Se sprašujete, zakaj je Chelsea v zadnjih tednih tako dominanten? Kje je Eden Hazard našel staro formo? Upam, da boste odgovore našli v spodnjem zapisu, v katerem sem se dotaknil formacije 3-4-2-1 in njenega učinka v sodobnem nogometu.

V modernem nogometu je rezultat oziroma produkt pomembnejši od načina izvedbe. Zmešati atraktiven stil igre in uspešne rezultate pa je prava znanstvena fantastika. Kako iz svoje ekipe stisniti maksimum, biti gledljiv za oko, hkrati pa zmagovati – to je ultimativni cilj vsakega trenerja.

Sam sem se osredotočil na vedno bolj (ali spet) popularno taktiko igre s tremi branilci. Toda ne postavitev 3-5-2 ali 3-4-3, želim se posvetiti točno določeni formaciji, ki dobiva na veljavi, hkrati pa za njo še ni “protistrupa”.

3-4-2-1. V slovenskem prostoru je (po vzoru Fiorentine) v lanski sezoni Luka Elsner z Domžalami v tej formaciji beležil dobre rezultate. Brendan Rodgers je poskusil pri Liverpoolu,  Guardiola je s tremi zadaj igral že pri Barci, tudi Bayernu, pri Cityju pa je kot kaže našel pravo formulo, kako biti uspešen v tej postavitvi. Še najbolje pa kvaliteto omenjene formacije kaže londonski Chelsea, ki odkar je spremenil način igre, še ni oddal točke, niti prejel zadetka.

PROBLEMI POSTAVITVE S ŠTIRIMI BRANILCI

V zadnjih letih (morda lahko govorimo tudi o desetletju) se je močno uveljavila postavitev 4-2-3-1. Menedžerji zgoščajo prostor na sredini, izjemno pomembna je vloga tako imenovane “pol-špice” (Özil, Mata, James…), a vseeno ima omenjena formacija eno veliko pomanjkljivost – prostor med krilnimi napadalci in bočnimi branilci je prevelik. Z razlogom sta postavljena dva zadnja vezna nogometaša, ki pa sta preveč centralno usmerjena, da bi lahko pokrivala prostor, ki ga ob vključitvi v napad pustita bočna branilca. Zato sila redko vidimo, da se v istem napadu višje pomakneta oba bočna nogometaša. Podobno je v sistemu 4-3-3, razen če je trojka na sredini praktično povsem obrambno naravnana, predvsem pa postavljena široko. Toda, če je temu tako, se nasprotniku spet odpira prostor na sredini igrišča, kar predstavlja novo šibko točko postavitve s štirimi branilci.

Da je prostor med osrednjim in bočnim branilcem pri formaciji s štirimi igralci zadaj ranljiv, tako ali tako ni skrivnost. Klasičnih krilnih igralcev, ki se držijo avt linije in iščejo prostor za predložek, več ni. Igralec, ki zna penetrirati v globino, v osrčje kazenskega prostora, priti za hrbet branilcem, je sodobno krilo. Veliko je desničarjev na levi strani in obratno, saj se igralec na ta način lažje zavaruje pri preigravanju v sredino, ima žogo na »oddaljenejši« nogi, tako da mu jo branilec težje odvzame. Lažje je tudi udariti proti golu, ali pa poslati globinsko žogo v prazen prostor.

Brendan Rodgers je v taktičnem smislu v Liverpoolu naredil pravo revolucijo. Na tekmi Lige prvakov leta 2014 proti švicarskemu Baslu se mu je porodila ideja za igro s tremi branilci. Pri Švicarjih se je po vsega devetih minutah poškodoval Behrang Safari (levi bočni branilec), trener Paolo Sousa je namesto njega v igro poslal Derlisa Gonzaleza (napadalni vezist) in zaigral s tremi osrednjimi branilci. Basel je prevladoval, Liverpool s svojim 4-2-3-1 ni mogel parirati in je tekmo izgubil. Rodgers je prišel do enostavnega zaključka: Postavi tri osrednje branilce in sprosti prostor za bočna igralca, ki tako ne rabita skrbeti, da jim bo nasprotnikovo krilo steklo za hrbet.

ZAKAJ 3-4-2-1?

Gremo k bistvu. Vsaka taktika je namenjena temu, da ekipa čim bolje izkoristi prazen prostor na igrišču. Toda, kje je ta prostor? Kako ga najlažje izkoristiti? Kaj je tisto, kar sistemu 3-4-2-1 daje prednost? Zakaj je Eden Hazard kot prerojen, Pedro pa igra kot v najboljših časih pri Barceloni? Z razlogom sem izpostavil ta dva nogometaša, saj igrata na položajih, ki sta ključna pri grajenju igre v 3-4-2-1.

Liverpool nikoli ni našel recepta za obrambo, sta pa v tej formaciji na položaju ofenzivnih vezistov (“inside forward” je izraz v angleščini, ki to idealno opiše) blestela Philippe Coutinho in Adam Lallana.“Lažna osmica”, tako je svojo novo vlogo pri Manchester Cityju poimenoval Kevin De Bruyne (verjetno je izraz ukradel Guardioli) – na tem položaju v tej sezoni igrajo igralci, ki so tudi pustili zaenkrat najboljši vtis v Premier ligi.

Hazard in Pedro sta največja »zmagovalca« spremembe sistema igre pri Chelseaju. Diego Costa v napadu ima bolj prosto vlogo, lahko prihaja globlje po žogo, kar predstavlja dilemo vsakemu branilcu. Iti za njim, ga pokrivati, ali ga pustiti samega? V kolikor gre branilec za Costo vse do sredine igrišča, seveda odpre prostor za svojim hrbtom, kjer sta za vtekanje v prazen prostor že pripravljena Hazard in Pedro. V primeru, da branilec ostane na svojem položaju in pusti napadalca, se ta lahko obrne proti golu, spet pa ima na voljo svoji “lažni osmici”, prav tako pa oba bočna nogometaša (v Chelseajevem primeru Alonso in Moses), ki ostajata široko in na ta način poskrbita, da nasprotnik ne more zgostiti sredine, predvsem pa ne zapreti prostora trem napadalcem. Vloge centralnih vezistov v tej formaciji ne bom omenjal, saj je logično, kako pomembna je. Kvaliteta N’Gola Kantéja govori zase.

VLOGA “LAŽNE OSMICE” JE KLJUČNA

“Lažni osmic” sta torej postavljeni še višje in predvsem bolj centralno kot smo vajeni pri klasičnih krilnih nogometaših. Še vedno pa takšna postavitev zahteva »blok« petih nogometašev, ki skrbijo za to, da ekipa ni ranljiva iz protinapadov. Ponavadi je to osrednja branilska trojka, ob pomoči dveh varovalk na sredini igrišča, lahko pa so to vsi štirje vezisti (dva osrednja in bočna, ki se morata nujno postaviti bolj centralno) in eden izmed treh branilcev, ki se (predvsem pri ohranjanju posesti) postavi nekoliko višje.

Čez čas bodo nasprotniki tega sistema našli rešitev za omenjene prednosti formacije 3-4-2-1. Toda zaenkrat se zdi, da sta vlogi dveh plejmekerjev, vsakega na eni strani, zelo močno orožje za igro proti štirim branilcem – orožje, ki ga vrsto let nihče ni našel.