Nejc Vidmar je po razdrtju pogodbe z Olimpijo, katere zaščitni znak je bil zadnjih šest let, spregovoril za Sportklub in se v intervjuju razgovoril o vsem, kar je v Stožicah doživel. "Bilo je veliko lepih in tudi manj lepih trenutkov, toda vedno bom ponosen na to, da sem nosil dres mojega najljubšega kluba," je povedal 33-letni vratar, ki trenutno išče nov klub.

“Dogovorili smo se za prekinitev, tako je najbolje. Vesel sem, da sem končal polletno agonijo,” je odhod iz Olimpije komentiral Nejc Vidmar, ki je bil v zadnji polovici leta na bojni nogi z glavnim operativcem v Stožicah Igorjem Barišićem, a v prvem intervjuju po prekinitvi pogodbe ni želel pogrevati stvari, ki jih je v zadnjih mesecih tam doživel.

“Kar je bilo, je bilo, nima se smisla obračati nazaj. Lahko samo rečem, da sem izredno vesel, ker je Olimpija trenutno tam, kjer mora biti. Na vrhu,” je povedal velik navijač Olimpije s člansko izkaznico navijaške skupine Green Dragons, ki je bil eden od zaščitnih znakov obdobja prejšnjega predsednika Milana Mandarića. V klub je prišel in odšel pol leta za njim.

Začelo se je sanjsko, z nizom nepremagljivosti in naslovom v krstni sezoni, na katerega je Olimpija čakala dolgih 21 let. Potem so rekorderju slovenske lige po številu minut brez prejetega zadetka (1.002) začele nagajati poškodbe in tudi nesoglasja s klubskim vodstvom. Zaradi tega je večkrat izpadal iz začetne enajsterice, ampak se vedno vrnil nazaj. Do zdaj, ko je dokončno odšel.

“Dogajalo se je marsikaj, a bom vedno ponosen, da sem imel prste vmes pri praktično vseh lovorikah, ki smo jih v tem času osvojili. Tega mi ne more vzeti nihče,” pravi nekdanji kapetan Olimpije, ki je v Stožicah osvojil pet lovorik.

V sezoni 2015/16 je bil ob prvenstvenem naslovu Rodolfa Vanolija prvi vratar. Pri dvojni kroni Igorja Bišćana v sezoni 2017/18 je v prvenstvu ob štirih zmagah, remiju in le enem prejetem zadetku branil na prvih petih tekmah, medtem ko v pokalu ni igral. Ob pokalnih lovorikah s Safetom Hadžićem v sezoni 2018/19 in Goranom Stankovićem v sezoni 2020/21 je bil prvi vratar.

“Mi je pa žal, da pri Olimpiji zaradi vseh težav, ki sem jih imel, nikoli nisem dobil priložnosti, da bi pokazal, česa sem zmožen. Bili so prebliski, ampak to ni to,” je dodal Ljubljančan, ki so mu navijači pripeli vzdevek Zeleni Vidmar.

Trenutno je brez kluba, kar pa ne pomeni, da je z nogometom končal. Upa, da bo kariero nadaljeval v drugem klubu, čeprav je jasno, da bo v srcu vedno nosil le enega. “Olimpija je moja prva in edina ljubezen,” je dejal.

Lovorike Nejca Vidmarja v Olimpiji:

Prvenstvo: 2x (2015/16 in 2017/18)
Pokal: 3x (2017/18, 2018/19 in 2020/21)

Z Olimpijo ste pred dnevi prekinili vse vezi in končali zgodbo v Stožicah. Kaj se je v zadnjih tednih dogajalo?
Ker nisem dobil nobene konkretne ponudbe, sem se odločil, da je za nadaljevanje moje kariere najbolje, če s klubom dosežem sporazum. Popustil sem glede zahtev, dokaj normalno smo se dogovorili. Ni bilo večjih zapletov, hitro smo našli skupen jezik. V interesu vseh je bilo, da gremo vsak svojo pot. Zame je bilo bistveno, da sem postal prost nogometaš in lahko tudi po zaključku poletne tržnice najdem nov klub.

