Zadnji naj bi bil samo še protokolaren, a vseeno ne bo tak. Recimo, da ne bo. Pred 38. krogom v Premier ligi se ve, kdo se je uvrsti kam, pa tudi kdo je že izpadel. V nedeljo malo pred 18:00 pa izvemo še, ali bo vse, kar se nam zdaj dozdeva, tudi dokončno potrjena zgodovinska resnica.

Swansea City mora že pred tedom izpadlega Stoke City premagati s kar 8:0 ali manj. Manj pa edino v primeru, da bi Manchester City z 0:2 ali 0:3 ali še z višjo razliko porazil svojega tokratnega gostitelja Southamtpon. Dejansko je bilo vse zmenjeno že v torek, ko je Southampton zmagal v Swanseaju. Toda. Manchester City si odkrito želi na koncu lige zbrati okroglih 100 točk, za to pa potrebuje še eno zmago.

A brez skrbi in brez naporov. Swansea City je v zadnjem mesecu in pol tako slab, da tudi Stoke Cityja ne bo zmogel. Southampton pa bo v obračunu s prvaki doma najbrž res poražen, toda z minimalno razliko, ki se bo udejanila šele proti koncu srečanja.

Podobno utopističen in, po pravici, skoraj nepotreben razmislek (ali pač sklep), je kot etiketa obešen tudi na dvojec srečanj Liverpool–Brighton in Newcastle–Chelsea.

Če Brighton v gosteh Liverpool sesuje z astronomsko-teoretičnih 0:15 ter Chelsea v Newcastleu istočasno zmaga z 0:1, se bo v ligo prvakov namesto Liverpoola uvrstil Chelsea. Toda. V četrtek zvečer nam je na gala večerji angleškim nogometnim novinarjem prejemnik priznanja Nogometaš leta Mo Salah obljubil, da se bo tudi na zadnji prvenstveni in nato še prav zadnji tekmi klubske sezone v Kijevu brez odlašanj pognal za še kakim golgeterskim rekordom več. Če v nedeljo zabije le enega, bo prehitel legende Alana Shearerja, Cristiana Ronalda in Luisa Suareza ter z 32-imi zadetki postal najbolj učinkovit strelec v eni premierligaški sezoni, odkar ta vključuje 20 klubov. Naj mali Egipčan to tudi stori. Saj vem, da mu to vsi privoščimo, kajne, da mu. Za dvoboj med zadovoljnim Newcastlom in nase-besnim Chelseajem pa se v resnici zanimamo le še zaradi naslednje tekme, ki jo bo odigral tim Antonia Conteja. To pa je veliko finale Angleškega pokala, ki se ima zgoditi le nekaj ur po kraljevi poroki.

V petih angleških profesionalnih nogometnih ligah imamo le eno ekipo, ki v letu 2018 z gostovanj ni prinesla niti ene točke – in to je Arsenal. Zdaj je tako ali tako že prepozno, za kar koli zaznavnega. Ali. Točka gor ali dol, pa najsi gre za domači Huddersfield ali pa Arsenal. Tudi če Arsene Wenger na svojem prav zadnjem nastopu kot trener Arsenala zmaga, to še zdaleč ne bo dovolj za več kot končno 6. mesto in uvrstitev v evropsko ligo, ki je že potrjena. Namreč. Pred dvaindvajsetimi leti ali predno je Wenger prevzel Arsenal, so topniki prvenstvo končali na 5. mestu in zato neposredno uvrstili v tedanji pokal UEFA. Zanimivo, a resnično: Wenger svoj ljubljeni klub zapušča, ko je ta statistično nižje kot pa je bil takrat, ko se je slavni Francoz preselil v London.

Anti-derbi zadnjega kroga bo tekma, ki si jo bom ogledal v živo in upam, da tam od dolgočasja ne bom zadremal. Nemara bo svojo zadnjo premierligaško partijo odigral Wayne Rooney, ki se najbrž seli v ameriško MLS.

Upravi obeh klubov dejansko že vso sezono svoje navijače rahlo vlečeta za nos. Najbolj farsičen sezonski konec bi bil tak, da bi se West Ham in Everton dogovorila, da preprosto zamenjata trenerja. Kot vemo je bil David Moyes nekoč strateg Evertona, Sam Allardyce pa West Hama. Ob odhodih obeh iz nekdanjih služb so bili navijači tako enega kot tudi drugega kluba enako nejevolnji kot so danes.

Toda vse te navijaške domislice in gostilniški cinizmi bodo na koncu tekme na London Stadiumu postale le en sam milno-mehurčkast spomin razpočen v zraku, kajti tekma se bo končala s prav takim izdim, s kakršnim se bo začela. Ali pa se samo meni zdi tako. Pustimo se presenetiti.

Veliko poletnih nogometnih užitkov vam želim in lep pozdrav iz Premier lige. Avgusta pa se beremo spet. Srečno.