V tednu pred večnim derbijem smo obiskali legendarnega nekdanjega branilca Maribora in slovenske reprezentance, prvega slovenskega nogometaša v angleški premier ligi Aleša Križana. Mariborčan, ki se ukvarja z bioenergijo, danes živi umaknjen od javnosti in nogometa. Pred novinarskimi diktafoni nerad poseda, a je tokrat naredil izjemo in povedal marsikaj zanimivega.

“V zadnjih 15 letih sem imel pet, šest intervjujev, več ne. Meni je to napor. Zdi se mi, da se danes ljudje tako ali tako preveč izpostavljamo. Sploh mladi, na družabnih omrežjih, kar pa ni vedno dobro. Bolj, kot se odpiraš, bolj si ranljiv,” nam je Aleš Križan povedal o tem, zakaj se zelo redko pojavlja v medijih in je tudi s strani nogometne javnosti pozabljen. Pa ne bi smel biti.

S 365 tekmami je še vedno na tretjem mestu večne lestvice NK Maribor po številu nastopov, igral je za reprezentanco v njenih prvih letih in postal prvi Slovenec, ki je zaigral v najbolj glamurozni nogometni ligi na svetu, angleški premier ligi.

“Na nogometni tekmi že dolgo nisem bil. Nazadnje s sinom in hčerjo, ko je v Stožicah gostovala Anglija,” je povedal Mariborčan, ki živi pod Pohorjem, a tekem Maribora ne obiskuje.

“Spremljam jih, to je še vedno moj klub, ampak iz naslonjača. Nisem ne vem kako goreč navijač. Nobenega kluba. Tudi v Evropi ne morem reči, da za kogarkoli navijam,” je pojasnil.

Igral je v časih, ko so bili slovenski stadioni polni

V Ljudskem vrtu je sicer preživel skoraj desetletje, v nogometu še veliko več. “Začel sem tako kot vsak otrok. Na dvorišču, kjer smo otroci preživljali cele dneve. Danes je na žalost precej drugače,” je povedal nekdanji branilec, ki je za Maribor najprej igral med letoma 1988 in 1997.

“Najprej sem bil pri Kovinarju, po koncu mladinskega staža pa sem prišel v Maribor. Tam smo najprej igrali v medrepubliški ligi, potem se je začela slovenska liga. To so bili zelo lepi časi, stadioni so bili polni. Precej bolj, kot so danes. Ko smo se borili za prvaka, je bilo na odločilni tekmi z Beltinci 15 tisoč ljudi,” se je spomnil prvih let slovenske lige, v kateri so Mariborčani na prvi naslov čakali do sezone 1996/97.

Takrat so v zadnji tekmi v Ljudskem vrtu s 5:1 premagali Beltince, medtem ko je drugouvrščeno ajdovsko Primorje, ki je na koncu zaostalo za pet točk, izgubilo z 0:1 v gosteh pri Gorici.

Prvaki so postali, čeprav niso imeli denarja

“Zelo je bilo veselo. Spomnim se, da tudi v tisti sezoni denarja ni bilo. Plač ni bilo dva, tri mesece. Prisiljeni smo bili tudi v kakšno stavko. Včasih se je zgodilo, da nismo želeli trenirati. Ne vem, če je to znano. Premij sploh nismo dobili. Toda kljub temu smo postali prvaki. Bili smo prava ekipa. Povezani med sabo. Igrali smo z dušo. Super je bilo. Maribor je bil klub, ki si ga imel rad,” se je spomnil prve šampionske sezone, v kateri je bil predsednik Maribora pokojni Rudi Turk, trener pa Bojan Prašnikar.

“Ne vem, če bi igralci danes, če bi bilo podobno, igrali,” je ob tem potegnil še eno vzporednico med takratnimi in današnjimi časi.

“Maribor je bil takrat v krizi. Vsi preostali klubi, ki so se borili za vrh, so imeli več denarja, imeli so boljše sponzorje. Beltinci, Mura … Olimpija Ivana Zidarja s prvoligaškim kadrom iz jugoslovanske lige, v kateri denar ni bil problem, je bila sploh pojem za sebe,” se je vrnil na začetek zgodovine prve slovenske nogometne lige.

Najprej je štirikrat prvak postala Olimpija, leta 1996 je to uspelo Gorici, šele potem pa je na vrsto prišel danes s 15 prvenstvenimi lovorikami daleč najuspešnejši slovenski nogometni klub.

