Nogometno tržišče je v letošnjem prestopnem roku dokončno eksplodiralo. Neverjetno visoke številke, ki se v Angliji vrtijo okoli televizijskih pravic, so začele diktirati novo nogometno ero, v kateri denar očitno ne bo težava.

Katarski šefi PSG-ja tako veselo mahajo z 222 milijoni evrov, da bi v mesto luči privabil Neymarja. Niti nekateri ostali evropski bogatuni prav nič ne varčujejo, ko gre za nove okrepitve. Zato niti ne čudi priljubljena primerjava iz družbenih omrežji o proračunih za obrambo. Kuba na primer porabi 700 milijonov funtov, BiH 180, Manchester City pa 200 milijonov …

Ravno sinje-modri imajo kar tri svoje igralce v najdražji enajsterici vseh časov, ki jo preglejte še danes. Že jutri bi utegnili sestaviti ekipo z drugimi imeni v njej …

Vratar: Gigi Buffon (Parma – Juventus, 52 milijonov evrov)
Legendarni vratar je že 16 let nedotaknjen. Buffon je leta 2001 Parmo zamenjal Juventus, kjer blesti tudi danes pri 40-letih. Nič čudnega, da je stara dama zanj odštela 52 milijonov evrov.

Desni branilec: Kyle Walker (Tottenham – Man City, 57 milijonov evrov)
Le kratek čas je veljal za najdražjega branilca na svetu, saj je Pep Guardiola na drugo stran hitro pripeljal še nekoliko dražjega Mendyja. Na Otoku so stvari zelo enostavne. “Vemo, da imate, toda imamo tudi mi, tako da če nekoga želite, plačajte polno ceno.”

Osrednji branilec: John Stones (Everton – Man City, 55.5 milijonov evrov)
Podobna zgodba kot pri Walkerju. Verjetno noben klub izven Premier lige zanj ne bi plačal takšnega denarja. A če sta Anglež v angleški ligi, ki je najbogatejša na svetu, je meja le nebo. Stones naj bi predstavljal prihodnost angleške obrambe, toda številnim se še vedno zavrti v glavi, ko ga vidijo na delu.

Osrednji branilec: David Luiz (Chelsea – PSG, 49.5 milijonov evrov)
Ko so Parižani oziroma Katarci kupili Brazilca za slabih 50 milijonov evrov, je bil to največji prestop kakšnega branilca v zgodovini. Luiz se je medtem že vrnil v London, kar se je izkazalo za zadetek v polno.

Levi bočni branilec: Benjamin Mendy (Monaco – Man City, 58.1 milijona evrov)
Najnovejša okrepitev Cityja je tuddi najdražji branilec vseh časov. Zares kvalitetnih levih bočnih branilcev ni veliko, zato bi rekord bržkone hitro padel.

Defenzivni vezist: Tiemoue Bakayoko (Monaco – Chelsea, 45 milijonov evrov)
Še eden igralec iz kneževine, ki je lani postala pravi hit. Chelsea je z nakupom Bakayoka dobil izjemen tandem na sredini. Conte ima namreč na voljo tudi Kanteja, ki se je v minuli sezoni izkazal za izjemen nakup.

Srednji vezist: Paul Pogba (Juventus – Manchester United, 105 milijonov evrov)
Francoz je pred letom dni postal najdražji na svetu, vendar bi ga z vrha hitro utegnila sklatiti Mbappe ali Neymar. Številni pravijo, da je Francoz precenjen, ker je daleč od igralca, ki bi delal razliko. Vseeno počakajmo še kakšno leto pa bo morda tudi Pogba upravičil vložene milijone.

Desno krilo: Gareth Bale (Tottenham – Real Madrid, 100 milijonov evrov)
Do Pogbaja najdražji na planetu. Zdelo se je, da je Real naredil manjšo napako z njegovim nakupom, toda po treh Ligah prvakov v štirih letih se pri Realu lahko le nasmehnejo.

Ofenzivni vezisst: James Rodriguez (Monaco – Real Madrid, 80 milijonov evrov)
Če ima City najdražjo obrambo, ima Real najdražji napad. A s Jamesom Rodriguezom Florentino Perez ni dobil tistega, kar je želel. Galaktiki so Kolumbijca po bledi sezoni poslali na posojo v München, da bi se rešili njegove plače.

Levo krilo: Cristiano Ronaldo (Manchester United – Real Madrid, 94 milijonov evrov)
Dolga leta se je zdelo, da CR nabira individualne trofeje, Barcelona pa moštvene. V Evropi so se stvari vendarle spremenile, v Španiji malce manj (dva naslova). Ronaldo je vseeno Ronaldo, ki je več kot upravičil vsak vloženi evro.

Napadalec: Gonzalo Higuain (Napoli – Juventus, 90 milijonov evrov)
Juventus je bil dolgo časa zadržan, nato pa odprl denarnico in poskrbel za najdražji prsestop napadalca v zgodovini. Povsem logično, saj so za pohod na Ligo prvakov potrebovali najboljše. Kmalu bi se jim izplačalo, ker je Juve klonil šele v finalu. Higuain je razočaral ravno v finalu, enako kot v dresu Argentine. Zdi se, da Argentinec enostavno ni človek za finalne tekme.