London – Predzadnji bo še kako odločilen, pa čeprav že nekaj dni premlevamo poglavje, ki je bilo v ponedeljek zvečer že zaključeno. Toda, kaj imajo v mislih pri Tottenhamu, Arsenalu, pri Manchester Cityju, West Hamu ali pa pri Manchester Unitedu. Ob tem, da naj razmislek o eksplozijah, ki se obetajo na dnu premierligaške tabele, prihranimo za konec tega zapisa.

V sredo sta na rednem tedenskem parlamentarnem zasedanju premier David Cameron in vodja britanske opozicije Jeremy Crobyn čestitala novim angleškim nogometnim prvakom. Na naslovnica torkovih časopisov so bili prizori z domače zabave Jamieja Vardyja. Razplet angleškega prvenstva je bil pričakovan, tako da se je večina strokovnih zapisov s to “fantastično športno zgodbo” zaposljevala že vse od februarja. Tudi televizijske novice so še v torek povzemale poročila iz Yorkshireja, fenomen zmage Leicesterja pa so komentirali številnih finančni analitiki, pa tudi sociologi in kulturologi. Ne gre pozabiti tudi, da Leicester City v angleški nogometni folklori sploh ni majhen ali neznan, kaj šele obskuren klub. Ima zelo bogato tradicijo. Zanj so v zadnjih dveh desetletjih nenazadnje nastopali tudi številni sedanji nogometni komentatorji, med njimi Steve Claridge, Robbie Savage in seveda kasnejši kapetan angleške reprezentance ter nekaj sezon tudi napadalec Barcelone Gary Lineker. Sedanji lastnik kluba tajski poslovnež Vichai Srivaddhanaprabha, ki je obogatel z verigo brezcarinskih prodajaln, je ob prevzemu Leicester Cityja za trenerja, to je bilo jeseni 2010, postavil razvpitega Šveda Svena-Gorana Erikssona, ki je bil poprej tudi selektor angleške reprezentance.

Stvari so se tokrat “poklopile”. Res so se. Leicester City je imel že ob koncu lanske sezone izjemen niz, ki ga je za las ohranil v Premier ligi. Marca lani so bili še trdno na dnu tabele in vsi smo pričakovali, da bomo prav njim prvim pomahali v slovo. Toda naenkrat so začeli zmagovati. Lani sem Leicester City gledal le nekajkrat. Bili so zmerno slabi. V resnici so bili še vedno drugoligaška ekipa. Sistem in taktiko, s katero so osvojili letošnji naslov, takrat še niso prevzeli. Na začetku prejšnje sezone je bil Jamie Vardy kar dolgo časa poškodovan. Claudio Ranieri v primerjavi s prejšnjim trenerjem Nigelom Pearsonom osnovnih taktičnih zamisli ni spreminjal. Pearsona je kot trenerja, ko je bil klub še v tretji ligi (League One) ustoličil Milan Mandarć. Ranieri je dodal novinca NGoloja Kanteja, ki je zadnjih deset mesecev neumorno in brez vsakršnega strahu razbijal začetne napadalne kombinacije nasprotnikov in žogo marljivo prenašal na njihove polovice. Se pravi Francoz je ključna figura letošnjega Leicesterjevega uspeha. Kante je močno razbremenil vlogo, ki jo je v ekipi imel nekdanji mladinec Manchester Uniteda Danny Drinkwater. Kadrovska okrepitev zadnjih bočnih položajev je bila enako pomembna. Obenem pa sta tremo pred vsemi tekmeci v Premier ligi dokončno izgubila Riyad Mahrez in Jamie Vardy. Za psihološki obrat slednjih dveh pa je bil nedvomno zaslužen že Pearson. Ne gre pozabiti, da je skelet Leicesterjeve ekipe nespremenjen že četrto zaporedno sezono. Igralci se zelo dobro poznajo. Tudi starostna struktura je prav idealna. Povprečna starost obrambnih igralcev je okrog 30 let, vezne in napadalske linije pa 26 let. Njihov vratar Kaspar Schmeichel je bil že v času nastopanja v drugi ligi ali v Championshipu zelo vpadljiv lik. Tako kot takrat še zdaj zelo teatralno komandira soigralcem. Komunikacija med vratarjem in prvimi stražarji gola v polju pa je ključna za uspeh vsakega nogometnega moštva. Vedno je bilo in vedno bo tako.

