Arsene Wenger je v petek potrdil, da bo po več kot dveh desetletjih zapustil klop Arsenala. Rezultati topničarjev so v zaddnjih letih morda res nekoliko usahnili, vendar to niti približno ne more ogroziti bogate zapuščine Francoza.

Čeprav je to marsikdo pričakoval, je novica o odhodu Arsena Wengerja po 22-letih odjeknila kot bomba. O njegovem odhodu se je govorilo in razpravljalo že dalj časa. Del navijačev Arsenala je že minulo sezono zahteval njegov odhod, medtem ko mu je drugi del še naprej “kril hrbet”. Tisti prvi so se združili pod sloganom “Wenger Out”, ki smo ga lahko videli na vseh koncih sveta: od wrestling spektakla v ZDA, koncertta Coldplaya pa vse do anti Trumpovih demonstracij in študentskih protestov v Beogradu.

https://twitter.com/NenaCOYG/status/849317041815392259

Arsenal je ob tem ujela toksična atmosfera. Usvtarila se je klima, da klub, ki je bil nekoč prava avangarda angleškega nogometa, stoji na mestu in vse bolj zaostaja za konkurenco. To so potrjevali tudi rezultati, saj je Arsenal po dolgih letih ostal brez lige prvakov, vrh lestvice je bil vse bolj oddaljen, rezultatsko jih je prehitel tudi največji rival Tottenham.

Wenger se je še naprej trdoglavo držal mesta, na katerem je, najpogosteje v svoji prepoznavni podaljšani jakni, preživel več kot 20-let. Težko bi samo njega označili za edinega krivca, saj je bil tudi interes kluba, da najde dostojnega naslednika, ne pa “gasilca”, ki bi ga morali hitro zamenjati.

Nenazadnje je Wenger ne samo v Arsenal, temveč celoten angleški nogomet prinesel kar nekaj revulocinarnih idej. Prišel je leta 1996 kot dokaj nepoznan trener na Otoku: pred Arsenalom je vodil japonsko Nagoyo, kamor je prišel po treh letih pri Nancyju in sedmih pri Monacu. “Arsene Who?” se je takrat spraševal angleški Evening Standard.

Wenger se za zapise v medijih ni zmenil in hitro začel s spremembami, ki so imeli dolgoročne posledice na angleški nogomet. Uvedel je strog režim prehrane, tradicionalno angleško pitje piva v pubih je odšlo v zgodovino. Spremembe so se, v veliki meri zahvaljujoč tujim okrepitvam, ki so v večini prišle iz Francije, poznale tudi na igrišču. Arsenal je igral dopadljiv, napadalni nogomet, ki je baziral na kombnatoriki. Ravno Arsenal je v tistih letih postal sinonim za ekipo, ki želi žogo pripeljati prav do golove črte. Nekaj takšnega, kar je nato pri Barceloni s “tiki-tako” uspevalo Pepu Guardioli.

Arsenal in Wenger sta bila na vrhuncu v sezoni 2003/04, ko so tako imenovani “Invincibles” osvojil naslov brez enega samega poraza in se vpisali v zgodovino angleškega nogometa. Wenger je bil ob tem v Premier ligi najboljši tudi leta 1998 in 2002, ko je z zmago v Pokalu FA osvojil celo dvojno domačo krono.

“Arsene Wenger je ustvaril najboljše ekipe, proti katerim sem igral v Angliji. Tista iz leta 1998 je bila neverjetna. Zaradi njegovega nogometa smo morali spremeniti način, na katerega igramo proti njim, to je zanj največji kompliment. Zasluži si najlepše mogoče slovo v prihodnjih tednih,” je dejal Gary Neville, eden od številnih velikanov svetovnega nogometa, ki so v teh dneh polni hvale na račun Wengerja.

Neville je s svojimi besedami lepo opisal zapuščino Francoza. V tradicionalno zelo konzervativni Angliji je odprl vrata tujim vplivom ter modernim in inovattivnim idejam. V zadnjih letih se je v Angliji zbrala sama trenerska elita, saj so največji klubi svoje bogate projekte zaupali največjim taktičnim mislecom današnjega dne. Pot Guardioli, Jürgenu Kloppu in ostalim je odprl ravno Wenger, nepoznani Francoz, ki je kot prvi tuji menedžer v zgodovini Arsenala močno spremenil angleški nogomet.