Igor Osredkar je eden teh, brez katerega si ne moremo predstavljati futsal reprezentance. V zadnjih letih je 31-letni Litijan tudi kapetan, na tem mestu je nasledil posoško legendo Benjamina Melinka, ki ga tokrat ni v ekipi.

Andrej Osredkar je v minulih dneh končal s prvim delom klubske sezone, potem pa vse svoje misli usmerja v pripravo na evropsko prvenstvo, ki se začne čez 36 dni.

Nazadnje smo v Sloveniji gostili Portugalce, uradno 4. ekipo na svetu, 0:2 in 4:6 je bilo. To so številke. Kako danes gledate na ta dva obračuna?
Na prvi tekmi smo pokazali dobro igro, ne moremo pa biti zadovoljni, ker smo izgubili. Portugalcem smo dobro parirali. Imeli smo svoje možnosti, ki jih nismo izkoristili. Prejeli smo tisti nesrečen gol, na koncu smo poizkusili z vratarjem in na koncu izgubili 0:2. Vsaj točko smo si zaslužili. Drugo tekmo smo precej slabše začeli, hitro smo prejeli dva gola, zato smo se morali odpreti in iti v tek z njimi. Prav na področju fizične pripravljenosti in teka so zelo močni, zato smo imeli tudi težave. A smo kljub temu po slabem prvem polčasu v nadaljevanju odigrali na višjem nivoju in pokazali, da lahko igramo proti tako močnim ekipam. S 4:6 smo iztržili ugoden rezultat. Saj vem, da se sliši čudno. A je tako. Prvi polčas pa smo že pozabili.

Po koncu tekme v Stožicah sta se s selektorjem Andrejem Dobovičnikom ostala v slačilnici nekaj dlje časa.
To je najina ustaljena praksa. Govorila sva o tekmi, o splošni situaciji v ekipi in načrtih za naprej. Mislim, da imava dober in zgleden odnos. Korektno sodelujeva in se razumeva. Sam sem pa vez med njim in igralci. Vesel sem, ker je prišel tudi na mojo zadnjo prvenstveno tekmo v Zagreb.

V kakšni formi Slovenija čaka Euro 2018?
Imamo še nekaj rezerv: predvsem fizična priprava še ni taka, kot bi lahko bila. Če bomo hoteli biti konkurenčni, moramo to nujno popraviti. Tempo na evropskem prvenstvu bo oster, tekme si bodo sledile.

Ste tudi sam opozorili soigralce na ta problem fizične pripravljenosti?
Vsi so dovolj izkušeni, da točno pri sebi vedo, kaj jim manjka. Kdaj pa to omenim tudi na kavi. To niso tabu teme.

Tako dolgo že igrate skupaj, da lahko akcijo izpeljete miže.
Tako nekako! Vrsto let že igramo skupaj, tudi na klubski ravni ali pa na turnirjih. Vsi vemo, kaj kdo zmore in zna. Smo uigrani, a lahko bi bilo še boljše. Od viška glava ne boli. Tudi pri tem je še nekaj rezerv.

Ko smo ravno pri prekinitvah, akcijah in uigranosti: na kaj pomislite, ko omenimo Norveško?
Skandinavska država. Sicer pa je to ena od akcij, ki smo jo pripravili. Pri nas v ekipi je tako, da akcije poimenujemo po reprezentancah, ki jo izvajajo. Imamo tudi Španijo in Romunijo. Tako si bistveno lažje zapomnimo, kot pa če bi akcije poimenovali po številkah.

Torej so zdaj vaše misli povsem pri EP?
Uvodni del hrvaškega državnega prvenstva je za nami, zdaj je čas le in samo za evropsko prvenstvo. Zdi se mi, da se že čuti nekaj evforije. Ljudje so prišli v Stožice, vstopnice se prodajajo. Super obet, mi pa bomo leteli na glavo!

Proti Portugalcem ste premierno na uradni tekmi preizkusili Areno Stožice.
Dvorana je prava lepotica, sicer pa je ogromna. Tribune niso tako blizu kot npr. v manjših dvoranah. Skrbi pa me podlaga, na taki, kot smo igrali proti Portugalcem, ne bo šlo.

Kaj je ključni problem?
Podlaga drsi, oprijema ni. Precej več moči porabiš, da narediš prvi, drugi, tretji korak. Predvsem se ne moreš ustaviti.

Ste kdaj sanjali, da boste doma igrali tekme evropskega prvenstva?
Upanje vedno obstaja. Ni pa skrivnost, da smo si vsi to zelo zelo želeli. Večina nas gre h koncu karier, zato bo domače prvenstvo višnja na torti. Uresničile se bodo naše dolgoletne sanje.

Vsi ponavljamo, to je priložnost generacije.
To slišim večkrat. A to je del našega posla. Prvenstva še ni bilo pri nas, zato velja to izkoristiti. O tem se pogosto pogovarjamo s soigralci. Vsi vemo, kako sta Hrvaška in Srbija izvrstno izkoristili EP in se zavihteli zelo visoko. Ne želimo biti prvi v regiji, ki bi to pokvarili in slučajno ostali brez napredovanja.

Kako na vas vpliva pritisk?
Dobro, daje mi dodatno energijo in moč. Da naredim nekaj dobrega. Da dokažem, da sem vreden tega dresa, ki ga ponosno nosim in te himne, ki jo ponosno pojem. A ljudje smo si različni, zato tudi različno vpliva na moje soigralce.

Reprezentanca vam veliko pomeni.
Vedno znova sem vesel, ko igram za Slovenijo. To so posebni občutki, ko oblečeš dres, ko zaslišiš himno in jo poješ z dušo in srcem. Sem domoljub, z leti se to stopnjuje. Vidim pa, da se moje delo ceni in spoštuje. Zato še raje prihajam na priprave in dajem še več od sebe.

V reprezentanci ste debitirali leta 2005, do danes se je nabralo rekordnih 142 tekem in takisto rekordnih 70 golov.
Veliko. Ko pa sem bil mlajši, sem molil, da bi bil na seznamu selektorja. Komaj sem čakal, da se v javnosti pojavi seznam vabljenih igralcev. Če me ni bilo poleg, sem bil zelo žalosten. Še danes zelo cenim, da sem dejansko zasidran v ekipi. Vem, koliko odrekanja je bilo potrebnega, da sem si priboril tak status. Igral in pomagal bom, dokler bom lahko!

Očitno pa priimek Osredkar ostaja v futsalu, morda celo v reprezentanci.
Moj nečak ima voljo, željo in potencial. Upam, da mu uspe. Če bo hitro prišel v člansko reprezentanco, morda celo skupaj zaigrava. Mu pa vedno ponavljam: naj dela trdo in predano, naj trenira dodatno. Le tako mu lahko uspe.

Kot je vam – ki boste 30.1. na parket Stožic pripeljali Slovenijo, na drugi strani pa bo Srbija.
Prva tekma prvenstva je naša priložnost! Veliko lahko naredimo že na tekmi proti Srbiji, dobro se bomo pripravili. Nismo pozabili, kako so nas prav Srbi premagali na premieri evropskega prvenstva leta 2016. Doma mora biti drugače, predvsem pa ne smemo razočarati naših navijačev! (vir: nzs.si)