V kakšnih odnosih ste se razšli s klubom?

Pozimi je bilo nekaj mesecev pestro. Odločitev kluba, da name ne računajo več, je prišla čez noč. Motilo me je, tega nisem najbolj razumel, da so me januarja o tem obvestili šele dan pred začetkom priprav. Pričakoval bi, da bi mi povedali decembra, tako bi se lahko odločil, kaj in kako naprej. Takrat je bilo precej naporno, iskali smo rešitve. K sreči sem našel klub v Grčiji, kjer sem lahko razčistil o vsem skupaj.

Polletna odsotnost iz kluba mi je bila zelo v pomoč. V tem času sem tudi začutil, da zame v Olimpiji ni več prihodnosti, zato smo zdaj pogodbo prekinili. Na koncu smo bili v kar dobrih odnosih. Odločitev spoštujem, morali smo se le dogovoriti, saj sem imel še enoletno pogodbo. Gremo vsak svojo pot. Zadovoljen sem, da je polletna agonija končana.

Kdaj ste začutili, da v klubu niste več zaželeni?
Enostavno sem začutil. Z njihove strani ni bilo pritiskov, da moramo prekiniti, sem pa čutil, da je tako najbolje. Če bi ostal, bi bilo s finančnega vidika okej, ampak hkrati bi to pomenilo, da je moje kariere konec. Po letu in pol, v katerem ne bi igral, ampak le treniral, me verjetno ne bi hotela nobena ekipa. Zdaj je, kot je. Sem prost igralec, z Olimpijo sem zaključil. Zamer ne bom kuhal.

Pripeljal me je prejšnji predsednik Milan Mandarić. S strani novega vodstva je bilo jasno videti, da želijo nekatere stvari počistiti. Direktno to ni bilo nikoli rečeno, se je pa potem z dejanji izkazalo, da je tako. Ko so prišli, sem še naprej branil. Ko se je vrnil Dino Skender, mi je šlo dobro. Decembra, po prekinitvi zaradi korone, mi je šlo zelo dobro.

Potem se je začelo dogajati. Bilo je kar pestro, ampak … Vsak ima pač svoje zamisli. Oni peljejo svojo zgodbo. Jaz sem bil človek prejšnjega predsednika. Slutil sem, da bom moral oditi, ampak nisem pričakoval, da se bo zgodilo čez noč. Nisem sprejel razlogov, zakaj je bilo tako. Očitali so mi, da sem bil pri nekaterih stvareh, stavkah in drugih stvareh, glavni upornik. Da sem nekatere stvari vlekel v drugo smer. Tega ne bom nikoli sprejel. Ljudje, ki me poznajo, vedo, koliko je ura. Koliko sem dal klubu in kaj do njega čutim. Verjetno je bila težava, ker sem imel vpliv v garderobi.

V zadnji polovici leta sploh niste smeli niti trenirati z ekipo, kar je v nasprotju s pravili.

Takrat sem se odločil, da iz tega ne bom delal cirkusa. Nisem želel iskati konfliktov, zato sem se umaknil. Nisem se videl kot del ekipe. Bilo bi slabo zame in za ekipo, če bi šel v to. Sprva, v prvih tednih, sem razmišljal tudi o tem, da bi naredil drugače, ampak potem, ko se je glava ohladila, sem si iz spoštovanja do kluba rekel, da ne želim vojne. Morda bi bilo v kakšnem drugem klubu drugače, tukaj pa sem se odločil tako, kot sem se.

Kakšno je vaše mnenje o Igorju Barišiću, Adamu Deliusu in preostalih operativcih zdajšnje Olimpije?
Kakšno mnenje imam o teh ljudeh, ni pomembno. Zame je zgodba zaključena. Lahko povem le še to, da sem vesel, ker je Olimpija trenutno tam, kjer mora biti. Na vrhu.

Začniva sprehod skozi vaše turbulentno obdobje pri Olimpiji. Začelo se je s predstavitveno novinarsko konferenco januarja 2016, potem ko ste pogodbo podpisali po nekaj tednih dogovarjanj z Domžalami.

