Novo poglavje odgovora na vprašanje: kdo je boljši?

Foto: Aleš Fevžer

Nogometaši Olimpije in Celja imajo nocoj nov zmenek z zgodovino. Slovenskima predstavnikoma, ki v evropskem merilu skupaj premikata meje in status Prve lige Telemach dvigujeta na vse višjo raven, pa je skupno to, da ju s klopi vodita španska trenerja. Victor Sanchez in Albert Riera sta se na čelu slovenskih klubov že dokazala in spisala odmevne zgodbe. Zdaj imata novo veliko priložnost, da se z zlatimi črkami vpišeta v našo nogometno zgodovino.

Če ocenimo zelo na hitro, je Albertu Rieri in Victorju Sanchezu skupno le to, da sta Španca. No, pa tudi to, da sta bila oba v določeni fazi kariere nogometaša najvišjega evropskega nivoja. In da sta v trenerski karieri s klopi uspešno vodila ljubljansko Olimpijo, kamor ju je pripeljal Goran Boromisa. Verjetno kakšno bolj vešče nogometno oziroma strokovno oko opazi tudi določene podobnosti v taktičnih principih, ki jih zagovarjata, v vseh ostalih lastnostih pa se Riera in Sanchez tako zelo razlikujeta.

Sancheza bolj kot karkoli drugega zanima zmaga. Machiavellijsko reklo “cilj opravičuje sredstva” je otroku madridskega Reala tako ali tako položeno v ‘nogometno zibelko’, pri čemer je nekdanji trener Deportiva, Betisa, Olympiacosa, Malage in Cartagene Olimpijo spremenil v ‘stroj za zmage’. Pri čemer pa Ljubljančani, ki imajo trenutno tudi posamično zelo kakovostno zasedbo, večinoma tudi igrajo lepo za oko oziroma predvsem dominirajo v polju.

Trener, ki je uredil celoten klub

Ljubljančani v tej sezoni zares navdušujejo. Na 35 tekmah pod vodstvom Sancheza so kar 23-krat zmagali in le štirikrat izgubili, pri čemer se tudi poraz prejšnji teden proti Borcu danes seveda še lahko spremeni v zmago. Španec je razbito vojsko, kakršna je bila Olimpija pred sezono, povezal v homogeno skupino k skupnemu cilju usmerjenih nogometašev. Če so ti nekoč komaj čakali, da skočijo na vlak in zapustijo zmajevo gnezdo, je 48-letnik (tudi s pomočjo večje urejenosti in boljšega dela ostalih klubskih struktur) ustvaril okolje, iz katerega se nikomur nikamor ne mudi.

Olimpija je tako postala ekipa, ki se je v Evropi ni treba bati nikogar, še najmanj pa Borca iz Banjaluke. O tem, da bo ob koncu sezone kronana kot prvak Prve lige Telemach, pa tako ali tako dvomi le še malokdo.

NK Olimpija Ljubljana — Foto: Aleš Fevžer

Bo Riera našel ‘čarobno palico’?

Zelo podobna ‘avra’ vsemogočnosti, kot te dni veje iz Victorja Sancheza, je v preteklosti tako na klopi Olimpije kot Celja sijala tudi iz Alberta Riere. Tudi njegove ekipe so v preteklosti mlele vse pred seboj, njegovi varovanci pa so v en glas zatrjevali, da z boljšim trenerjem še niso delali.

A ta čarobnost Riere se je očitno nekje izgubila. Že tako ali tako je njegov status v javnosti malce kazil temperament, ko je imel (in še vedno ima) Riera mnenje o vsakem in o vsem, svojih misli pa nikoli ni držal zase. V tem je popolno nasprotje mirnega in preudarnega Sancheza, ki nekaj tega temperamenta pokaže le takrat, ko se jezi nad pogoji oziroma zelenicami, kjer trenira oziroma igra Olimpija.

Tudi v obdobju, ko ne zmaguje, in dejstvo je, da Riera trenutno na klopi Celja ne zmaguje, ne nazadnje je to pomlad na štirih tekmah dvakrat remiziral in dvakrat izgubil, pa nekdanji pomočnik pri Galatasarayu ne odstopa od svoje mantre – bolj pomemben, kot je rezultat, je zanj način, na katerega ekipa pride do njega.

Vse lepo in prav, to je sijajno zvenelo, ko je Riera zmagoval in opisoval, kako ga radosti, ker njegovi varovanci ne le zmagujejo, ampak tudi uživajo na igrišču. Zanimivo pa bi bilo prebrati rezultate ankete med nogometaši Celja, če bi jih danes vprašali, koliko uživate na igrišču, ko sta na zadnjih osmih tekmah le enkrat zmagali, ubranitev državnega naslova pa se zdi kot utopija …

A nogomet je pač nogomet in Rierovo Celje ima že danes priložnost, da pusti za seboj slabo obdobje. Ta priložnost je velika, Apoel pa, to je pokazala tekma v knežjem mestu, ni nepremagljiv nasprotnik. Z vidika slovenskega nogometa, dodatnega dviga Uefinega koeficienta in nasploh ugleda v mednarodnem prostoru, ne bi imeli nič proti, če bi Španec nocoj znova našel svojo čarobno trenersko paličico.

2,20 točke na tekmo v povprečju na klopi Olimpije osvaja Victor Sanchez. Rierova bilanca na klopi zmajev je bila 2,07, še uspešnejši je bil v prvem mandatu na klopi Celja (2,12). Letos pa je ta seštevek povsem ‘druga pesem’, trener grofov ima povsem enako razmerje zmag (13) kot porazov (13). Ob sedmih remijih je tako njegovo povprečje pri 1,39.*

*V ta seštevek niso zajeti rezultati predkroga slovenskega pokala.