Miguel Sayago Martí, bolj znan kot Miguelín, je v pogovoru spregovoril o slovenski reprezentanci, nad katero je navdušen, in razkril, zakaj se z domačini na UEFA Futsal EURO 2018 ne želi pomeriti pred finalom.

Najprej bi vam čestitali za uspeh na UEFA Futsal EURO 2016, kjer ste s špansko reprezentanco osvojili naslov, hkrati pa postali tudi najboljši igralec turnirja. Kateri trenutek s prvenstva se vam je najgloblje zasidral v spomin?
Zagotovo ta, ko smo na koncu postali prvaki. Kljub temu, da je bilo kar nekaj težav in da mnogi niso verjeli, da nam lahko ponovno uspe priti do konca, smo pokazali pravi obraz. Seveda je nekaj posebnega tudi osebna lovorika, a iskreno rečeno, sem bil vesel predvsem ekipnega uspeha.

Kako ste se med turnirjem počutili v Beogradu, ki je gostil najboljše evropske futsal ekipe?
Izjemno! Vzdušje je bilo popolno, še posebej ob nastopih domače reprezentance, a tudi sicer je bil res spektakularno. Od prvega do zadnjega dneva turnirja smo se počutili odlično, ljudje so bili izjemno prijazni in gostoljubni.

Ali morate pogosto pojasnjevati, zakaj igrate futsal in ne nogomet. Kakšna je pravzaprav vaša zgodba?
Do 17-leta sem igral zgolj nogomet, nato pa sem presedlal na futsal. Predvsem zato, ker si pri futsalu nenehno v stiku z žogo, vsakih 10 ali 15 sekund, in na koncu je to pretehtalo. Izkazalo se je, da je bila odločitev prava, in danes sem privilegiran, da igram in zastopam futsal. Jasno, bistveno več se govori in piše o nogometu, a futsal se vse bolj razvija in pridobiva priljubljenost med ljudmi, navijači. Morda pa nekoč ali celo kmalu postane tudi olimpijski šport.

Španija je na UEFA Futsal EURO 2016 že sedmič osvojila naslov najboljšega v Evropi, a leto zatem ostala brez medalje na svetovnem prvenstvu v Kolumbiji. Ali osvajanje lovorik za vas postaja vedno težja naloga?
Španija ima na vseh tekmovanjih najvišje cilje, kar pomeni uvrstitev na mesta, ki prinašajo kolajne. Na zadnjem mundialu se stvari niso odvile po naših željah, potem ko smo leto prej osvojili evropsko lovoriko. Dokazujemo, da znamo osvajati prvenstva, a dejstvo je, da to resnično postaja iz leta v leto bolj zahtevno. Vsekakor moramo za lovorike – na evropskem ali svetovnem prvenstvu – prikazati odlične predstave. Evropske in svetovne ekipe vse bolj napredujejo in nam otežujejo delo. Mednje denimo sodi tudi slovenska futsal reprezentanca, ki je brutalno napredovala in mi je zelo všeč.

V vedno zahtevnih kvalifikacijah za UEFA Futsal EURO 2018 v Sloveniji vas čaka skupina s Srbijo, Poljsko in Moldavijo. Kaj pričakujete?
Danes res ni več slabih nasprotnikov. Ekipe napredujejo v tehničnem in taktičnem smislu. Poleg tega jim ustreza vloga, ki jo imajo proti reprezentanci, kot je naša. Nimajo veliko za izgubiti, po drugi strani lahko ogromno pridobijo. Dobro nas poznajo, do potankosti preučijo našo igro, znajo se dobro braniti in so vselej maksimalno motivirani.Kljub temu seveda ne odstopamo od naših ciljev, ki so tudi v kvalifikacijah jasni. Pred nami je torej nov, zahteven izziv. Da mu bomo lahko še naprej kos, moramo nadaljevati s trdim delom.

Omenili ste Slovenijo, prvo reprezentanco, ki je lani Španiji zadala poraz v rednem delu po več kot desetletju. Se želite s Slovenijo znova pomeriti na UEFA Futsal EURO 2018 in se oddolžiti za poraz ali bi se gostiteljici raje izognili?
Glede na to, da gre dejansko za prvo reprezentanco, ki nas je premagala po več kot desetih letih, bi si zagotovo želeli čimprejšnje revanše.Toda počasi, potrebno je trezno razmišljati. Reprezentanca, ki igra na domačem igrišču pred polnimi tribunami več kot deset tisoč navijačev, je izjemno nevaren in zahteven nasprotnik. Zato se želim s Slovenijo pomeriti šele v finalu UEFA Futsal EURO 2018. To bi bilo nekaj izjemnega, pravi praznik futsala, ki bi ponudil prvovrsten spektakel. Na svoj račun bi seveda prišli tudi navijači, na koncu pa upam, da bi slavili mi in potrdili naslov iz leta 2016.

