Preden nadaljujem, naj takoj priznam, da mi Pep Guardiola nikoli ni bil všeč. Ne kot trener, še manj kot persona. Njegov aroganten in vzvišen pristop do medijev lahko delno opraviči samo njegova trenerska kvaliteta. Je pač najboljši v svojem poslu, bi se strinjal marsikdo. Pa je res?

Sam menim, da gre za najbolj precenjenega trenerja v 21. stoletju in da bo njegova “fama” na klopi Manchester Cityja zvodenela. Morda prej, kot sem si mislil.

Ko je Pep Guardiola poleti 2013 sedel na klop Bayern Münchna, je bil ponos Bavarske ravno petič v svoji zgodovini okronan za najboljšega na starem kontinentu. Legendarni nemški trener Jupp Heynckes je bil še drugič v svoji karieri evropski prvak, saj je leta 1998 do naslova prek Juventusa in ob pomoči zadetka Predraga Mijatovića prišel že z madridskim Realom. Heynckesov Bayern je igral všečen, direkten, totalen nogomet.

Barcelono je v polfinalu odpravil s kar 7:0, že v četrtfinalu je brez večjih težav izločil serijskega italijanskega prvaka Juventus. Še največ težav je imel v finalu proti svojemu domačemu rivalu Borussii Dortmund, a je Arjen Robben v končnici spektakularne finalne tekme na Wembleyju stvari postavil na svoje mesto. To je bila sezona 2012/13, ko je Heynckesov Bayern osvojil zgodovinski “trojček”, saj je bil FC Hollywood absolutni gospodar tudi na domači sceni. Vseeno se je še pred zaključnimi boji v vseh tekmovanjih vedelo, da bo moral poleti oditi v “zaslužen pokoj”. Bayernovi vrli možje so namreč razmišljali o prihodnosti in so si že aprila omislili najbolj vroče blago v trenerskem poslu – Pepa Guardiolo.

Sicer moram priznati, da je bil Guardiola še pred začetkom službovanja na klopi Bayerna postavljen pred izjemno težko nalogo; nadgraditi uspeh iz šampionske Heynckesove sezone je bilo praktično nemogoče, spreminjati je bilo potrebno bore malo, toda Guardiola je za 12 milijonov evrov na sezono pač nekaj moral početi. Lotil se je kozmetičnih popravkov, katerih bavarski stroj, roko na srce, ni bi potreben. V Münchnu je ustvaril špansko kolonijo in razbil srce ekipe, ki sta jo sestavljala Nemca Toni Kroos in Bastian Schweinsteiger. Sprl se je in proč poslal Maria Mandžukića, za vsak slučaj pa še oslabil svojo najhujšo konkurenco in si iz Borussie Dortmund v zaporednih poletjih omislil še Maria Götzeja in Roberta Lewandowskega.

Bayern je kar naenkrat igral tiki-taka nogomet, ki ni bil naraven za nemške nogometne razmere, München je postal slaba kopija Barcelone iz njene najboljše ere. Bayern je, oprostite, dovolil si bom, igral na smrt dolgočasen nogomet neskončnih podaj. in enormne posesti žoge. Toda to si pač lahko privoščiš, če si najboljši trener na svetu. Svojo etiketo je Guardiola na nemških tleh z lahkoto upravičil, saj je v svoje roke dobil eno najbolj dominatnih nemških ekip vseh časov, ki resnega tekmeca doma ni imela. Domače trofeje so deževale.

 Pravzaprav je bilo vsem, tudi Guardioli samemu, še pred začetkom službovanja na klopi Bayerna jasno, da ga bodo tokrat ocenjevali po doseženem na evropskih bojiščih, in ne v varnem zavetju Bundeslige in DFB Pokala, kjer je Bayern razred zase. Monopolist. Res je, ustvaril se je sam, z dobrim delom svojih najzvestejših navijačev, bivših nogometašev, danes vodilnih klubskih gospodov. Guardiola pa v Evropi z Bayernom ni osvojil nobene lovorike. Še več; ostal je brez enega samega finala, trikrat obtičal v polfinalu, kjer je v treh letih dobil nekaj pomembnih lekcij svojih trenerskih rivalov. Leta 2014 ga je na povratni tekmi na Allianz Areni taktično popolnoma ponižal Carlo Ancelotti z Real Madridom (0:4), lani je dovolj storil Simeonejev Atletico.

Toda poraz iz leta 2015 proti Barceloni Luisa Enriqueja najbolj zgovorno priča, zakaj je Guardiola v München prišel z nazivom najboljšega trenerja na svetu – imel je Messija. Blaugrana je blestela brez Guardiole ob igrišču, toda z Argentincem na igrišču. Takrat se je Pep vrnil domov, kjer je leta 2008 prvič zajadral v profesionalen trenerski posel in se v zgodovino zapisal kot menedžer v Barcinem najbolj uspešnem obdobju.

