Danes mineva trideset let od prve tekme Alexa Fergusona na klopi velikana z Old Trafforda. Predstavljamo zgodbo o tem, kako je takratni predsednik Uniteda Martin Edwards legendarnega Škota pripeljal v Manchester. Zdaj vemo, da je bila to najboljša poteza v zgodovini britanskega nogometa.

Jeseni leta 1986 je bil United daleč od stare slave, ki ga je krasila v časih Matta Busbyja. Bili so v coni izpada in to samo leto po tem, ko so bili vse do zadnjega v boju za naslov prvaka. Velikani Unitedovega kova zahtevajo ekselenco, na katero so bili navijači navajeni iz časov Busbyja. Upravni odbor kluba je sklenil, da je prišel čas za spremembo.

KONEC ERE RONA ATKINSONA

V petih letih je Ron Atkinson na klopi rdečih vragov osvojil dva pokala angleške nogometne zveze, v prvenstvu pa ni končal nižje od četrtega mesta. Njegova najboljša uvrstitev v domačem prvenstvu je bila drugo mesto, kar pa ni zadovoljevalo standardov Martina Edwardsa, takratnega predsednika, zdaj pa častnega predsednika angleškega velikana.

“Manchester United je klub z neverjetno visokimi standardi,” je v intervjuju leta 2011 dejal Edwards in razkril razloge za odstavitev tedanjega trenerja: “Ron je bil z nami pet let, v tem obdobju je bil dokaj uspešen. Stvari so šle na slabše že leto pred tem, ko smo ga zamenjali. Po tekmi s Southamptonom smo bili 21. na razpredelnici, zato smo imeli na letalu na poti nazaj sestanek, na katerem smo prišli do zaključka, da je potrebna sprememba. Nikoli ni lahka naloga trenerju povedati, da mora oditi. Tudi Ronu smo to povedali s težkim srcem, ampak to je narava našega posla, hkrati pa je bila to tudi pravilna odločitev.”

Leto pred tem je Atkinson sezono začel z desetimi zaporednimi zmagami, a v nadaljevanju sezone njegova ekipa ni zadržala takšne forme. United je končal na 4. mestu. Naslednje leto so začeli katastrofalno in Atkinsonova prihodnost je bila vedno bolj negotova.

KDO SO BILI KANDIDATI?

Lista potencialnih naslednikov je bila kar dolga, predvsem pa polna velikih imen. Bryan Clough, Howard Kendall, Don How in celo Bryan Robson, ki naj bi opravljal vlogo igralca in trenerja hkrati, so bili kandidati. Veliko se je omenjalo tudi Terryja Venablesa, a uprava Manchester Uniteda je imela v mislih le enega človeka.

“Omenjenih je bilo kar nekaj kandidatov – predvsem tistih, ki so bili takrat popularni – ampak nobeden izmed njih ni bil nikoli v igri. Enoglasno smo se odločili za Alexa Fergusona, bil je prva izbira prav vseh direktorjev kluba,” se spominja Edwards.

“Spoznali smo ga, ko smo iz njegovega Aberdeena pripeljali Gordona Strachana. Gordon je sicer že podpisal predpogodbo s Kölnom, mi pa smo si ga močno želeli v svojih vrstah. Takrat je v igro prišel Alex. Bil je na naši strani, ne samo zato, ker mu je bil United ljubši, pač pa tudi zato, ker bi Aberdeen dobil več denarja.”

“Vedeli smo, kaj vse je naredil z Aberdeenom. Na Škotskem prehiteti Rangers in Celtic, sploh pa osvojiti Pokal pokalnih zmagovalcev in to z zmago proti mogočnemu Realu iz Madrida, je nekaj posebnega. Ko smo ga dejansko spoznali in videli ogenj v njemu, smo zgolj dobili potrditev tega, kar smo že tako ali tako vedeli – da ga hočemo v svojih vrstah.«

PRVI KONTAKT

Tarča je bila dogovorjena, a Unitedovi direktorji so še vedno morali biti pazljivi. Ni bilo rečeno, da bo Ferguson želel ali pa smel zapustiti Pittodrie, sploh v časih, ko prav zaradi njega Old Firm ni bil tako poseben. “Nismo želeli biti osramočeni,” je priznal Edwards. “Hoteli smo najprej izvedeti, ali bi ga prihod v United sploh zanimal,” zanimivo zgodbo nadaljuje takrat prvi mož Uniteda, ki je nato izdal trik, s katerim so sploh prišli v kontakt s trenerjem Aberdeena: “Ker nismo bili prepričani, da Alexa lahko dobimo, je Mike Edelson (eden izmed takratnih direktorjev) poklical Aberdeenovo tajnico, se s škotskim naglasom predstavil kot Alan Gordon (namišljeni računovodja Gordona Strachana) in prosil, če lahko na telefon dobi menedžerja Aberdeena.” Potegavščina je delovala, Ferguson se je oglasil, Edelson pa mu je dejal, da se z njim želi pogovoriti predsednik Manchester Uniteda.