Večna lestvica NK Maribor po številu nastopov:

588 – Marcos Tavares
391 – Tomislav Prosen
365 – Aleš Križan
357 – Mitja Viler
351 – Jasmin Handanović
…

Najraje se spominja tekem z Borussio Dortmund

Zraven je bil naš sogovornik tudi na prvih tekmah pozneje zelo bogate evropske zgodovine NK Maribor. V sezoni 1992/93, ko se je najprej pomeril proti malteškemu Hamrunu Spartansu in ga izločil, potem pa v takratnem pokalu pokalnih zmagovalcev v naslednjem krogu naletel na Atletico Madrid.

V letih za tem so v Ljudskem vrtu gostovali še grški Olympiakos, Austria Dunaj in Borussia Dortmund, ki je v sezoni 1993/94 v kvalifikacijah za takratni pokal Uefa proti Mariboru skorajda izpadla. V Mariboru je bilo 0:0, na slovitem stadionu Westfallen v Dortmundu pa 2:1.

“Te tekme bodo vedno ostale v spominu. Sploh tisti proti Borusii, ki smo jo skorajda izločili. Takrat smo igrali najlepši nogomet, imeli smo tudi mlado ekipo. Zelo smo se ujeli. Najbolj od vsega se spominjam tekme v Dortmundu. Ko zadoni s tribun … To moraš doživeti. To je bilo obdobje, ko smo v nogometu res uživali,” se mu je na obraz narisal nasmeh, ko je govoril o sezoni, v kateri si je garderobo delil z Gregorjem Židanom, Mladenom Dabanovićem, Petrom Binkovskim, Klitonom Bozgom in tudi z Antejem Šimundžo. Pri njem je že takrat čutil, da bi lahko postal to, kar je zdaj.

Ligo prvakov v Mariboru je zgrešil

“Vedel sem, da je lahko uspešen trener, saj je dosleden, ima disciplino. Ima trenersko žilico in ve, kaj je potrebno za uspeh,” je pohvalil zdajšnjega trenerja bolgarskega Ludogorca, ki je Muro v prejšnji sezoni popeljal do zgodovinskega naslova prvaka, lovorike pa osvajal tudi z Mariborom in ga popeljal do lige prvakov.

Križan je na žalost ni izkusil. Maribor je namreč zapustil pred nepozabnimi tekmami proti rimskemu Laziu, kijevskemu Dinamu in Bayerju Leverkusnu v sezoni 1999/00. “Škoda, da me ni bilo zraven, ampak sem bil iskreno vesel, da je Mariboru uspelo,” je povedal o tem.

Po treh letih, ki jih je prebil v Angliji, se je v Maribor vrnil s sezono 2000/01, ko je tam trenersko pot začenjal Matjaž Kek in osvojil enega od sedmih naslovov, ki so se v tistem času zvrstili v štajerski metropoli.

“V tej sezoni je imel najprej smolo v Evropi na tistih nesrečnih tekmah proti moldavskemu Zimbruju, je pa potem pokazal to, kar danes vsi vemo. Da je dober trener,” je pohvalil zdajšnjega selektorja slovenske reprezentance.

Z resnim igranjem nogometa je končal zelo mlad

Drugo obdobje v Mariboru je bilo za Križana precej krajše. Zapustil ga je po manj kot dveh letih in leta 2002 prestopil v Korotan, ki je takrat odigral samo 20 tekem, potem pa izstopil iz lige. “Spet sem prišel v klub, v katerem so bile velike finančne težave,” se je zasmejal.

“Šel sem iz Maribora, ker ni bilo denarja, pristal pa v Korotanu, kjer je bilo denarja še manj. Klub je dihal na škrge. Šest mesecev nismo dobili nič, ampak smo kljub temu igrali. Žalostno je bilo. Po polovici sezone je klub razpadel. Težko se je bilo odločiti, da gremo. Eni igralci so bili za, drugi proti, ampak ni šlo drugače,” se je spomnil sezone, v kateri so na Prevaljah po devetih neprekinjenih sezonah za vedno izgubili nogometnega prvoligaša.

Z 29 leti je prenehal z resnim igranjem nogometa. Nekaj časa je še igral v nižjih avstrijskih ligah in potem nogomet za vedno postavil na stranski tir. Ne igra ga več niti rekreativno, nogomet le še spremlja prek televizijskih zaslonov, pa še to ne preveč pogosto.