Tega se zelo dobro spominjam. Vsi so vedeli, da že od majhnega navijam za Olimpijo. Vedno sem jo spremljal. Najprej košarko in hokej na ledu, s prihodom Roberta Prosinečkega tudi nogomet. V srcu sem jo vedno nosil na prvem mestu in upal, da bom nekoč oblekel njen dres. Po dobrih rezultatih in mojem nizu nepremagljivosti v Domžalah se je o tej možnosti začelo pisati, a še ni bilo resnih stikov.

Ko je v Olimpijo prišel Mandarić, jaz pa sem bil reprezentant, se je decembra 2015 začelo odvijati. Šlo je zelo počasi. Spomnim se večernega klica mojega takratnega agenta Elvisa Bašanovića – ob tej priložnosti se mu še enkrat zahvaljujem -, ko mi je povedal, da je zadeva zaključena. Pozno zvečer je bilo, jaz pa sem na kavču uspaval svojo mlajšo hčer. Takrat bi se najraje zadrl na ves glas, pa se nisem smel. Še danes se v živo spominjam tistega trenutka, ko sem izvedel, da sem izpolnil otroške sanje.

Absolutni kralj nepremaganosti v prvi ligi

Vidmar je rekord, 1.002 minuti brez prejetega gola, dosegel v dresu Domžal v sezonah 2013/14 in 2014/15 in presegel prejšnjega rekorderja, nekdanjega vratarja Mure in slovenskega reprezentanta Boška Boškovića, ki je bil nepremagan 692 minut.

V tisti sezoni je kot prvi vratar Domžal na kar 21 od 35 tekem ohranil nedotaknjeno mrežo, kar je prav tako rekord prve slovenske lige.

Da je absolutni kralj, ko beseda nanese na nize brez gola v svoji mreži, pa potrjuje tudi dejstvo, da ima Vidmar v lasti tudi drugi najdaljši niz minut brez prejetega gola. Uspel mu je v Stožicah, prenesel pa ga je iz Domžal.

V sezoni 2015/16, ko je pozimi zamenjal klub, je bil najprej v Domžalah nepremagan 389 minut, potem pa gola v Olimpiji ni prejel na prvi petih tekmah in brez gola zdržal okroglih 900 minut.

Po golu, ki ga je prejel v 61. minuti tekme 18. kroga med Krškim in Domžalami, gola kot član Olimpije ni dobil do 27. kroga, ko se je zgodilo skorajda neverjetno naključje. Tudi takrat je bil premagan proti Krškemu, tudi takrat natanko v 61. minuti.

Debitirali ste proti Kopru in delo opravili z odliko. Potem ste nedotaknjeno mrežo ohranili pet tekem in gol prejeli šele na šesti.
Tudi večera pred debijem se dobro spominjam. Noč je bila pestra, nisem mogel zaspati. Dobro se spomnim tudi pesmi, ki smo jo poslušali na avtobusu na poti na tekmo iz hotela po ljubljanski obvoznici. Še danes se, ko jo slišim na radiu, v trenutku vrnem nazaj. Na tisti tekmi je bil dres 20 kilogramov težji. Zbralo se je kar nekaj ljudi. Imel sem tremo, a sem branil dokaj dobro. Potem sem na valu samozavesti, sreče zdržal še pet tekem.

Pozneje sem dve tekmi izpustil, saj sem imel težavo s parezo obraza. Sledila je famozna tekma proti Zavrču in rasističen vzklik Marka Nikolića, ko je nastal kaos. Takratni trener je takoj uvidel napako, se opravičil, igralci smo predsednika Mandarića rotili, naj ga ne odpusti, a je dejal, da ga zaradi pritiskov, iz Slovenije in predvsem tujine, mora.

Takrat sem v Olimpiji prvič doživel kaos, pozneje seveda še večkrat. Tako glede mojih poškodb kot pretresov v klubu. Tega mi je najbolj žal. Da v Stožicah, iz takšnih ali drugačnih razlogov, tako jaz kot ekipa nikoli nismo ujeli pravega ritma. Tudi sam nisem nikoli povezal dveh sezon. Vedno se je nekaj zgodilo. Nikoli nisem mogel pokazati tega, česar sem zmožen. Bili so prebliski, ampak to ni to.

