Ruska nogometna reprezentanca je danes povsem drugačna od tiste, ki je Slovenijo premagala marca letos. S prihodom novega selektorja Valerija Karpina se je pri Rusih čez noč spremenilo marsikaj. Simbola preobrazbe sta predvsem dva. Prečrtani najboljši strelec Artem Dzjuba na eni in velik up ruskega nogometa Arsen Zaharjan na drugi strani.

Kek pravi, da ima obilo težav. Trenirali so vsi razen enega.

Nogomet

10. Okt 2021 18

Nogomet

10. Okt 2021 18

Po tem, ko je Rusija, ki je po odličnem nastopu na domačem svetovnem prvenstvu tri leta pred tem navdušila, na letošnjem evropskem prvenstvu razočarala in se od tekmovanja po slabih predstavah v precej skromni skupini poslovila po predtekmovanju, so se veljaki tamkajšnjega nogometa odločili za menjavo na selektorskem stolčku. Stanislav Čerčešov, ki je Rusijo leta 2018 popeljal med najboljših osem na svetu, se je moral posloviti.

Predsednik ruske nogometne zveze Aleksander Djukov je takrat sprejel presenetljivo odločitev. Čeprav sta bila favorita v javnosti Kurban Berdjev, ki je z Rubinom Kazanom dosegal fantastične rezultate, in takratni selektor mlade nemške reprezentance, ki zdaj vodi Turčijo, Stefan Kuntz, je mesto selektorja vsaj do konca leta zaupal povsem neuveljavljenemu trenerju.

Valerij Karpin: naključni selektor z metlo

Valerij Karpin, nekdanji nogometaš Real Sociedada, Valencie, Celte in Spartaka Moskve je kot igralec z Rusijo igral na treh velikih tekmovanjih, svetovnih prvenstvih 1994 in 2002 ter evropskem prvenstvu 1996. V njenem dresu je ta nekdanji prefinjeni vezist odigral 72 tekem in dosegel 17 golov. Tudi prvega za Rusijo po razpadu Sovjetske zveze proti Mehiki avgusta 1992.

Toda Karpin, ki je legenda ruskega nogometa, je kot trener še precej nepopisan list.

Po koncu kariere se je dokazoval kot direktor moskovskega Spartaka, pri katerem se je dvakrat preizkusil tudi v vlogi trenerja, a obakrat ni bil preveč uspešen. Podobno velja za njegovo obdobje, ki ga je preživel v španski drugi ligi kot trener Mallorce.

Njegova trenerska pot se je dna dotaknila leta 2016, ko je bil trener ruskega drugoligaša Armavirja in z njim izpadel v tretjo ligo. Takrat se je zdelo, da je z njim kot trenerjem konec.

Je to konec? Junak nepozabne zmage nad Rusijo je skrivnosten

Nogomet

10. Okt 2021 8

Nogomet

10. Okt 2021 8

Vmes je bil nekaj mesecev urednik nogometne televizijske oddaje Match na ruski nacionalni televiziji – tudi ta njegova epizoda se je končala klavrno -, potem pa je konec leta 2017 sedel na klop povprečnega ruskega prvoligaša Rostova in tam z rezultati, ki niso omembe vredni, ostal vse do letos poleti, ko je povsem nepričakovano dočakal priložnost kariere.

Postal je selektor najboljše državne nogometne selekcije. S kakšno popotnico je prevzel najzahtevnejšo trenersko službo v državi, dovolj nazorno pokaže podatek, da je vse zadnje štiri tekme v vlogi trenerja Rostova izgubil.

Toda svojeglavi Karpin se za številne začudene poglede ni zmenil in rusko reprezentanco obrnil na glavo. V ekipo, ki je bila pogosto razpuščena, njeni nogometaši pa so poskrbeli za kar nekaj škandalov, je naprej vnesel red. Med drugim je v času reprezentančnih akcij prepovedal uživanje sladkorja. Še precej bolj močno je zarezal v igralski kader.

Kako zelo je njeno podobo spremenil, dovolj nazorno potrjuje pogled na rusko zasedbo, ki je marca letos v Sočiju z 2:1 v drugi tekmi kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2022 premagala Slovenijo.

Od začetne enajsterice takratnega selektorja Čerčesova je ostala zgolj polovica oziroma še manj.

Vratarja moskovskega Dinama Antona Šunina, ki je branil vrata Rusije na tisti tekmi, v reprezentanci pod vodstvom Karpina ni bilo niti enkrat. Povsem enako velja za branilca Akhmeta Groznega Andreja Semenova, vezista Zenita Magomeda Ozdojeva in tudi legendarnega bočnega branilca Jurija Žirkova.

