Hitro se vrtijo in vrstijo, včasih celo prehito. Premierligaški 30. krog je že tu. Vprašanj, ki so jih soustvarile minule euro-turbulence in še pred tem zadnji 29. paket izidov, je zdaj več kot kadarkoli prej. Edino lastnik glavne nagrade je že znan.

A se je tudi Manchester Cityju ravno pred dnevi posrečilo prvič po petnajstih mesecih, sicer kozmetično, presenetiti samega sebe in na domačem travniku ostati poražen. Toda za Manchester City na otoku ne skrbi več nikogar, z izjemno njegovih preostalih devetih tekmecev. Vse se ta konec tedna usmerja v bitko za 2. mesto.

Spopad med Manchester Unitedom in Liverpoolom ostaja največji med vsemi na angleškem nogometnem koledarju. Zadnji trije med temi so se končali neodločeno, dva od teh celo z 0:0, ta prihajajoči pa je čudežen že vnaprej. Namreč. Zdi se, da ima United načeloma bolj slabo sezono, Liverpool ima načeloma zelo dobro sezono, a če bo tudi tokrat remi, bo United še vedno uvrščen pred Liverpoolom. Redko gledamo odličen Manchester United in zelo pogosto kar ne moremo pozabiti smrtonostnost Liverpoolovih predstav, še zlasti njegovega napada. Zakaj je tako? Morda zaradi podatka, ki ga ne prebiramo vsakodnevno. Liverpool je imel ob koncu lanske sezone sedem točk zaostanka za Unitedom. Naprej. Najboljši Unitedovec je njihov vratar, najboljši Liverpoolovec pa je brez konkurence mali kodrasti golgeter. Manchester United se je nazadnjih dveh ligaških tekmah uspel od poraženca prikobacati do zmagovalca. Izjemno. Toda skrbita Unitedova prva dva polčasa tekem proti Chelseaju in Crystal Palaceu. Liverpool zna stvari zapečatiti še prej kot v 45-ih minutah, kajne. Poleg tega pa konstantni nastopi s konstantno zavidljivo formo po novem pritičejo tudi Liverpoolovemu vratarju. Izjemno. Si upate napovedati zmagovalca? Derbi bo nedvomno pikanten.

Kdor jo dobi, ta preživi, je bistvo gostovanja iz pepela vstalega Swasnea Cityja v Huddersfieldu. V soboto mi je Huddersfieldov trener David Wagner na Wembleyju zatrdil, da je njegovo moštvo sposobno premagati vse svoje neposredne tekmece v boju za ohranitev statusa. Pritisk na obe moštvi je tokrat res silovit. Še več. Če Huddersfiled v soboto ne bo uspešen, mu bo Swansea pobegnil in tako bržčas ne bo več njegov direktni konkurent. S končnim paktom ne bo zadovoljen nihče. Ali pač?

Farsa, ki jo z napovedjo in nato odpovedjo protestnega marša, zaenkrat še namišljeno uprizarjajo različne frakcije West Hamovih navijačev, je že tako bizarna, da niti ni več zanimiva. Ja, za protest proti lastnikom kluba in njihovemu načinu vodenja kluba gre. Toda West Ham bil kljub vsemu Burnley pa vseeno lahko porazil in napovedani marš v devetdesetih minutah potisnil v popolno pozabo. Če ne zaradi drugega, pa zato, ker Burnleyju ta, tako kot tudi naslednji osem tekem v praktičnem smislu ne pomeni kaj dosti. Ker stanujem v soseščini, ki je od a do ž ter od zore do mraka westhamovska, vam iz prve roke sporočam, da je občina in vsi njeni občani v pripravljenosti – potiho, aponosno v pripravljenosti na zmago, seveda.

Oktobra je bilo na obračunu med moštvoma 2:2. V minulih tednih je Southampton v nasprotju s prakso iz obdobja zadnjih mesecev spet dosegel nekaj pomembnih zadetkov, pa čeprav teh še vedno ne dovolj. Še vedno velja, da je Mauricio Pellegrino, trener tokratnih gostov, nekdanji vajenec Rafaela Beniteza, ko je ta še vodil Liverpool. Ko se merita dva tik nad položaji, ki vodijo proti izpadu iz lige, je brzdanje živcev odločilna veščina. Ponavadi je v takih položajih mojster bolj uspešen od vajenca.

Kot en velik kup nesreče trenutno izgleda Chelsea. Zmaga proti Crystal Palaceu, ki je izdihnil v zadnji trenutkih obračuna z Manchester Unitedom v ponedeljek zvečer, bi bila za domače vredna zlata, spet pa tudi možnosti za približek Tottenhamu, ki je trenutno na vročem 4. mestu. Chelsea je na zadnjih petih tekmah poraženec ostal kar na štirih. Nenavadno zanj. Za nameček velja tudi, da je Chelsea zadnji dve tekmi proti Crystal Palace dejansko gladko izgubil. Od vseh me je ravno Nemanja Matić lani ob tem času – bilo je po porazu proti Crystal Palace na Stamford Bridgeu – smeje potolažil, da naj me za Palace nikoli ne skrbi! Kaj vse novega lahko prinese 12 mesecev, kaj? Chelsea bi po definiciji moral vsaj na videz napolniti svojo moralno dihalko, sicer bo sredi prihodnjega tedna na Camp Nouu potonil kot kamen.

Arsenal se vrača! Fina in učinkovita predstava ekipe že odpisanega trenerskega veterana Arsenea Wengerja je v četrtek na San Siru ponudila, kar se od nje načeloma pričakuje vedno in povsod – zmaga s pridihom plemenitosti. Morda bo Watford zato v nedeljo na Emiratih spet raje bolj, kot pa manj pazljiv.

Bournemouth se vsake toliko dobro znajde tudi v obračunih proti najboljšm. V tej sezoni mu ta outsidersko-zmagovalna žilica utripne bolj poredko. Toda Tottenham je fazi pobiranja po šokantni sredini vrnitvi v realnost oziroma izpadu iz evropske elite. Najbolj romantično bi bilo, da bi Bournemouth dosegel to zmago, od tam bi zato Stara dama prejela zahvalni šopek in prepih v bližini zadnjega klina, ki še vodi v Ligo prvakov za prihodnjo sezono, bi bil znova vzpostavljen. Zelo zanimivo bo ta konec tedna spremljati Tottenham. Še posebej zato, ker marsikdo potiho pričakuje, da se bo četi trenerja Mauricia Pochettina vsak čas zgodilo točno to, kar se ji je predlani na Stamford Bridgeu in lani na London Stadiumu – kolaps, ki je pomenil bolj grenak zaključek sezone. Hm?

Pred ponedeljkovo ali zadnjo tekmo 30. kroga Stoke–Manchester City bomo najbrž vsi v pričakovanju novega ekspresnega desanta zaenkrat še neuradnega svežega prvaka Anglije. Upravičeno.

Posledica pametne strategije je lahko edino zmaga. Ne pustite se zmesti!