“Sobotni derbi si bom ogledal, mogoče. Iz dnevne sobe. Kaj napovedujem? Mislim, da bo Maribor zmagal, čeprav ne bo lahko. Robert Prosinečki je Olimpiji dal nov zagon. Bil je sijajen igralec. Tudi kot človek je okej. Njegov prihod je definitivno velik plus za slovenski nogomet,” je povedal o novem trenerju Ljubljančanov in del pogovora o mariborskem poglavju svoje nogometne zgodbe zaključil z razkritjem, da si ga je Olimpija pred mnogimi leti želela v svojih vrstah.

Nogomet je zanj viteštvo, ne pa huliganstvo

“V prvi sezoni so pri Olimpiji hoteli, da podpišem predpogodbo. Kontaktirali so me neki odvetniki v Kopru, a nisem podpisal ničesar. To sem povedal trenerju Marinu Bloudku, ki mi je dejal, da ni šans za kaj takega. Morda sem naredil napako, ampak o odhodu v Ljubljano nisem razmišljal. Maribor je bil le Maribor,” je povedal o tem in takoj dodal, da se mu prestopi igralcev med največjima tekmecema ne zdijo nič spornega.

“Če nekje ne igraš oziroma nisi zadovoljen, zakaj ne bi šel drugam? Tega sovraštva med navijači nikoli nisem razumel, moti me. Bilo bi lepo, če bi vsak navijal za svoj klub. Lepše za vse. Včasih je vse skupaj brez veze. Sam nogomet in šport vidim kot viteštvo, ki bi moralo biti izločeno iz nekih stvari. Ni prostora za huligane, ekscese, metanje predmetov v sodnike …” je dejal in, hote ali nehote, s prstom pokazal na nedavne izgrede mariborskih navijačev, zaradi katerih so morali Mariborčani igrati pred praznimi tribunami.

Odhod v Anglijo in kovček, ki je pristal v Mariboru

Drugo poglavje Križanove kariere je tisto, zaradi katerega se njegovo ime še danes največkrat pojavi v medijih. Dejstvo, da je prvi slovenski nogometaš, ki je zaigral v angleški Premier ligi.

Leta 1997 je okrepil Barnsley, ki je takrat prvič in zadnjič igral v prvem razredu angleškega klubskega nogometa v svoji bogati zgodovini. Ustanovljen je bil namreč daljnega leta 1887.

“Po izteku pogodbe z Mariborom sem imel najprej na mizi ponudbo iz Belgije, potem pa mi je menedžer povedal, da se zame zanima tudi nek klub iz Anglije in sem odšel. Sploh nisem vedel, kam. Pri Mariboru niso želeli dati papirjev, bilo je nekaj izsiljevanja, želeli so denar. Vem, da je potem tja odšel nek kovček. Tisto so bili kavbojski časi,” se je spomnil dogodkov pred sezono 1997/98, v kateri je v najboljši angleški ligi odigral 16 tekem.

Od plače 1.500 na mesec do 10.000 na teden

“To je bil velik preskok v vseh pogledih, sploh glede navijačev, s strani katerih smo bili na vsakem koraku deležni pozornosti. Velik preskok je bil tudi glede financ in rednih plač. Medtem ko sem v Mariboru zaslužil 1.500 takratnih nemških mark na mesec, pa še teh nisem dobil, sem v Barnsleyju dobil 10.000 neto na teden. Danes bi bila verjetno zraven še kakšna ničla,” se je zasmejal ob tem in se spomnil petkov v družbi takratnega soigralca Gjorgjija Hristova.

“On je prišel iz Partizana, pri katerem je bil, podobno kot jaz, vajen, da plače zamujajo. Vsak petek sva šla na banko in bila presenečena, da je denar vedno znova prišel na račun,” je povedal in razkril še eno anekdoto o Makedoncu, ki se mu je vtisnila v spomin.

