Amir Karić je debi svojega sina v članski reprezentanci videl v živo in po tekmi proti Gibraltarju, na kateri je Sven Karić igral od prve do zadnje minute, žarel od sreče. Po koncu tekme smo ga pred Bonifiko povabili pred Sportklubov diktafon.
“Sigurno je to velik uspeh. Odigral je korektnih 90 minut in upravičil selektorjev vpoklic. Na začetku se je videlo, da je bilo nekaj živčnosti, potem pa je steklo. Lahko pa igra še veliko bolje,” je pred stadionom v Kopru, medtem ko je prejemal čestitke z vseh strani, ponosno govoril Amir Karić.
“S trdim delom lahko postane še boljši. Bilo je ogromno predložkov, ki niso našli cilja. Naslednjič, ko bo zraven, mora biti manj napak,” je nadaljeval danes 47-letni nekdanji dolgoletni slovenski reprezentant, ki je s svojim sinom tesno povezan. Ko je Sven Karić pred dvema tednoma dočakal vpoklic selektorja Matjaža Keka, je bil med prvimi, ki ga je o tem obvestil. Podobno je bilo dan pred tekmo z Gibraltarjem, ko je izvedel, da bo tekmo v Kopru začel v prvi postavi.
O velikih uspehih ga je sin pogosto spraševal
“Malo pred tem sva se pogovarjala o nečem drugem, že 10, 15 minut pozneje pa me je ves iz sebe poklical in mi dejal, da ga je selektor vpoklical v reprezentanco. Bil je zelo vesel, saj je to velik dogodek v karieri vsakega nogometaša. Z igrami, ki jih kaže v Domžalah, si je to tudi zaslužil,” je o tem povedal nekdanji reprezentant, ki je s Slovenijo zaigral na evropskem prvenstvu 2000 in potem še svetovnem prvenstvu 2002. Na vseh šestih tekmah obeh velikih tekmovanj je bil v prvi postavi.
“Ko je bil mlajši, sva se veliko pogovarjala o tem. Spraševal me je, kako je bilo in podobno. Tudi, ko je napredoval skozi mlajše reprezentančne selekcije, me je večkrat pocukal za rokav. Njegov velik cilj je, tako kot pri vsakem nogometašu, da nekoč takšno tekmovanje izkusi tudi sam. Mislim, da mu, če bo še naprej tako priden, lahko tudi uspe,” je o svojem 23-letnem sinu povedal Amir.
S Svenom sta si zelo podobna. Tako vizualno kot tudi na igrišču. Oba fizično močna, borbena nogometaša, ki igrata na robu prekrška. Oba na levi strani obrambe. Tudi sin si je v reprezentanci izbral dres s številko 19, ki ga je pred leti nosil njegov oče. Ni težko ugotoviti, kdo je njegov vzor.
Je bolj talentiran, ampak je težko primerjati
“O številki se je odločil sam, verjetno pa sem vsaj do neke mere tudi njegov vzor, ampak vse, kar je do zdaj v nogometu naredil, si je izboril sam. Tako bo moralo biti tudi v prihodnosti. Želim mu vse dobro in to, da bo napredoval. Če bo, potem se lahko nadeja še kakšnega reprezentančnega vpoklica in še česa več,” je povedal nekdanji nogometaš Maribora, ki je nogomet igral tudi na Otoku, na Cipru, na Japonskem in v Rusiji.
Na vprašanje, ali je lahko njegov sin še boljši nogometaš, kot je bil sam, je ponudil zanimiv odgovor.
“Mislim, da je bolj talentiran, tudi zelo podobna sva si, ampak to je težko primerjati. Mi smo bili otroci z ulice, na kateri smo se naučili marsikaj. Z zdajšnjimi generacijami je drugače. Manjka jim ulica, ampak z delom in voljo lahko tudi oni pridejo zelo daleč. Vprašanje je le, koliko so se pripravljeni žrtvovati. Si pa seveda želim, da bi me presegel. Verjamem, da me tudi bo,” je za konec nekajminutnega druženja povedal nekdanji dolgoletni reprezentant, ki je za Slovenijo zbral 64 nastopov, zabil pa en gol.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Bodi prvi, ki bo pustil komentar!