Začnemo že v petek, končamo v nedeljo, kajti v torek in sredo se premierligaški vrtiljak ponovno zavrti. Najprej torej trinajstič, nato pa naprej: Chelsea gostuje na Anfieldu, kar za Liverpoolovo sredino pomeni konec improvizacij.

Ostali najboljši imajo načeloma rutinski konec tedna. Zato upravičeno pričakujemo nov Paul Pogba super-šou in za nameček tudi prvo miljo dolgega povratniškega zmagovalnega pohoda Crystal Palace. Swansea City in Southampton imata lepi priložnosti, da popravita skrajno neučinkovita vtisa. Medtem pa David Moyes kaj drugega kot žvižge lahko pričakuje edino po koncu svojega prvega nastopa pred domačo publiko. Pred tem zagotovo ne. 13.krog bo v znamenju poziva k enakopravnosti in spoštovanju vseh ali posebne akcije o zaveščanju, ki se ji pridružuje Premier liga. Kapetani vseh moštev bodo nosili trakove v mavričnih barvah.

West Ham gosti Leicester City ali vemo, da nič ne vemo. Domači trener David Moyes, enako pa pravzaprav tudi Claude Puel svojim navijačem še nista utegnila nazorno predstaviti, kakšnih taktik se bosta oklepala. Moyes je po prazu v Watfordu svojim igralcem zagrozil, da jih bo prihodnjič polovico posadil na klop. Prihodnjič pa je že zdaj, dovolj kakovostne nadomestne polovice moštva pa tako ali tako nima. Po slabi predstavi na prvem ligaškem obračunu pod taktirko novega trenerja so navijači West Hama v besu množično klicali kar 999 ali dežurne reševalce, naj jim ti pomagajo do mirnejšega spanca. H končanju telefonske zafrkancije vedno navihanih east-enderjev je pomagal šele uradni proglas na državni ravni. Leicester City je kljub porazu proti vodilnemu moštvu pred dnevi v zavidljivi fizični in še vedno tudi moralni formi. Tečna tekma bo, še zlasti za domačine.

V soboto Watford kaj lahko zagreni domačine Newcastle United, ki ima obrambo, tako kot je to v primerih postav Raphaela Beniteza stalna praksa, zelo dobro organizirano. Toda Watford se je že nekajkrat izkazal za hudo neugodnega nasprotnika. Watforda že v torek čaka spopad z Manchester Unitedom, ki so ga Londončani lani dobili. Njihov trener Marco Silva pa je, o tem ni dvoma, mini-Mourinho, ki si na vse kriplje prizadeva kmalu povzpeti čez slavnega rojaka. A ostanimo pri trinajstki. Bournemouth bi kaj lahko v gosteh potolkel Swansea City. Nov neuspeh pa bi za Valižane pomenil dokončen razpad sistema in najbrž celo odpustnico za trenerja Paula Clementa. Če si pri Swanseaju ne želijo izrednih razmer, se morajo nujno potruditi. Napadalno je Swansea v zadnjem mesecu povsem upešal.

Dodatna nevarnost za Swansea predstavlja morebitna zmaga za Crystal Palace v obračunu s Stoke Cityjem. Ta je zelo realna, kajti ekipa in tudi navijači so ob sorazmerno dobri igri, a še vedno slabi točkovni beri v zadnjem obdobju začutili, da njihovo vročično reševanje iz brezna izpada morda le ne bo zaman. Bo Palace že zdaj ujel Swansea?

Tekma tega 13. kroga bo na Anfieldu, kamor malodane naravost iz Azerbejdžana pripotuje Chelsea. Glede na to, da zmage gostov na obračunih med najboljšimi šestimi angleškimi klubi v tej sezoni niso standard, gre Liverpoolu nemara nameniti določeno prodnost. Toda zmage proti Chelseaju je treba prigarati. Sadio Mane in Mo Salah bi lahko prebila s strani, Alvaro Morata na drugi strani pa kaj lahko po sredini polja. Načeloma ima Chelsea močnejšo obrambo. Kapetan Liverpoola Jordan Henderson pa tokrat le ne bi smel žoge podajati tako površno kot na tekmi v Sevilli, da nujo okrog njegove zbranosti v vlogi vezista, ki mora zadrževati žogo, niti ne izpostavljam posebej. Defenzivno je njegov kolega v modrem, marljivi N’Golo Kante, boljši. Seveda pa mora zadnja linija domačih nujno popaziti tudi na Edena Hazarda ali na še en neustavljiv motorček v gostujočem sistemu.

Manchester United in Tottenham doma poti Brightonu oziroma proti West Bromu ne bi smela imeti problemov. Tottenham je bil med tednom v Dortmundu izjemen, toda tottemham še vedno zelo hitro lahko “spet postane, kot se reče, Tottenham”. Tako še vedno obstaja manjši sum, da bi Spursi po dvigu, ki je sledil porazu pri sosedih, lahko zamočili celo na tekmi proti nasprotniku, ki trenutno nima prvega trenerja.

Southampton je slab že skoraj čez mejo dobrega okusa. Strelsko otopel in zato moralno na tleh. Everton je zato zanj idealna nedeljska tarča. V sredo na Etihadu zanj najbrž ne bo veselja, medtem ko se načeloma dobra ekipa, ki zna igrati dopadljiv in povezan nogomet, v prvi polovici decembra meddrugimi meri tudi z Arsenalom in Chelseajem.

Obilo zanimanja in dilem v Angliji vzbuja tekma Burnley-Arsenal. Res je, da imata ekipi enako število točk, kar si navijači domačih pred meseci niso upali niti sanjati, toda Arsenal se takoj po slavni zmagi proti osovraženemu sosedu Tottenhamu najbrž ne more skrčiti v nekdaj nesrečno-apatičnega. Naj ima Burnley železno, kaj železno, jekleno obrambo in naj je res tudi, da Topničarjem tam zgoraj načeloma ne gre posebej gladko. Domači bodo na skrajno resnem zrelostnem testu. Burnley je odličen, ko se mora braniti visokih podaj, toda Arsenal jih bo zmedel po tleh, zato so skrbi njihovih navijačev najbrž odveč.

United je v Huddersfiledu izgubil, City najbrž ne bo. Se bo pa na tej tekmi moral izkazati rezervni kader, ki ga manager Pep Guardiola do sedaj ni zaposloval posebej pogosto. Ravno po tem obračunui bi se lahko pogovarjali o tem, da ima Manchester City vendarle dovolj kakovostnih igralcev, mogoče celo za dosego dvojnega, trojnega sezonskega uspeha.

Anglijo je po dolgem obdobju prijaznega in še kar toplega vremena zdaj dosegel pravi jesenski hlad. Naj vas v družbi Premier ligne ne mrazi.