Poznate katerega izmed slovenskih reprezentantov?
Seveda. Kristjana (Čujec, op. av.), ki je igral pri Segovii v Španiji, pa Fetića in kapetana Osredkarja. Tudi vratar je izjemen. A potrebno je poudariti, da je Slovenija močna predvsem kot ekipa. Če k temu dodamo še podporo s tribun, je več kot očitno, da bo na prvenstvu v Ljubljani izjemno nevarna.

Menite, da Slovenija na domačem prvenstvu prihodnje leto lahko poseže po kolajni?
Dosedanje izkušnje preteklih prvenstev nam pravijo, da je to vsekakor mogoče. Na Hrvaškem leta 2012 je domača reprezentanca prikazala izjemne predstave in osvojila četrto mesto. Tudi lani v Srbiji je domača reprezentanca s četrtim mestom za las ostala brez kolajne. Morda bo prav Slovenija prihodnje leto v tem pogledu začrtala novo smer in osvojila kolajno.

V Sloveniji ste že bili lani, ko ste v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo izgubili tisto tekmo v Mariboru, o kateri smo že govorili. Kako ste se počutili?
Ljudje so bili zelo prijazni, spomnim pa se tudi, da je bilo hladno (smeh). Sicer pa, po resnici povedano, nismo imeli veliko priložnosti, da bi bolje spoznali mesto.

Dotaknimo se še malo futsala nasploh. Za špansko reprezentanco ste debitirali leta 2012. Kaj se vam zdi, kako so se stvari spremenile od takrat?
Poleg tega, da UEFA kot krovna organizacija zares dobro promovira futsal, je opazen napredek na drugih področjih po posameznih državah ali ligah. Mislim, da je futsal kot šport na pravi poti. V španski ligi, pa tudi kje drugje, so navijači vedno bolj vpleteni, kar je odlično in zagotavlja spektakel. Če se dotaknem le svojega kluba, ElPozo Murcia, ki velja za enega najbolj priznanih v španskem in svetovnem merilu, lahko povem, da na vsaki tekmi zares uživam, saj so navijači fantastični. V Murcii je futsal zelo priljubljen, ljudje ga živijo in, verjeli ali ne, otroci si ne želijo vedno postati Messi ali Ronaldo, ampak Ricardinho ali Miguelín! Na to sem izjemno ponosen. In tudi na to, da sem kapetan kluba.

Zdi se, da je v Evropi futsal kar nekako geografsko razporejen: ekipi iz pirenejskega polotoka in Italija, balkanske reprezentance in seveda tiste iz vzhodne Evrope nekako krojijo jedro. Kako je z ostalimi?
Kot sem dejal, ekipe vedno bolj napredujejo in vsakič nekdo preseneti, kot je bilo to v primeru Hrvaške in Srbije na domačih prvenstvih. Na zadnjem prvenstvu Slovenija morda ni bila na pričakovani ravni, a vseeno gre za izjemno reprezentanco, ki se razvija in napreduje. Poleg Rusije je tu tudi Ukrajina, ne smemo pa pozabiti recimo na Belgijo in še koga drugega. Morda na koncu vedno govorimo o istih ekipah, a presenečenj nikoli ne zmanjka.

Z Ricardinhom sta ta čas osrednja evropska zvezdnika v futsalu. Kdo so vajini nasledniki in koliko časa še nameravate igrati?
Najlepša hvala za te besede, v čast mi je slišati kaj takšnega! Upam, da je pred menoj še veliko let igranja na najvišji ravni. Sicer pa je veliko igralcev, ki bi v prihodnje lahko zaznamovali futsal, kot so denimo Alex, Sergio Lozano, Pito, ali pa Bebe, Pola in še kdo.

Če bi morali izbrati najlepši trenutek v vaši karieri, za katerega bi se odločili?
Zagotovo dva naslova UEFA Futsal EURO, ki sem ju osvojil z reprezentanco. Če bi se moral odločiti zgolj za enega, bi izbral zadnjega iz Srbije. Kljub težkim trenutkom smo v pravem trenutku znali stopiti skupaj, udariti po mizi, ko je bilo treba, in osvojiti naslov. Vsekakor me bo ta spomin za vedno spremljal.

Kateri trik najpogosteje uporabljate med igro? V čem ste najmočnejši?
Všeč mi je igra ena na ena, prav tako se rad odločim za strel. Sicer pa je zame najpomembneje, da lahko pomagam soigralcem; tako v napadu kot tudi v obrambi. Verjamem, da je prav obramba ena izmed mojih močnejših prvin.

Čisto za konec. Kakšno je vaše sporočilo slovenskim navijačem pred prvenstvom?
Najprej bi se vam zahvalil, ker verjamete v futsal in nas podpirate. Vedno pravim, da smo skupaj močnejši. Upam, da bomo po koncu UEFA Futsal EURO 2018 zadovoljni vsi skupaj; tako slovenski kot seveda tudi španski navijači!