Aleksandr Golovin, zvezdnik Monaca in ruski tržno najdražji nogometaš, je pod vodstvom Karpina dobil priložnost na le dveh tekmah. Tokrat ga ni zraven.

Dolgoletni bočni branilec moskovskega CSKA brazilskih korenin Mario Fernandes je zaigral vsega enkrat, tako velja tudi za izkušenega branilca turškega Alanyaspora Fedora Kudrjašova.

Napadalec moskovske Lokomotive Rifat Žemaletdinov je nastopil trikrat, a na igrišče vselej prišel s klopi.

Od postave, ki je pred pol leta sklatila Slovenijo, sta svoje mesto v ruski reprezentanci obdržala le 27-letni branilec moskovskega Spartaka Georgij Džikija in leto dni starejši vezist Zenita Daler Kuzjaev, ki je medtem postal tudi njen kapetan.

Ne samo s postavo, velike spremembe je Karpin uvedel tudi s postavitvijo in načinom igranja. Rusija, ki je pred tem igrala precej nemoderno, povečini s tremi osrednjimi branilci in z dolgimi žogami iskala svoje visoke nogometaše v napadu, je danes v moderni postavitvi 4-3-3 precej drugačna.

Rusija – Slovenija 2:1 (2:1)

Olimpijski stadion Soči, 13.008 gledalcev. Kvalifikacije za svetovno prvenstvo 2022 (2. krog), 27. marec 2021.

Strelca: 1:0 Dzjuba 26., 2:0 Dzjuba 35., 2:1 Iličić 36.

Rusija: Šunin; Kudrjašov, Džikija, Semenov; Žirkov (od 68. Karaev), Golovin (od 49. Mirančuk), Ozdoev, Kuzjaev, Mario Fernandes; Dzjuba, Žemaletdinov (od 86. Mukin). Selektor: Stanislav Čerčesov.
Slovenija: Oblak; Balkovec, Blažič, Mevlja, Stojanović (od 61. Skubic); Kurtić, Bijol (od 61. Vetrih); Zajc (od 75. Bohar), Lovrić (od 86. Zahović), Iličić; Šporar (od 75. Vučkić). Selektor: Matjaž Kek.

Artem Dzjuba: prečrtani golgeter in kapetan

Najbolj Karpinovo čistko zagotovo simbolizira 196 centimetrov visoki in skoraj sto kilogramov težki orjak Artem Dzjuba, ki je z naskokom najboljši ruski reprezentant zadnjih let, a ga novi selektor pod svoje okrilje do zdaj ni povabil niti enkrat.

Dzjuba, nekdanji mladinec moskovskega Spartaka, ki je vmes igral tudi za Tom Tomsk in Rostov, uveljavitev pa dočakal v majici Zenita, je v zadnjem času v Rusiji osvojil vse, kar se je osvojit dalo.

Trikrat v zadnjih treh letih je bil ruski prvak, v vseh teh treh letih je bil izbran za najboljšega igralca lige in bil dvakrat njen najboljši strelec, dvakrat pa je bil imenovan za najboljšega ruskega nogometaša leta v absolutni kategoriji.

Gole je Dzjuba zabijal tudi v Evropi, tako v Ligi prvakov kot v Ligi Europa, še bolj učinkovit pa je bil v reprezentančnem dresu, ki ga je prvič oblekel z 23 leti, potem pa v naslednjih treh letih zbral še vsega tri reprezentančne nastope.

Nato se je zgodba zasukala v povsem drugo smer. Zablestel je v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2016, v katerih je dosegel kar osem golov, prispeval pa še štiri asistence.

Na evropskem prvenstvu pred petimi leti ni zadel, gola pa ni dočakal niti v obdobju številnih prijateljskih tekem ob odštevanju do domačega svetovnega prvenstva leta 2018, potem pa je na njem zablestel.

Pri zmagi nad Savdsko Arabijo s 5:0 na uvodni tekmi je na igrišče pritekel v zadnjih 20 minutah, kar je bilo dovolj za gol in asistenco. Zadel je tudi pri zmagi nad Egiptom s 3:1 in z golom navdušil v osmini finala pri šokantni zmagi nad Španijo. Z asistenco se je izkazal tudi ob porazu po enajstmetrovkah v četrtfinalu proti Hrvaški.

Prvenstvo je končal s tremi goli, dvema asistencama in postal nacionalni junak.

V kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2020 je v desetih nastopih zmogel kar devet golov in zbral še pet asistenc.

