Nova dimenzija Celja: Slovenija, to je bilo za vas

Foto: Jure Banfi

Komentar o evropskem presežku Celja, ki postaja tretji steber slovenskega nogometa, predvsem pa klub s potencialom, ki ga trenutno ne premore nihče v Sloveniji.

Ko so ruski investitorji, na čelu z Valerijem Kolotilom, leta 2021 prevzeli nogometnega prvoligaša iz Celja, so si zastavili zelo ambiciozen načrt. Postati najboljša ekipa v Sloveniji in Celje zarisati na evropski nogometni zemljevid.

Ob teh napovedih je bila slovenska nogometna javnost skeptična. Kako tudi ne, ko se je nogometni prvoligaš iz Celja leta vrtel v primežu takšnih in drugačnih lastnikov oziroma investitorjev, Evropa je tudi po senzacionalnem naslovu v sezoni 2019/2020 ostajala le pobožna želja, stadion Z’Dežele pa je sameval pod Golovcem, ko so Celjani na nogometne tekme, če sploh, odhajali ali v Maribor ali v Ljubljano.

Tveganje, ki se je izplačalo

Ni šlo gladko, ne nazadnje so Celjani v prvi sezoni pod ruskimi lastniki skorajda izpadli iz Prve lige Telemach, a danes so grofje na poti, ki so jo začrtali ambiciozni vlagatelji. Ti nikoli niso skrivali, da imajo več, kot imajo drugi. Da si želijo več, kot imajo drugi. A čeprav bi lahko rekli kakšno ali dve o tem, kako so ta sredstva razporejali in investirali, je dejstvo, da je v Celju nastal nogometni klub, ki je spoštovan doma in zdaj tudi v Evropi.

Če kaj, potem lastnikov Celja ni strah vleči velikih potez. Tudi takšnih, s katerimi v nekaj dneh porušiš celotno ekipo, ki ti je prinesla državni naslov, ter začneš vse graditi na novo. Poletni prihod Alberta Riere je bila poteza, ki bi jo bolj pripisali ravno Špancu kot Valeriju Kolotilu. Poteza na meji med norostjo in genialnostjo.

Riera je kot vihar vstopil v slačilnico Celja, iz nje odpihnil vse, ki niso plesali po njegovih notah, in začel graditi na novo. Priznajmo si, v času, ko grofom ni šlo, s(m)o se mu smejali, ga odpisali in označili za ‘klepetuljo’, ki več pove kot naredi. A Riera je še vedno naprej rinil po svoje. Zavedajoč se, da ima malodane brezpogojno zaupnico pri vodstvu kluba, je brezkompromisno sledil svoji ideji. Ideji, ki je slovenski nogomet naposled potisnila v novo dimenzijo.

Slovenci zmorejo in znajo tudi drugače

To, kar so Celjani pokazali na obeh tekmah proti ekipi, kakršna je Fiorentina, je nekaj, česar nogometna Slovenija še ni doživela. Dejstvo je, da je Maribor v eri Zlatka Zahovića dvakrat igral ligo prvakov. Da je konkuriral tudi Chelseaju, ki je po vseh parametrih večji klub od Fiorentine. Ampak konkuriral mu je na način, ki je bil slovenskemu nogometu blizu. Maribor je bil borben, discipliniran in … Pragmatičen. To pa je beseda, ki jo Albert Riera očitno sovraži.

Celjani so pod Špančevim vodstvom dokazali, da gre drugače. Riera je nogometašem v kri vcepil miselnost, da znajo in zmorejo igrati proti vsakemu nasprotniku. In od tega ni odstopal niti proti Fiorentini. Celje je bilo razigrano, napadalno, nevarno, to je bila tekma, ki bi jo gledali in gledali …

Predvsem pa je bila to tekma, ki jo je začelo sedem Slovencev. Klemen Nemanič in Damjan Vuklišević sta v ključnem obdobju povsem zasenčila tuje okrepitve v obrambi ter dokazala, da tujec ni vedno boljši od Slovenca. Ne vemo več, kaj še mora pokazati in dokazati na visokem evropskem nivoju Žan Karničnik, da bo tujina ne glede na njegova leta spoznala, kako velika okrepitev bi bil lahko tudi za večje evropske klube. V isto kategorijo lahko dodamo tudi ljubljenca Alberta Riere Marka Zabukovnika, ki ga Španec opisuje kot prototip sodobnega vezista, ki zna razmerja med napadom in obrambo postaviti na idealno točko.

Tamar Svetlin je odkritje sezone in velik potencial tudi za reprezentanco. Da Svitu Sešlarju niti ne izgubljamo besed. To, kar zmore in zna Celjan, danes tako zelo redko vidimo na evropskem nivoju. Smejali so se nam, ko smo ga označili za slovenskega Zinedina Zidana. No, zdaj pa razmislite še enkrat.

In tu je še Aljoša Matko. Nogometaš, ki je celo sezono trpel ter samega sebe izgubil v vrtincu nogometne realnosti. Zdaj pa je znova stari, dobri Matko, ki tudi pred velikim Davidom De Geo žogo v mrežo potisne tako suvereno, kot da bi to počel kot deček v svoji Beli krajini.

Pot naprej je začrtana, ampak …

Celje pa ni zraslo le na igrišču, ampak tudi kot klub dobiva pravo veljavo v lokalnem obdobju in celotni Sloveniji. Sodobni marketinški pristopi, ki jim sledijo v knežjem mestu, morajo biti v tržno usmerjeni nogometni realnosti najboljši možen vzor vsem ostalim klubom, ki v tem pogledu vse bolj capljajo za Celjem. Hkrati ni skrivnost, da klubsko vodstvo pritiska na vse gumbe in vzvode, da bi lahko v mestu ob Savinji zrasel moderen trening center, a v isti sapi spoznavajo krutost slovenske birokracije, ki je tudi v preteklosti ustavila že toliko ambicioznih načrtov.

A zdi se, da se kljub vsem oviram Celjani ne bodo ustavili. Vodstvo kluba ne skriva, da si želi v prihodnje še enega ali dveh korakov naprej. Pred grofi je novo poletje vlaganja v igralski kader, ko bo morda v naslednji sezoni na stadionu Z’Dežele igrala poimensko najbolj kakovostna zasedba v zgodovini slovenskega nogometa. No, takšen je načrt, pa naj nam Kolotilo in sodelavci ne zamerijo, če smo ga izdali.

Kaj pa Albert Riera? Hja, kdo ve. Pri Špancu je edina garancija mantra, ki smo mu jo pripisali že večkrat: ‘My way or no way.’ Kam pa bo pot peljala 43-letnika, za katerim se kadi, kamorkoli stopi, tega ne zna in ne upa napovedati nihče. In to je edino vprašanje, ki si ga bojijo zastaviti v vodstvu Celja. Za vse ostalo trenutno imajo odgovore.