Če ultra-giga-derbi dobi domača ekipa, bi bilo lahko prvenstvo že odločeno. Če zmaga gostujoča, bo donelo vse tja do Münchena; da to, kako se bosta oddahnila dva v Londonu, niti ne omenjam posebej. Ops, oddahnil in nasmejal se bo le eden izmed njiju, saj bo tistikrat najbrž že četrti.

Vesela premierligaška kombinatorika se lahko nadaljuje. Začenjši že v petek, kajti prvikrat v sodobni zgodovini angleške prve lige se bosta dve tekmi odigrali že v petek zvečer. West Ham bi moral biti boljši od potapljajočega se Fulhama, istočasno pa bo zelo zanimivo v Cardiffu, kamor se je namenil Watford, ki je ves čas v zavidljivi formi.

Prva v soboto nastopita Burnely in Tottenham. Če bi upoštevali precej globoko brento sreče, s katero Tottenham naokrog trga trojčke točk, se zdi, da je ravno Turf Moor prizorišče, kjer je bolje, da se zanašaš na kaj bolj mesenega kot pa na kozmično naklonjenost. Tottenham je v zadnjem srednjeročnem odbodbju srečno ali pa zelo srečno stisnil tako Leicester, kot Newcastle, prav tako Watford, seveda pa tudi Burnley. 15. decembra lani je Christian Eriksen vratarja Joea Harta premagal komaj v sodniškem podaljšku. Od tedaj naprej se Burnley ne pusti več tako na lahko kot se je v prvi polovici sezone. Še zlasti na začetku le-te, ko ga je zelo zmotila euroligaška obveznost, ki je klubu iz obronka Manchesterja odtegnila dragocene poletne priprave. Ena od resnic je gotovo tudi ta, da bi nedeljski derbi Tottenhamu lahko zagotovil položaj, ko bi za Liverpoolom potencialno zaostajal le še za pičli dve točki. Spursi se z Liverpoolom udarijo ob koncu marca. A do tedaj je še daleč.

Hudo dobro bi moralo, res moralo biti tudi srečanje Bournemouth–Wolverhampton. To sta moštvi, ki med zbranimi za vodilno veliko šesterico navdušujeta najbolj. Bojevitost pa ne bo izostala niti na obračunu med Leicester Cityjem in Crystal Palaceom. Kajti. Leicester City je eno največjih razočaranj sezone. Medtem ko Crystal Palace vse bolj postaja ekipa, ki se je iz razočarajoče prelevila v prav posrečen tekmovalni subjekt. Ironija je ta, da sta sobotna nasprotnika na tabeli soseda. A da ne bomo prehitro naivni. Crystal Palace še vedno beži pred izpadom. Njegov adut je sicer marec, ko bodo njegovi nasprotniki realno lažji.

Arsenal in Southampton se pomerita v istem nedeljskem časovnem pasu kot Manchester United in Liverpool. Londončanom se proti Southamptonu ne bi smelo zalomiti. V primeru pa, da se tudi Liverpoolu ne bo, pa bo Arsenal kar naenkrat na razpredlinici – četrti!

Problem na višje-oktanski ravni pa ima prav Liverpool. Ko se spominjamo njihove torkove predstave proti Bayernu, marsikoga zaskrbi neučinkovitost Kloppove vrste. Moje razmišljanje gre je nekolikanj preusmerjeno. Namreč. Liverpool je svoje napadlno divjaštvo iz minule sezone zelo kultiviral. Zdaj ima njegova igra dobesedno zaledje, in to v zelo stabilni obrambni liniji, ki ji poveljuje Virgil van Dijk. Naj se sliši še tako eksotično, toda zdi se mi, da je bil Jürgen Klopp z remijem (0:0) proti Bavarcem sorazmerno zadovoljen. Goli bodo pač padali na Allianz Areni. Edini mini-pomislek, ki ga imam pred spektaklom na Old Traffordu je ta svileni Liverpoolov napad, ki se na robu nasprotnikovega kazenskega prostora tako pogosto razvije v fantastično golgetersko eksplozijo. Sadio Mané je bil pri vsaj dveh asistencah netipično nepreviden, površen. Kot da je slutil, da v njegov dom v Allertonu ravno v torek zvečer vdirajo tatovi. Zanimivo bo opazovati, kako bo spomin na nekaj ukradenih mu dragocenih zapestnih ur vplivalo na njegovo nedeljsko predstavo. Ve se, kaj se lahko izcimi iz drugega Liverpoolovega ligaškega poraza v tej sezoni. Manchester City bo ponovno zavladal in nato kraljeval, saj do konca prvenstva ne bo popustil niti za točko.

Naj finale Ligaškega pokala ali Carabao Cupa med Chelseajem in Manchester Cityjem v tem zapisu ostane postranskost. No, mogoče pa na koncu le ne bo 6:0 za City, kaj, haha?

Važno je to. Prihodnji 28. krog je na vrsti že v torek in sredo. V sredo z novim londonskim mega-derbijem med Chelseajem in Tottenhamom.

To mi deli, Premier liga!