Odlično, s tremi goli in asistenco v treh nastopih, je marca začel tudi kvalifikacije za svetovno prvenstvo 2022, poleti pa imel na Euru prste vmes pri obeh golih, ki jih je na njem dosegla Rusija. Za prvega je asistiral. Pod drugega se je podpisal sam, ko je ob porazu proti Danski z 1:4 na zadnji tekmi dosegel edini gol za Ruse.

Z golom proti Danski je s 30. reprezentančnim golom na vrhu lestvice najboljših strelcev v zgodovini ruske reprezentance izenačil z Aleksandrom Keržakovom. Za ta dosežek je robustni napadalec Zenita potreboval vsega 55 nastopov.

Vprašanje pa je, ali ga bo lahko tudi presegel. Star je namreč 33 let, Karpin pa ga v svoji reprezentanci ne vidi več. Predvsem zaradi tega, ker se ne sklada z njegovo nogometno filozofijo, še bolj pa verjetno zato, ker je Dzjuba vse prej kot discipliniran nogometaš, ki je s svojimi trenerji pogosto prihajal v konflikt.

V času, ko je igral za Spartak, je Špancu Unaiu Emeryju, ki je takrat sedel na klopi moskovskega velikana, v obraz rekel, da je majhen trener. Po enem izmed zadetkov v majici Zenita je stekel pred Roberta Mancinija, pri katerem pred tem ni igral, mu obrnil hrbet in z rokama pokazal na svoj priimek, izpisan na zadnji strani dresa.

Še precej bolj bizaren je bil dogodek, zaradi katerega se je v središču svetovne javnosti znašel novembra lani. Na spletu se je namreč pojavil video, na katerem se je snemal med samozadovoljevanjem, zaradi česar je bil za kratek čas po posredovanju ruske nogometne zveze izključen iz reprezentance. Zdaj ga je iz nje odstranil selektor. Najverjetneje za vedno.

Dzjuba je v ob seštevku učinka golov in asistenc, zbral jih je sedem (štiri gole in tri asistence), trenutno sicer tretji najbolj učinkovit nogometaš v ruski Premier ligi, v kateri njegov Zenit vodi.

Rusija pod vodstvom Valerija Karpina:

1. september 2021 (kvalifikacije za SP 2022):
Rusija – Hrvaška 0:0

4. september 2021 (kvalifikacije za SP 2022):
Ciper – Rusija 0:2 (0:1)
Strelca: 0:1 Erokin 6., 0:2 Žemaletdinov 55.

7. september 2021 (kvalifikacije za SP 2022):
Rusija – Malta 2:0 (1:0)
Strelca: 1:0 Smolov 10., 2:0 Bakaev 84./11m

8. oktober 2021 (kvalifikacije za SP 2022):
Rusija – Slovaška 1:0 (1:0)
Strelec: 1:0 Škriniar 24./a.g.

Arsen Zaharjan: velik up svetovnega nogometa

Dovolj o tistih, ki jih ni več zraven, preverimo raje, kdo bo v Ljudskem vrtu stal na igrišču. V zdajšnji ruski reprezentanci ne boste našli zvezdnikov, o katerih se govori izven ruskih meja.

Morda še najbolj znano ime je ofenzivni vezist Aleksej Mirančuk, eden od le treh reprezentantov, ki si kruh služijo v tujini, a trenutno ni v najboljšem položaju. Za Atalanto, ki je zanj lani odštela 15 milijonov evrov, je v tej sezoni odigral vsega 155 minut.

Potem pa je tu še eno ime, za katerega morda še niste slišali, a v prihodnosti skorajda zagotovo boste. Arsen Zaharjan je, vsaj od samostojnosti države, morda najbolj nadarjen nogometaš v zgodovini Rusije.

Ta komaj 18-letni nogometaš moskovskega Dinama armenskih korenin, njegova starša sta v Rusijo pribežala pred leti, je zelo moderen in prilagodljiv vezist. Lahko igra na sredini igrišča ali na krilu. V defenzivni ali pa v bolj ofenzivni vlogi. Ima odličen pregled nad igro, zelo dobro podaja, sijajno tehniko in zna biti tudi nevaren za nasprotnikovo tehniko. Predvsem pa je še zelo mlad.

Lani ga je The Guardian v svoji uveljavljeni rubriki najbolj nadarjenih nogometašev na svetu, ki jo objavi enkrat leto, uvrstil med 60 največjih talentov svetovnega nogometa. Letos lahko žirija nogometne sekcije priznanega britanskega časnika ponosno ugotovi, da je njegova umestitev na omenjeni seznam očitno upravičena.