Precej lepši je spomin na predzadnji krog vaše prve sezone, gol Roka Kronavetra v zadnji minuti za zmago v Velenju z 1:0 in prvi naslov Olimpije po 21 letih čakanja.
To je bil nor občutek, zaradi tega sem prišel iz Domžal. Velenje bo vedno ostalo v mojem spominu. Dobro se spominjam trenutka, ko je Kronaveter zadel. Veselil sem se kot zmešan, pretekel sem celo igrišče. Potem sem se spomnil, da sta do konca tekme še minuta, dve. Ko sem se vračal v vrata, sem upal le to, da Rudar ne bo več prišel čez sredino, saj sem imel občutek, da zaradi vsega vzhičenja ne bi ujel niti velike žoge za pilates. K sreči je sodnik hitro piskal konec. Padel sem na kolena in se veselil.

Še danes imam v grlu cmok, ko se spominjam teh trenutkov. Res lepi občutki. Spomnim se tudi prvih trenutkov veselja z navijačev. Pa potem proslave v centru Ljubljane in ljudi, ki so stali na novozgrajenih avtobusnih postajah. Mislil sem, da se bo vse zrušilo. To je bilo tisto, zaradi česar sem v Olimpijo prišel. Še ena kljukica ob željah, ki sem jih v nogometu imel. Uspelo nam je prinesti naslov v Ljubljano po več kot dveh desetletjih čakanja. Za vedno smo se zapisali v zgodovino. O tem bom lahko govoril vnukom. Tega mi ne more vzeti nihče.

Potem so se počasi začele zdravstvene težave, ki so vas pestile tudi v naslednjih letih.
Da, začelo se je že v 34. krogu tiste šampionske sezone 2015/16 na tekmi proti Celju, kjer sem se ob prejetem golu poškodoval. Potem sem z analgetiki in protibolečinskimi tabletami nekako nadaljeval. Osredotočen sem bil le na to, da osvojimo naslov. Bolečine sploh ni bilo. Po naslovu v Velenju sem potem branil še na zadnji tekmi proti Krki. Ko smo začeli priprave na novo sezono z Rodolfom Vanolijem, pa so se začele težave in se stopnjevale. Upal sem, da bom za Evropo nared, ampak ni šlo.

Sprejel sem odločitev, da odidem pod nož. Čakalo me je šest do osem mesecev okrevanja. Januarja sem se vrnil nazaj, Luka Elsner pa mi je dal kapetanski trak. To je bila zame velika čast, a hkrati, ko zdaj pogledam nazaj, tudi obremenitev. Sploh zaradi vsega, kar se je v naslednjih letih v klubu dogajalo. Potem pa še poškodbe, ki so me vseskozi mučile. Dejansko nisem bil nikoli stoodstotno pripravljen.

Je bilo breme tudi to, da ste bili morda prvi obraz Olimpije. Ljubljančan, velik navijač Olimpije, včlanjen celo v navijaško skupino Green Dragons?
Največje breme sem nalagal sam sebi. Hotel sem več, kot sem bil sposoben. Predvsem zaradi poškodbe. Do navijačev sem čutil veliko odgovornost. Ljudje govorijo marsikaj, ampak sam najbolje vem, kako je bilo. Nikoli nisem tesnih stikov z navijači izkoriščal, da bi škodil klubu. Ljudje me poznajo. Sem Ljubljančan, tukaj sem bil rojen. Olimpija mi pomeni veliko, tega ne more spremeniti nihče. Ko za nekoga navijaš, bi zanj naredil vse.

Dodaten pritisk je prineslo tudi vaše občasno napihovanje rivalstva z Mariborom in žaljivke na vaš račun, ki so zaradi tega prihajale s strani njegovih navijačev.

