Z nami se je pogovarjal Miha Goropevšek. Slovenec, ki igra v trenutno najboljši ligi na svetu. 29-letni branilec je član Dinama iz Minska, enega izmed najbolj uspešnih beloruskih klubov. V petek je prispeval odločilen zadetek za pomembno zmago svoje ekipe.

Miha, kako se počutite in kakšno je stanje v Belorusiji?

Počutim se zelo dobro. V Belorusiji je stanje praktično normalno. Nekateri ljudje hodijo z maskami, na javnih mestih se zbira nekoliko manj ljudi, toda malokdo paničari. Ker nisem Belorus, me ljudje pogosto sprašujejo, če jim lahko povem, kakšno je stanje drugod.

Beloruski predsednik Aleksander Lukašenko je dejal, da je prepričan, da bi bolj trpeli od panike kot od virusa, zato življenje v Belorusiji poteka normalno, brez ukrepov. Kakšen je vaš pogled na to?

Na nek način ga razumem. Belorusija ni bogata država, zato bi hitro lahko prišlo do gospodarskega zloma. Morda bi lahko sprejeli določene ukrepe, toda najbolj pomembno je, da se ljudje držijo dobro. Mnogi Belorusi menijo, da so ukrepi v drugih evropskih državah nekoliko pretirani. Verjetno, bodo druge države, na račun Belorusije, lažje postavile smernice za naprej.

Beloruska Premier liga je trenutno najboljša liga na svetu. Ali klubi sedaj, ko imajo pozornost nogometne javnosti, trenirajo bolj zavzeto kot prej?

Verjamem, da je liga veliko pridobila na popularnosti. Precej denarja se je nabralo na račun TV pravic, gotovo se je pri nekaterih klubih marsikaj spremenilo. Pri Dinamo Minsku se držimo strogega profesionalizma. V trenažnem procesu se za nas ni spremenilo nič. Treniramo zavzeto, tako kot vedno. Vsak dan se trudimo, da postanemo boljši. Pri manjših klubih je verjetno drugače. Morda bodo nekateri v tem obdobju trenirali bolj zavzeto kot sicer. Določene ekipe so morda, zaradi večje gledanosti, pod večjim pritiskom.

Do leta 2014 ste igrali v 2.SNL za Šampion iz Celja. Kako to, da ste se odločili ta tako nenavadno pot? Najprej vas je pot zanesla na Poljsko, 4 leta ste prebili v Ukrajini, zdaj ste član beloruskega kluba.

Včasih so se mladi igralci izjemno težko prebili v 1.SNL. Danes je to zaradi napredka nogometa nekoliko lažje. Bil sem v kontaktu z Zavrčem, ki je takrat igral v prvi ligi in s Celjem, a do dogovora ni prišlo. Odšel sem na Poljsko kjer sem sodeloval z Robertom Pevnikom. Kasneje sem zaigral v Ukrajini. Ne obžalujem ničesar. Prepričan sem, da sem se odločil pravilno.

Bi igranje v teh državah priporočili še kakšnemu igralcu iz Slovenije?

Vsekakor. Zadovoljen sem, da sem šel po takšni poti. Zagotovo bi takšno pot priporočil še komu. Mladi igralci se morajo zavedati, da v tujini ni lahko, a potrebno je verjeti vase. Zaradi številnih agentov je danes odprtih veliko vrat. Menim, da je potrebno zagrabiti dobro priložnost.

Vaša statistika pri ukrajinskem Volynu je bila v zadnjem letu in pol neverjetna – dosegli ste kar 9 prvenstvenih zadetkov, kar je za osrednjega branilca izjemno …

Res je. V prvi polovici sezone sem dosegel 4 zadetke in prispeval 6 asistenc, a zgodba ima ozadje – zaradi ozkega kadra me je trener želel izkoristiti mojo višino (Miha je visok 195 cm) ter me tako postavil v napad. Vesel sem, da je ekspriment uspel in da sem pomagal ekipi.

Ste razmišljali, da bi se preobrazili v napadalca?