Za Zaharjanom je, čeprav je šele letos postal polnoleten, že 23 nastopov v članski ekipi Dinama, v katerih je zbral pet golov in dodal še osem asistenc. Nogomet 183 centimetrov visoki Zaharjan razume na višji ravni, nekateri mu pravijo kar ruski Andres Iniesta.

Marca letos je kot 17-letnik nastopil na evropskem prvenstvu do 21 let in že ob debiju navdušil. Pri zmagi nad Islandijo s 4:1 se je izkazal z asistenco, pa tudi z golom in postal najmlajši strelec v zgodovini tekmovanja.

Poleti ga je prejšnji selektor Čerčesov uvrstil na seznam nogometašev, ki jih bo popeljal na evropsko prvenstvo, a je Zaharjan brez prvega nastopa na velikem tekmovanju ostal zaradi bolezni.

S prihodom novega selektorja je preskočil nekaj stopničk in septembrsko tekmo proti Hrvaški, ki se je končala z remijem, odigral od prve minute.

Podobno je bilo tudi pri zmagi nad Malto z 2:0 in nazadnje v petek pri zmagi nad Slovaško, proti kateri je zakuhal edini ruski gol. On je bil namreč tisti, po čigar strelu je slovaški branilec Martin Škriniar dosegel avtogol. Zaharjan je igral na levem krilu, kjer ga lahko pričakujemo tudi danes.

Z Zaharjanom bodo pri Dinamu, s katerim ima pogodbo do leta 2024, morda popravili celo klubski rekord. Leta 2008 so portugalskega vezista Dannyja za 30 milijonov evrov prodali v Zenit. Morda  bodo za Zaharjana, ki se je nogometni akademiji Moskovčanov pridružil s 13 leti, že letos iztržili še kak evro več.

Zagotovo pa ga ne bodo prodali v Rusijo, ampak v kakšnega evropskega velikana, ki so že pokazali zanimanje zanj. Skorajda ga ni predstavnika evropske nogometne elite, ki ga niso povezovali z njim, največ pa se govori o tem, da bo odšel v Barcelono ali pa Chelsea.

Za konec pa morda še zanimivost. Zaharjan je na svet prijokal vsega pet dni za Benjaminom Šeškom, s katerim se bosta danes zvečer najverjetneje srečala na zelenici Ljudskega vrta.

Največji up v zgodovini ruskega proti največjemu upu v zgodovini slovenskega nogometa. Kdo bo boljši, bomo izvedeli pozno zvečer, na nogometni tržnici pa po oceni Transfermarkta trenutno malce bolje kotira Rus.

Njegova vrednost, ki je nazadnje poskočila sredi septembra, znaša milijon evrov več od tiste, s katero od zadnje reprezentančne akcije naprej ponaša slovenski up RB Salzburga.

Morda bo že čez kak teden, dva drugače. Če bi Šeško zadel še na drugi reprezentančni tekmi v nizu, bi njegova vrednost utegnila še poskočiti.

Vse dozdajšnje tekme med Slovenijo in Rusijo:

27. marec 2021 (kvalifikacije za SP 2022):
Rusija – Slovenija 2:1 (2:1)
Strelca: 1:0 Dzjuba 26., 2:0 Dzjuba 35., 2:1 Iličić 36.

18. november 2009 (dodatne kvalifikacije za SP 2010):
Slovenija – Rusija 1:0 (1:0)
Strelec: 1:0 Dedić 44.

14. november 2009 (dodatne kvalifikacije za SP 2010):
Rusija – Slovenija 2:1 (1:0)
Strelca: 1:0 Biljaletdinov 40., 2:0 Biljaletdinov 52., 2:1 Pečnik 88.

23. januar 2003 (prijateljska tekma):
Slovenija – Rusija 0:1 (0:1)
Strelec: 0:1 Vinogradov 36.

1. september 2001 (kvalifikacije za SP 2002):
Slovenija – Rusija 2:1 (0:0)
Strelci: 1:0 Osterc 62., 1:1 Titov 72., 2:1 Ačimović 90./11m

24. marec 2001 (kvalifikacije za SP 2002):
Rusija – Slovenija 1:1 (1:1)
Strelca: 1: Koklov 7., 1:1 Knavs 21.

11. februar 1996 (prijateljska tekma):
Slovenija – Rusija 1:3 (0:2)
Strelci: 0:1 Simutenkov 13., 0:2 Aleničev 17., 0:3 Simutenkov 73., 1:3 Gliha 80./11m