Prvič je dojel, kakšno moč imajo mediji

“Zaradi njega sem prvič dojel, kaj pomenijo mediji in tabloidi, ki so bili takrat na Otoku že vseprisotni. Hristov je v času ene izmed reprezentančnih akcij v intervjuju za beograjski Tempo dejal, da so Angležinje grde. Takrat seveda še ni bilo spleta, a je bilo, ko se je vrnil domov, hudo. Takoj se je znašel na udaru. Pritisk javnosti je bil ogromen. Moral se je opravičiti in demantirati svojo izjavo. Navijači, sploh pa navijačice so ponoreli. Z ženskami na Otoku je imel potem težave še nekaj časa. To sem na lastni koži doživel tudi sam, ko sva šla enkrat v diskoteko,” se je zasmejal legendarni slovenski branilec, ki se je na Otoku počutil odlično.

“Vse je bilo super. Tam sem v življenju res užival. Bolj kot v Sloveniji, kjer se ne znajdem tako dobro. Tam sem se počutil kot doma. Všeč mi je bilo vse. Od vremena do drugih stvari,” je povedal.

Le peščica Slovencev v premier ligi

Ob Križanu, ki je v njej zaigral kot prvi, je v elitni angleški premier ligi, kot jo poznamo od leta 1992, zaigralo le še pet slovenskih nogometašev.

Mile Ačimović je v sezoni 2002/03 odigral 17 tekem za londonski Tottenham.

Aleksandar Rodić je v sezoni 2004/05 zbral 4 nastope za Portsmouth.

Največ izkušenj ima seveda Robert Koren, ki je za WBA v sezoni 2008/09 in Hull City v sezoni 2013/14 skupaj odigral 57 tekem in dosegel tudi štiri gole.

Haris Vučkić je v sezonah 2011/12 in 2014/15 nastopil na 5 tekmah za Newcastle United.

Nazadnje je v premier ligi od Slovencev v premier ligi igral Jon Gorenc Stanković. Za Huddersfield Town je v sezoni 2018/19 odigral 11 tekem in zabil en gol.

Bergkamp, Asprilla, Old Trafford, Highbury …

Dobro se seveda spominja tudi nekaterih zvezdnikov, proti katerim je igral, in stadionov, na katerih je gostoval. “Najboljši je bil Dennis Bergkamp. Proti njemu sem igral. Takrat je zabil samo en gol, ko smo na Highburyju izgubili z 0:5. Top igralec. Pri Newcastle Unitedu me je navdušil Faustino Asprilla, bil je prava pojava. Pri Chelseaju je igral Gianfranco Zola …,” je našteval nogometaše, s katerimi se je pomeril na igrišču.

“Old Trafford je bil fantastičen. Fascinanten je bil tudi stari Arsenalov Highbury. Pripelješ se po nekih ulicah in se vprašaš, kaj je to nek hotel. Rdeča preproga, portir, greš skozi in si v garderobah. Stadion je bil zbit med hišami. To je bilo fascinantno. Vzdušje je bilo povsod noro. Tudi stadion Newcastle Uniteda, škatlast St. James Park, je bil top,” pa je povedal o stadionih.

“Vedno znova me je navdušilo tudi to, da so te gledalci, če si dal vse od sebe, vedno spodbujali. Spomnim se, ko smo doma s Chelseajem izgubili z 0:5, navijači pa so nam ploskali, kot da bi postali prvaki. Nisem mogel verjeti,” je o vzdušju v angleškem nogometu še dodal.

Na pripravah niso trenirali, ampak igrali golf

V spomin se mu je vtisnilo še nekaj. “Na igrišču je bil tempo nenormalen, po igrišču so leteli, trenirali pa smo malo, skorajda nič. Le enkrat na dan. Dogajalo se je, da si bil v enem tednu dva dni prost. Trener sploh ni prihajal na igrišče. Vse je urejal iz pisarne. Na igrišču sta bila njegova pomočnika,” je opisal način dela, na katerega ni bil vajen.

“Spomnim se tudi tega, kako smo šli na neke tridnevne priprave na jug Anglije, vsi soigralci pa so s seboj vzeli palice za golf. Mislil sem, da bomo na polno trenirali, tam pa smo imeli en trening in eno tekmo. Preostalo pa uživanje in golf,” je dodal nekdanji branilec Barnsleyja, s katerim je v premier ligi zasedel 19. mesto in izpadel. Potem je bil zraven še dve sezoni v drugi ligi, a spomini na tiste čase niso več tako lepi.