Včasih sem dobil občutek, da so nam v Mariboru kar malce zavidali, da niso imeli tega, kar smo imeli mi. Pravih navijačev svojega kluba, ki prihajajo iz mesta. Andraža Šporarja, Nika Kapuna, Matica Finka, Branka Ilića, mene … V Olimpiji je bilo vedno veliko pravih Ljubljančanov, v Mariboru pa je bilo celo več Ljubljančanov kot Mariborčanov. Mislim, da so me tudi zaradi tega vzeli na zob. To bodo sicer težko priznali, ampak dobim občutek, da pravega navijača svojega kluba na igrišču takrat niso imeli.

V živo pa z Mariborčani nikoli nisem imel težav. Seveda sem na tekmah poslušal žaljivke, a to je normalno. Veliko je bilo žaljenja tudi na družabnih omrežjih, ki meni ne pride do živega, ne pomeni pa, da je okej. Z marsikom je namreč drugače. Ko si v določenem stanju, lahko že vsaka opazka vodi do najhujšega. Bojim se, v kakšen svet odraščajo moji otroci.

Glede tega bi morala država postoriti več in poskrbeti, da ljudje, ki žalijo, za to odgovarjajo. V drugih državah se glede tega premika, pri nas še ne. Toda, ko na koncu pogledaš, kakšen diskurz trenutno vlada v naši politiki, težko pričakuješ, da bo v družbi drugače. Komunikacija je katastrofalna, ampak to je zdaj že povsem druga tema …

V sezonah 2016/17 in 2017/18 ste zaradi težav z zdravjem branili bolj malo, kot drugi vratar za Aljažem Ivačičem pa ste začeli tudi sezono 2018/19, a se potem spet vrnili v ekipo. Medtem pa se je v klubu zamenjalo malo morje trenerjev …
Ponosen sem, da sem imel prste vmes pri vseh lovorikah, ki smo jih osvojili. Tudi v sezoni 2017/18 z Igorjem Bišćanom sem na začetku dobro branil, a se potem poškodoval. Prišel je Ivačič, šlo mu je dobro, zato je dobil prednost. Ostal je vratar tudi v novi sezoni, kar je normalno. Nisem pričakoval, da bom branil. Potem je septembra prišel Zoran Barišić, pozneje je Ivačič odšel v ZDA, jaz pa sem se vrnil. Prišel je Robert Pevnik, pod katerim sem spet branil, sledil je Safet Hadžić, s katerim smo z menoj med vratnicama osvojili pokal. Joj, toliko trenerjev, da se kar izgubim … (smeh)

V sezoni 2019/20, ko ste v zadnjem krogu v Celju izgubili naslov, ste bili vseskozi številka ena.
Da, takrat sem branil vso sezono, ki pa je bila zelo čudna. Nastopila je pandemija, zelo čudni časi. Kljub temu mi je šlo dobro. Bil sem zelo zadovoljen s svojimi predstavami, ampak kot ekipa nekako nismo izplavali in smo na koncu ostali brez naslova. Res mi je žal, da nam ni uspelo.

V času pandemije ste zaradi nestrinjanja z vodstvom kluba glede nižanja plač izgubili kapetanski trak in v novi sezoni tudi mesto v začetni enajsterici. Nadomestil vas je Žiga Frelih. Tudi on se je izkazal.
Veste, kako je, ko beseda nanese na denar in zmanjševanje plač. V krizi je težko biti kapetan. Takrat sem izgubil kapetanski trak. Še vedno stojim za svojimi besedami in dejanji. Boril sem se za ekipo. Skušal sem se dogovoriti. Razumel sem tako našo sliko kot sliko kluba. Ne obžalujem ničesar. Še danes imam s predsednikom Milanom Mandarićem dobre odnose. Redno se vidiva. Odločil se je, kot se je. Jaz ga razumem.

Kako ste se spopadali z obdobji, ko ste bili v drugem planu in ste sedeli na klopi?
V takšnih trenutkih je treba biti iskren do sebe in si priznati, zakaj je do tega prišlo. Jaz sem vedno dobil odgovore. Ivačič me je zamenjal po moji operaciji. Branil je dobro, osvojili so dvojno krono. Po takšni sezoni vratarja ne moreš zamenjati. Bilo bi nepošteno. Ko je bil številka ena Frelih, je bilo podobno. Dobil je priložnost in branil res dobro, prišel je tudi do reprezentance. Jasno je bilo, da bo branil še naprej. V teh trenutkih sem si vedno rekel, da bom trdo treniral in čakal na priložnost, ki bo prej ali slej prišla.