Zanimiva je, na primer, usoda Andreja Kramarića, prvo polovico lanske sezone še aduta našega Matjaža Keka, stratega NK Rijeke. Ranieri je pravilno ocenil, da Hrvat, čeprav rekordni klubski nakup – transfer v višini 9 milijonov funtov je bil opravljen januarja 2015 – predvsem ni dovolj hiter. Kramarić tehnično ni slab igralec, prav tako je za Premier ligo dovolj spreten, pa tudi fizično je zadosti močan. Mladi Zagrebčan je bil na začetku sezone posojen nemškemu Hoffenheimu. Leicesterjev italijanski trener se je odločil, da bosta njegova napadalca sprinterski in skrajno direkten Vardy in Argentinec Leonardo Ullola, ki je izjemen skakalec. Kot prvi pomožni napadalec, občasno pa tudi kritje za njuna položaja, pa se je zelo izkazal Sinji Okazaki. Silovito gibčen in okreten Japonec, ki je v Leicester prišel iz nemškega Mainza, je v kazenskih prostorih nasprotnikov redno povzročal veliko zmede. Ranieri je imel skozi vso sezono tudi izjemno srečo s poškodbami. Leicester City zaradi teh v tej sezoni sploh ni trpel.

Ob četrtkovi zmagi Liverpoola v povratni tekmi Evropske lige in napredovanju v finale drugega najpomembnejšega evropskega klubskega tekmovanja, se poraja tudi vprašanje, česa je Leicester City prihodnjo sezono sposoben v Ligi prvakov. Odgovor na to vprašanje je lahko le skrajno hipotetičen, kajti zaenkrat še ni znano, kdo bo vrste Leicester Cityja zapustil in kdo bo klubsko člansko vrsto okrepil. Zelo verjetno je, da bosta Kante in Mahrez prestopila v večje klube. Prvi morda v Chelsea, drugi nemara celo k Barceloni. Posebnih uspehov Leicester Cityja v Ligi prvakov ne pričakujem. V Premier ligi pa bo Leicester še naprej dober ali pa vsaj soliden. Predvidevam, da bo v prihodnji sezoni uvrščeni med prvo deseterico, a ne višje od 6. mesta.

Zagotovo pa si je Liverpool s četrtkovo zmago nad Villarealom in uvrstitvijo v finale Evropske lige ne le na stežaj odprl možnosti za neposredno uvrstitev v Ligo prvakov, pač pa še mnogo več. Seveda bo moral za osvojitev prvega evropskega naslova po enajstih letih 18.5. v Baslu premagati super-specialiste za prav to tekmovanje Sevillo. To bo zelo zahtevno. Vseeno pa se je Liverpool že zdaj v nizkem štartu, ki obeta veliko. Če pa mu uspe še uvrstitev med euro elito v prihodnji sezoni, pa bo četa Jurgena Kloppa med vsemi domačimi konkurenti za nogometne zvezdnike (še zlasti tiste iz tujine) daleč najbolj privlačna postaja. Liverpool bo v vsakem primeru avgusta na stavnicah eden od največkrat omenjenih kandidatov za prevzem naslova od Leicesterja.

Saj res. Leicester v soboto pozno popoldne doma nastopi proti Evertonu, ki bo prvi častno stražil prihod novih prvakov na zelenico stadiona King Power. Liverpool v nedeljo doma pričakuje Watford.

Pomembni sobotni tekmi predzadnjega prvenstvenega kroga bosta še West Ham – Swansea in še pred njo uvodna Norwich City – Manchester United. Če se v Norwichu zgodil mali čudež in bi zdaj predzadnji na tabeli slavnega tekmeca uspel celo premagati, bi Manchester United točkovno najbrž prehitel West Ham in mu tako izmaknil mesto za zadnjo evropsko vozovnico za prihodnjo sezono. Toda ne še dokončno. Kajti v torek zvečer se na zadnji tekmi, ki bo po 112-ih letih odigrana na stadionu Upton Park na vzhodu prestolnice, v zaostalem obračunu 35. kroga med sabo spopadeta prav West Ham in Manchester United.