Zlom noge, ki se ga je slišalo s tribun

“V naslednji sezoni je trener postal moj dotedanji soigralec, ki je bil ljubljenec navijačev, a tudi malo ljubosumen na tujce, zaradi katerih ni igral. Pri njem nisem dobil priložnosti, potem pa so nanj začeli pritiskati navijači, ki so se spraševali, kako to, da nisem dovolj dober za drugo, če sem lahko igral v prvi ligi,” se je spomnil obdobja pod vodstvom Škota Johna Hendrieja, ki je po premierligaški sezoni zamenjal Dannyja Wilsona.

“Maja 1999 mi je dal priložnost na lokalnem derbiju proti Sheffield Unitedu, na katerem sem se hudo poškodoval. V 15. minuti sem zbil žogo, nasprotnik pa je priletel v mene z dvignjeno nogo. Moja soseda, ki je bila po izobrazbi medicinska sestra in je bila na stadionu, je rekla, da se je pok kosti slišalo s tribun. Sledila je dolga rehabilitacija, potem se je spet zamenjal trener, pri katerem nisem imel možnosti. Še eno tekmo v pokalu sem odigral, to pa je to,” je konec svoje otoške nogometne zgodbe opisal Križan.

Katanec ga je prečrtal pri 26 letih

Njegova reprezentančna pot se je končala še prej. Zadnjo, 38. tekmo v dresu Slovenije je odigral leta 1998, ko je bil star komaj 26 let.

“Ko je selektor postal Srečko Katanec, je rekel, da igralcev, ki v tujini ne bodo igrali, ne bo klical. Če se je že odločil tako, bi se moral tega dosledno držati, a vemo, da se ni. Ampak dobro, uspehe je imel. Slovenijo je popeljal najprej na evropsko in potem še svetovno prvenstvo, tako da mu težko kaj očitamo. Kapo dol,” se je spomnil Srečka Katanca, enega najboljših slovenskih nogometašev in trenerjev vseh časov, s katerim sta bila kratek čas v reprezentanci tudi soigralca.

“Dober je bil. Velika osebnost, gledali smo ga s širokimi očmi. Prišel je iz italijanske lige, iz Sampdorie. Mi smo bili zanj male miši. Bil je profesionalec od glave do pet. Tako kot nogometaš kot trener,” je polaskal nekdanjemu selektorju Slovenije, ki se je od reprezentance poslovil na nepozabni tekmi proti Italiji v Ljudskem vrtu (1:1) ob začetku kvalifikacij za evropsko prvenstvo 1996. Prvih, v katerih je Slovenija nastopila in pod vodstvom Zdenka Verdenika že takoj na začetku odščipnila točko takratnim svetovnim podprvakom.

Zahović je izbruh v Južni Koreji napovedal že prej

“To je bilo obdobje začetkov slovenske reprezentance pod vodstvom Verdenika, ki je s svojim pristopom, disciplino naredil veliko za formiranje reprezentance. Vemo, kakšen nogomet je gojil. Včasih smo bili uspešni. Če smo odigrali dobro, smo lahko parirali najboljšim. To se je videlo proti Italiji,” je povedal in se spomnil še enega pozneje zelo pomembnega akterja slovenskega nogometa Zlatka Zahovića, ki na tisti tekmi ni igral. Zaradi spora s selektorjem je reprezentanco dan pred tekmo protestno zapustil.

“Ja, pred tekmo z Italijo se je skregal s selektorjem. Že takrat je bil muhast, a je bil vedno tudi zelo načelen. Zagovarjal je neka stališča, ni se pustil. Večer pred tekmo je odšel. Že takrat so se videle neke stvari, ki so potem izbruhnile v Južni Koreji. Kaj? Čutilo se je razdor med Ljubljano in Mariborom. Mi, Mariborčani, smo bili malce zapostavljeni, vsaj jaz sem to tako doživljal. Bili smo potisnjeni na drugo stran. Mogoče bi si kdo zaslužil kako tekmo več. Ne mislim nase, ampak na koga drugega,” je Križan odprl stara nesoglasja, ki so vrhunec dosegla na svetovnem prvenstvu 2002, ko sta bila glavna akterja spora prav Katanec in Zahović. Ta je bil po prvi tekmi izključen iz reprezentance.