Ferguson in Edwards sta se takoj dogovorila za sestanek, na katerem je bil poleg direktorjev kluba prisoten tudi Bobby Charlton.“Dobili smo se na bencinski črpalki v Aberdeenu, Alex pa nas je potem odpeljal domov, kjer nas je predstavil tudi ženi in njeni sestri. Zanimanje je bilo obojestransko, mi pa smo najprej želeli vedeti, ali mu bo Dick Donald, takratni predsednik Aberdeena sploh dovolil zapustiti klub,” je z nasmeškom na obrazu pripovedoval Edwards.

DONALD POSKUSI S »TRUMPOVO« KARTO

Ferguson je Unitedovim direktorjem dejal, da ima v svoji pogodbi zapisano, da lahko Aberdeen zapusti v primeru, če ga hoče kakšen izmed evropskih velikanov. Razkril je celo, da mu je Donald ob podpisu pogodbe dejal: “Lahko greš samo, če te bo hotel Manchester United!”

Predsednika obeh klubov sta se že naslednji dan dogovorila za sestanek, a vseeno je prvi mož Aberdeena v nameri, da Fergusona obdrži v svojih vrstah izvlekel še zadnjo karto. Ponudil mu je celo del lastništva kluba, kar pa ambicioznega Škota ni prepričalo. Kmalu je bila med kluboma dogovorjena kompenzacija, pogovori med Unitedom in Fergusonom pa prav tako niso trajali dolgo. Fergie je kasneje v avtobiografiji priznal, da je bil takrat v veliki meri v “ujetništvu s strani Uniteda”. Dodal je, da mu je bilo to čisto prav.

UNITED JE BIL POTREBEN PRENOVE

8. novembra 1986 je Sir Alex prvič vodil United. Opazoval je katastrofalno igro svoje ekipe, zabeležil pa tudi prvi poraz (z 2:0 je bil boljši Oxford United). Fergie je takoj začel s prenovo ekipe. V načrtu je imel kadrovsko prenovo, še prej pa je postavil temelje za življenje nogometašev izven nogometnih zelenic.

Slaba telesna pripravljenost, motivacija, najbolj pa težave z alkoholom. To so bile tri stvari, ki jih je Ferguson najprej spremenil. Nadaljeval je s popolno transformacijo trening centra, predvsem pa mladinskega sistema. Kmalu po prvem porazu je v Cliffu (takratnem trening centru Uniteda) igralce soočil s krutimi, a realnimi dejstvi.

“Dejal sem jim, da bo United pod mojim vodstvom drugačen. Igralci se niso obnašali kot nogometaši, ampak kot zabavljači. Postavil sem jim ultimat. Morali so spremeniti način razmišljanja in obnašanja, kajti jaz svojega niti pod razno nisem nameraval”, je v svoji knjigi zapisal Ferguson.

Kot omenjeno, skrbela ga je slaba telesna pripravljenost igralcev, kar je bila poleg slabih pogojev za trening posledica ne preveč dobrega trenerskega dela. Mladinski in skavtski sistem kluba je začel dobesedno gniti, klub takrat ni bil zmožen proizvesti niti enega igralca, ki bi lahko igral v prvi ekipi. Sir Alex je v svoji kolumni za United Review, uradni katalog, ki izide pred vsako domačo tekmo, razkril, kako težka naloga ga čaka. 27 let je minilo od prve pa do zadnje kolumne, pred tekmo s Queens Park Rangers na njegovem zadnjem obračunu na Old Traffordu pa je zapisal, kako močna volja, želja in zagnanost je bila potrebna, da mu je uspelo. Sir Alex je zmagovalec, brez njegove miselnosti “potrebno je zmagati za vsako ceno” United nikoli ne bi osvojil toliko lovorik.

MISIJA MANCHESTER UNITED

“Prevzeti klub velikosti Manchester Uniteda je izjemna naloga”, je 30 let nazaj zapisal v prvi kolumni. “Ne zanima me, kaj se je tukaj dogajalo v preteklosti. Spoštujem izjemne uspehe Manchester Uniteda v preteklosti, toda v tem trenutku obstaja le ena pot. In to je naprej. Cilj mora biti osvajanje lovorik. To je edini način,” je nadaljeval. Človek je definitivno vedel, o čem govori, še bolj pa mu je bilo jasno, kaj mora za uspeh narediti.

“Vedno si je potrebno zadati visoke cilje. Osvojitev domačega prvenstva mora biti osnova. Uspeh ima “snowball effect” (op.a. ko se nabira, je vedno večji), to sem ugotovil pri Aberdeenu. Uspeh ni nekaj, kar lahko zgradimo preko noči, kar nekaj časa bo zagotovo potrebno, da z igralci najdem pravo razmerje. Ampak to je nekaj, česar se veselim. Oboževal bom vsako minuto dela pri Manchester Unitedu,” je svoj prvi stik z navijači rdečih vragov zaključil Fergie. Ostalo je zgodovina…