V nedeljo bo Southampton, ki se teoretično še lahko vmeša v bitko za končno 5. pozicijo, gostoval pri ponedeljkovih osmoljencih Tottenhamu. Ne le dejstvo, da je z remijem proti mestnemu tekmecu Chelseaju tisti večer Tottenham zapravil možnosti za naslov in moralno najbrž močno padel, domača vrsta bo na tej tekmi brez kaznovanega Mouseaja Dembeleja. Belgijski vezist bi bil za spopad z nasprotnikom kot je Southampton prav idealna izbira. Ne gre pozabiti, da je Southampton v preteklem krogu brez posebnih obtavljanj in lažje kot pa se je napovedovalo pred domačimi navijači porazil Liverpool.

Seveda bi bilo vse povezano s tekmo na White Hart Laneu zelo zelo drugače, če Tottenhamu za vrat ne bi dihal sosed Arsenal – res, še vedno je tako! Arsenal za svojimi najmanj ljubimi sosedom zaostaja le tri točke (razliko v zadetkih ima boljšo Tottenham, to pa). Saj ne drži, da ima ta konec tedna Arsenal v pred seboj gostovanje, ki zahteva le kekčevsko sproščeno hopsanje po s soncem obsijanem manchesterskem travniku – ne, sploh ne! Topničarji gostujejo pri Manchester Cityju. Ta pa je v sredo doživel komaj verjetno implozijo, saj je z izteku povratne polfinalne tekme na Stantiagu Bernabeu igral tako, kot da ga od finala Lige prvakov loči še 37 x 90 minut, ne pa samo tistih 15 poslednjih. Igralci Manchester Cityja so zelo verjetno z mislimi že drugje, bodisi na počitnicah, nekateri med njimi že kar na Euro 2016, bodisi pri razmišljanjih o tem, pri katerem klubu bodo nadaljevali svoje kariere.

Arsenal ima lepe, zelo lepe možnosti za zmago na Etihadu – to je ugotovitev, ki jo pravzaprav ne moremo zanikati. Nenazadnje ima Arsenal proti najboljšim na lestvici najboljši med vsemi tekmeci v ligi najboljši izkupiček.

In zdaj, dame in gospodje, zdaj smo pred vprašanjem, biti ali ne biti, torej biti ali ne biti v prihodnji sezoni še premierligaš! Aston Villa se – vsaj tako kaže na papriju – Newcastleu ne bo mogla pošteno zoperstaviti. Vseeno pa je treba v obzir vzeti destvo, da je Newcastle v tem koledarskem letu z gostovanj prinesel le eno samcato točko. Poleg tega pa še, da bo to srečanje zadnje Villino v Premier ligi na domačem stadionu; vsaj za nekaj časa.

Še precej težja naloga, pa vendar domača, čaka Sunderland. Cheslea se mu najbrž ne bo zoperstavljal posebej goreče in na nož, saj zato nima nikakšnega dodatnega motiva. Obenem pa je res tudi, da ima Sunderland, ki za Newcastleom trenutno zaostaja za točko, v sredo na sporedu zaostala tekmo, prav tako doma, proti Evertonu.

En problem že rešen, vsaj trije novi pa še kar ne in ne. “Gremo pogumno do konca, do konca, fantje,” se s pecljastimi kozarci v rokah tekmecem smejijo igralci Leicester Cityja.

Premier liga, 37. krog:

Sobota, ob 13:45 v živo na SK 2:Noriwch – Manchester United

Ob 16:00:Sunderland – Chelsea (v živo na SK 1)Aston Villa – NewcastleBournemouth – WBACrystal Palace – Stoke CityWest Ham – Swansea

Ob 18:30 v živo na SK 2:Leicester – Everton

Nedelja, ob 14:30 v živo na SK 1:Tottenham – Southampton

Ob 17:00:Manchester City – Arsenal (v živo na SK 2)Liverpool – Watford (v živo na SK 4)

Lestvica:1. Leicester 77 točk2. Tottenham 703. Arsenal 674. Manchester City 645. Manchester United 60 (-1)…18. Sunderland 32 (-1)19. Norwich (-1)20. Aston Villa 16

Author: Iz Londona Matjaž Ambrožič