Tako se je tudi zgodilo. Oba fanta, ki sta me zamenjala, sta branila super. Moral sem se sprijazniti in delati dobro zase, za ekipo. Jaz sem potem v tisti sezoni 2020/21 branil v pokalu, v katerem smo šli do konca. Nogomet je pošten in ti, če si pošten tudi ti, vedno vrne. Meni je vrnil in ob koncu sezone sem se veselil nove lovorike. Ponosen sem, da sem imel prste vmes pri praktično vseh petih, ki smo jih v teh petih letih osvojili. Tega mi ne more vzeti nihče.

Kako gledate na šestletno obdobje Milana Mandarića? Se vam zdi, da bi se dalo, ob vsem vloženem denarju iztržiti veliko več? Predvsem v smislu organizacije in rasti kluba.
Bile so napake, tudi on jih prizna, ampak zdaj je, kot je. Kaj bi bilo, če bi bilo … Teh vprašanj je pri Olimpiji milijon. Žal mi je, da se klub ni razvil in tudi tega, da v Evropi nikoli nismo naredili koraka naprej. Vsi bi radi, da bi bilo tako. Lahko bi osvojili tudi še kak naslov.

Nekdanjemu predsedniku bom večno hvaležen, da me je pripeljal v Olimpijo. Tudi njemu je zelo žal, da ni dosegel še česa več, ampak zdaj je zadeva zaključena. Želel je najbolje. Treba je gledati samo naprej. Upam, da bo Olimpija delala korake naprej ne samo pri rezultatih, ampak na dolgi rok. Da bo klub zdrav. Da bodo mladi radi prihajali v Olimpijo. Da bo dobila svoj dom.

Spregovoriva malo tudi o obisku Stožic. Zdi se, da Ljubljana s svojim nogometnim klubom nikoli ni zadihala s polnimi pljuči. To potrjuje tudi slab obisk ob zdajšnjem sijajnem nizu.
To je zelo kompleksno vprašanje. Ljubljana, ne le v nogometu, je pripravljena le za spektakle. Naše občinstvo je zahtevno. Vsi bi gledali le ligo prvakov. Ko pride Chelsea, stadion zlahka napolnimo. Spomnim se tekem proti slovaškemu Trenčinu, ko smo igrali play-off za ligo Europa, a nismo napolnili Stožic. Mimogrede, če bi bilo tako danes, bi takrat igrali v konferenčni ligi. V tisti sezoni smo bili najbližje evropskemu uspehu, ki sem si ga tako želel. Ampak gledalcev spet ni bilo. Tako je pač v Ljubljani.

Treba je biti realen. Glede na vložek v šport oziroma nogomet, je normalno, da je tako. Upam pa, da bo tudi pri nas kdaj takšna kultura, kot jo poznajo v Angliji, kjer je nogometna tekma praznik za vso družino in imajo ljudje sezonske vstopnice. Tudi zaradi tega moje otroke že zdaj navajam na to, da hodimo na tekme. Zdaj me na tekmah sicer ni in me še nekaj časa ne bo, saj potrebujem še nekaj časa, da predelam stvari sam pri sebi, potem pa bom z veseljem spet prihajal.

Kakšna se vam zdi Olimpija Alberta Riere?
Zelo pozitivno me je presenetila. Tega nisem pričakoval. Glede na vse pretrese, ki so se zgodili, nihče ni pričakoval, da bo šlo ekipi tako dobro. Vse kaže, da je kemija prava. Če bodo nadaljevali tako, rezultat zagotovo ne bo izostal. Vemo, kaj je cilj Olimpije. Biti prvi, na vrhu. Kaže zelo dobro, ampak sezona je še dolga. Konkurenca je dobra. Mura ima dobro ekipo in je daleč od maksimuma. Maribor se krepi. Še nekaj klubov je, ki so zelo ambiciozni.