Ne, tega nisem želel. Držati se želim svojega igralnega mesta, kajti imam visoke cilje. Dolgoročno zame nebi bilo dobro, da bi igral v napadu. Zavedam se, da moja statistika v močnejših ligah nebi bila tako dobra. Zato sem se pogovoril s trenerjem in mu dejal, da bi raje igral v obrambi.

Volyn je na dobri poti, da se uvrsti v prvo ukrajinsko ligo, je na 2. mestu, za vodilno ekipo zaostaja zgolj za točko. Kako to, da ste se odločili za odhod iz kluba?

Uspešno smo igrali že lansko sezono. Osvojili smo 2. mesto, a izgubili v kvalifikacijah za 1. ligo s Karpatyjem. Upam, da se bo bivšim soigralcem uspelo prebiti v 1.ligo. Sam sem enostavno potreboval nov izziv. Želel sem spremembo in vesel sem, da sem prestopil k Minsku.

So bili vaši začetki pri Dinamu, zaradi prejetega rdečega kartona na zadnji tekmi za Volyn, težji? Na uvodnih tekmah niste imeli pravice nastopa.

V novem klubu so mislili, da se kazen ne bo prenesla. Tik pred začetkom tekmovalne sezone sem izvedel, da se bom prve tri tekme vendarle »hladil«. Na prvi tekmi za Dinamo sem znova prejel rdeči karton. Bilo je težko, toda na srečo sem imel vso podporo trenerja, zato sem kazen lažje in bolj mirno prestal. Poznalo se je na formi, toda kot profesionalec se s takšnimi stvarmi moraš soočiti.

Lani je Dinamo Minsk prvenstvo končal na 4. mestu. Kakšne cilje ima klub v letošnji sezoni?

Cilj je jasen: Želimo biti prvaki in si pripeti osmo prvenstveno zvezdico. Na začetku sezone je klub pripeljal kar 15 novih igralcev. Časa za uigravanje nismo imeli veliko, a čutim, da ima ekipa velik potencial. Naši rezultati na uvodnih tekmah so bili slabi, igra pa ni bila tako slaba. Probleme smo imeli predvsem z realizacijo. Verjamem, da nam je petkova zmaga dala krila. Prvenstvo je izenačeno in prepričan sem, da se lahko priključimo vodilnim ekipam.

Nekatere tekme v vaši ligi se igrajo na umetni travi. Predstavlja to za vas kakšen problem?

Zagotovo. Hvala bogu, naša ekipa trenira le na naravni travi. Imeli smo precej težav s tem, da smo se na uvodnih tekmah navadili na drugačno podlago. Zelo dobro je, da bodo od maja naprej vse tekme odigrane na naravni travi.

V ekipi sta 2 Srba in Hrvat. Se je ustvarila tako imenovana »balkanska klapa«?

Seveda se je. Srečen sem, da imam nekaj soigralcev, s katerimi sem se takoj ujel. Pogosto gremo na kavo in nasploh se veliko družimo. Smo praktično sosedje. Vesel sem, da so okoli mene ljudje, ki imajo podobno kulturo kot sem jo vajen.

Imate željo, da bi v prihodnosti zaigrali v prvi slovenski ligi?

Za zdaj je nimam. Želim si priti na višji nivo. Nikakor še ne razmišljam o vrnitvi. V Slovenijo se želim vrniti, ko bom starejši.

V Ukrajini ste si ustvarili družino. Kje nameravate živeti po koncu vaše kariere?

Res je. Žena je Ukrajinka, imava majhno hčerko. Naš načrt je, da se po koncu moje kariere preselimo v Slovenijo. Sicer smo navajeni, da veliko potujemo, tako, da bomo verjetno tudi po koncu moje kariere nekajkrat obiskali Ukrajino, kjer imava z ženo nekaj znancev.

Verjetno imate o pandemiji precej različnih informacij. Kakšno sliko ste si z družino ustvarili na podlagi vseh mnenj?

Informacij je zares veliko. Bližnje v Sloveniji pogosto skrbi. V skrbeh so tudi starši od punce, ki živijo v Rusiji, v Sočiju. Na srečo je stanje pri nas dobro, tako, da večjih skrbi nimamo.

https://youtube.com/watch?v=s9unjkmVknQ