa, da so bili z videnim zadovoljni tudi ogledniki, ki so celjsko enajstico podrobno spremljali v Stožicah.

“Ta sezona je bila nekaj posebnega. Odločitev je bila težka, v Turčiji nisem igral in vedel sem, da moram na posojo. V Celju sem vedel, da bodo govorice, ko se bom vrnil v Slovenijo – preslab je za tujino, njegov limit je slovenska liga. S tem se nisem obremenjeval, vrnil sem se s trenerjem Albertom Riero, ki ga poznam že dolgo in sem mu hvaležen za to priložnost. Potem se je vse zgodilo samo od sebe. Evropa, asistence, goli, vse je prihajalo samo od sebe, sam pa sem imel fokus samo na igrišče,” se na izvrstno sezono v dresu Celja ozira Sešlar.