Kaj menite o Matevžu Vidovšku, ki v tej sezoni blesti med vratnicama Olimpije?
Zelo sem vesel zanj, je super fant. Pozitivno me je presenetil. Škoda, da se je poškodoval. Upam, da čim prej okreva. Ob tem bi prosil navijače, da si zapomnijo, kaj zdaj počne. Naj ga podpirajo, tudi ko mu ne bo šlo. Sam namreč dobro vem, kako je, ko si najprej car, potem pa krivec za vse. Pri nas, vratarjih je vsaka napaka odločilna, vsi pa delajo napake. Tudi najboljši na svetu, kot so Jan Oblak, Samir Handanović in preostali. Ko Matevžu ne bo šlo, naj ga podprejo in se spomnijo, kaj danes daje Olimpiji.

Se bojite, da vam bo ukradel rekord po številu minut brez prejetega zadetka? Gola ni prejel že 630 minut.
Ne. Rekordi so zato, da se jih podre. Prej ali slej bo padel tudi moj. Če bo uspelo njemu, bom zelo vesel. Če se mu bodo poklopile zadeve, ne vidim razloga, da mu ne bi uspelo. Je pa lepo, ko ti uspe kaj takega. Dober občutek. Veseli me, da se me ljudje še spomnijo po tem rekordu. Takrat mi je šlo vse od rok. Ko si sredi takega niza, se ti zdi, kot da braniš hokejski gol. Zdaj to preživlja on. Videti je res samozavesten, suveren. Privoščim mu, da postavi nov rekord in gre potem še višje. Ustvari veliko kariero. Kako dober bo, pa bo seveda pokazal čas.

Kaj bo z vami? So odgovori glede prihodnosti vaše kariere že na obzorju?
Določene stike imam, a nič konkretnega, resnega. Ne bom se zaletel in skočil ob prvi ponudbi, ki jo bom dobil. Trenutno sem odprt za vse. Odvisno od zgodbe. Morda bi zaradi družine še najraje ostal v Sloveniji. Odločitev bomo sprejeli skupaj. Tujina me zanima, a ne karkoli. Počakal bom na pravo ponudbo. Treniram. Upam tudi, da bom našel sredino, v kateri bi lahko treniral. Da bom v formi, ko bom spet začel braniti.

Rekli ste, da ste odprti za vse. Vprašanje je zelo hipotetično, ampak vseeno – ste odprti tudi za Maribor?
Ne, to pa seveda ne. S tem bi pljunil v lastno skledo. Tega nikoli ne bi mogel narediti, za noben denar. Ni možnosti. V modernem nogometu se sicer dogaja vse, ampak česa takega pri meni zagotovo ne boste doživeli.

Boste pa kariero zagotovo nadaljevali?
Da, vsekakor. Imam željo, da bi jo. Čutim, da sem sposoben dobro braniti še nekaj let. Ne bom pa silil z glavo skozi zid. Če ne bo nič pametnega, bomo šli od tam naprej. Zdaj delam vse v smeri, da bi kariero nadaljeval, zaradi tega tudi treniram vsak dan. Pripravljen pa sem na vse.

Sladkorčki OptaŽabarja:

Nejc Vidmar je v Olimpiji:

-zdržal sedem igralnih sezon.
-odigral 114 tekem.
-na 39 tekmah ni prejel gola.
-zbral je 313 obramb.
–niti enkrat ni bil izključen.
–56 tekem je začel kot kapetan, na lestvici po številu kapetanskih nastopov od leta 1991 dalje je na osmem mestu.
-osvojil je pet lovorik.
-v povprečju je prejel gol na tekmo.
-uspešnost njegovih obramb je bila 77 odstotna od sezone 2017/18 naprej (za prejšnje sezone ni podatkov).
-najdaljši niz brez prejetega zadetka je bil pet tekem oziroma 510 minut.

OptaŽabarju lahko sledite na: Twitterju, Facebooku in Instagramu.