“Bil je super soigralec. Spoštljiv. O tem, kaj mu je uspevalo na igrišču pa tako ali tako nima smisla razpredati. Naredil je veliko kariero. Najprej kot igralec, potem še kot športni direktor Maribora, ki so mu uspevali fenomenalni rezultati. Brez njega Maribora, kot ga poznamo danes, ne bi bilo. Vsi – tudi tisti, ki ga blatijo – mu lahko rečejo samo hvala,” je pohvalil dolgoletnega športnega direktorja Maribora, ki je v Ljudski vrt prinesel dve ligi prvakov, tri lige Europa, 16 lovorik …

Pa tudi številne milijone, a še vedno veliko manj, kot se jih danes pretaka v nogometu na najvišji evropski ravni. Veliko preveč, kot je ugotovil naš sogovornik.

“Vse je šlo predaleč. Krivi smo si sami, nekje pa se bo moralo ustaviti. Se sesuti in postaviti na novo. Denar igra preveliko vlogo. Ne samo v nogometu, ampak v življenju nasploh,” je povedal.

Sin sanja, da bi v premier ligi zaigral tudi on

Aleš Križan je, če ne drugega, z nogometom danes povezan zaradi sina Mitje Križana, ki je med najboljšimi branilci v slovenski ligi.

“Prej je bil napadalec, potem pa mu je v Belgiji trener rekel, da bi bil boljši kot branilec. Mislim, da se je odločil pravilno in lahko postane zelo dober. Ima lepo prihodnost. Je bolj nadarjen, kot sem bil sam. Vidim tudi, da dela zelo resno. Zelo hitro je ugotovil, da je potrebno za uspeh v nogometu, sploh danes, garati,” je povedal o 24-letnem branilcu Brava, ki se je v Ljubljano vrnil v začetku prejšnjega leta, potem ko je leto in pol igral za belgijski Lommel.

“Glede na to, da mu je trener v Belgiji, ki je treniral tudi Virgila van Dijka, dejal, da lahko kot branilec igra tudi v Angliji, mislim, da mu lahko uspe. Potrebuje predvsem izkušnje. Fiziko in višino ima. Tehnično je za branilca prav tako zelo dobro podkovan, ima občutek za igro. Zna se tudi vključiti v napad. Ima dobre možnosti, potrebuje pa tudi nekaj sreče,” pa je Aleš odgovoril, ko smo ga spomnili na sinov nedavni intervju za SportKlub, v katerem je Mitja dejal, da si tudi on nekoč želi zaigrati v premier ligi.

Že kot nogometaš se je začel ukvarjati z bioenergijo

“Preveč se gleda samo na materialno plat življenja, premalo pa na spiritualno. Bolje bi bilo, če bi bilo drugače,” je nadaljeval in počasi prešel na ponogometno življenje, v katerem ga je potegnilo na precej bolj poduhovljeno stran življenja. Začel se je ukvarjati z bioenergijo, ki ga je začela zanimati že v času, ko je igral nogomet.

“Nekateri soigralci so to vedeli, drugi ne, ampak s posebno tehniko meditacije oziroma načinom samozdravljenja s pozitivno energijo sem si pomagal tudi pri pripravi na tekme, zbranosti. S tem sem ekspirimentiral že kot igralec,” je razkril Mariborčan, ki se zdaj ukvarja z bioenergijo in izvaja terapije po metodi priznanega hrvaškega bioenergetika Zdenka Domančića, s katero pomaga bolnim ljudem.

Drži se kodeksa, da terapije niso plačljive. Pacienti plačajo le, kolikor se jim zdi. Če sploh. Pravi, da živi lepo.

“Nekaj denarja je ostalo tudi od starega dela, od nogometa. Z življenjem sem zelo zadovoljen. Nič mi ne manjka. Pod Pohorjem sem že 20 let, tukaj sem našel svoj mir. Za zdaj me ne vleče drugam, nikoli pa ne veš, kaj se lahko v prihodnosti zgodi,” je dejal in za konec odgovoril na vprašanje, kakšen je njegov idealen dan.

“Zjutraj se zbudim in peljem psa na sprehod. Potem se malce družim s prijatelji, opravim kako terapijo in komu pomagam … To je to,” je povedal eden od tistih, ki so orali ledino slovenskega nogometa od nastanka samostojne države, a je v nogometnih debatah pogosto prezrt. To ga ne moti.

“Ne, kje pa. Rad imam svoj mir. Nogometni spomini so lepi, a življenje je še marsikaj drugega,” je pomirjeno zaključil.