Naj takoj povem, da ne želim potvarjati nogometne zgodovine in zmanjševati uspeha, ki ga je Pep Guardiola doživel na klopi Barcelone med leti 2008 in 2012. Žal pa moram opozoriti, da ni izumil tiki – take, kot še danes nekateri zmotno verjamejo. Takšen totalen nogomet kratkih podaj z visoko posestjo žoge in konstantnim pressingom na nasprotnika ni nič novega; v preteklosti so ga igrale že številne druge ekipe, začenši z Rinusom Michelsom na klopi nizozemske reprezentance. Nenazadnje, tudi Johann Cruyff na začetku 90. let prav z Barcelono in Pepom na igrišču. Tiki taka torej ni bila nič novega. Kar je bilo novega, je bila dokonča eksplozija Lionela Messija, ki je po odhodu Ronaldinha in Deca postal glavni fantazista v ekipi. Predvsem pa neverjeten učinek dinamičnega dvojca vezistov Xavi – Iniesta, ki je igro Pepove Barcelone tako izpilil, da je delovala naravnost poetično.

 V La Ligi, kjer je Real Madrid edini resen tekmec za naslov prvaka, takšna Barcelona pač ni imela nobene ovire na poti do treh zaporednih španskih naslovov prvaka, V Evropi je šlo Guardioli precej težje. Povratna polfinalna tekma Lige prvakov spomladi 2009, ko je Andres Iniesta v sodnikovem dodatku z roba kazenskega prostora dosegel gol za 1:1 in Barcin preboj v prvi Pepov evropski final, še vedno velja za eno največjih kraj v zgodovini nogometa. Vprašajte navijače Chelseaja, kdo je Thomas Ovrebo. Toliko sodniških napak v korist ene same ekipe na eni evropski tekmi sam še nisem videl. Ostalo je zgodovina, Barca je šla prek Chelseaja v finale in v Rimu premagala Manchester United (2:0). Drugi gol je dosegel Leo Messi. Z glavo.

Leta 2010 je Guardiolo v polfinalu ustavil Inter Joseja Mourinha, čeprav je moral na povratni tekmi na Camp Nou od sredine prvega polčasa igrati brez neupravičeno izključenega Thiaga Motte. Leto dni pozneje pa je bil Pep še drugič evropski prvak, ko je šel prav prek Mourinha, tokrat na klopi Real Madrida, v drugi finale z Manchester Unitedom v treh letih. Leto 2011 je verjetno edino, ko se je Guardiolovi nogometni filozofiji na večini front poklopilo vse, kot si je sam zaželel. Kajti težava je v tem, da Katalonec ponavadi ni našel odgovora na taktične zamisli svojih izkušenejših trenerskih kolegov, ko so slednji znali ohromiti magični trojec Messi – Iniesta- Xavi. Ko je v sezoni 2011/12 Guardiola nato ostal tako brez španskega, kot tudi evropskega naslova, je sam spoznal, da se je na klopi Barce preprosto izpel in da je bilo dovolj.

Pepovi zagovorniki pravijo, da je ne glede na nekatere spodrsljaje in izgubljene trenerske dvoboje njegov nogometni slog najlepši. Vidite, to je seveda subjektivna ocena. Osebno se še danes bolj navdušujem na brutalnim Chelseajem v prvi eri Joseja Mourinha, Ancelottijevim AC Milanom, Kloppovo Borussio ali pa Heynckesovim Bayernom. Verjamem, da se bo našel kdo, ki preferira Real Madrid iz časov Vicenteja del Bosqueja in ere galaktiov ali pa celo taktično dovršeni Lippijev Juventus iz poznih 90. let. Dejstvo pa je, da je lahko Guardiola pri Barceloni z najboljšim igralcem na svetu igral najboljši nogomet.

 Barcelonina revolucionarna sezona 2008/09 se je zgodila, ker je bila njena igra za nasprotnike nekaj novega, ker so zares spoznali učinek magije malega argentinskega čarodeja in dveh maestrov v zvezni vrsti, katerima je na pomoč priskočil podcenjeni Sergio Busquets. Vse to, kar Guardiola od odhoda iz Barcelone “prodaja” kupcem v tujini, bi se dalo napraviti bolje za precej manj denarja. Lahko je igrati všečen nogomet z najboljšimi igralci na svetu, ko ima tvoj lastni vrečo brez dna. Tako je bilo pri Bayernu, tako je pri Manchester Cityju. Na koncu pa največ štejejo rezultati.

Premier liga je največji test za Guardiolo doslej, saj ima končno konkurenco, in to hudo. Prišel je pompozno, se s Cityjevimi šefi vse dogovoril, ko je bil trdno v sedlu še Manuel Pellegrini, čeprav imajo trenerji med seboj tihi dogovor, da se o službi ne pogovarjajo, dokler njihov trenerski kolega še službuje. Preprosto ni spoštljivo do sočloveka, sotrenerja. Ni etično. Guardiola, trenerski superzvezdnik, si je to pač lahko privoščil, ker je etiketiran kot najboljši trener na svetu. To je tudi njemu samemu prišlo do živega da je v to začel verjeti.

Ob tem se lahko nesramno obnaša tudi do novinarjev; v Münchnu je denimo Nemcem grozil, naj ga gledajo v oči, ko govori z njimi, v Angliji mu je z novinarji v intervjujih neposredno po tekmi pod častjo razpravljati o igri. O tem, kakšen je njegov odnos do igralcev, pa danes ne bi razpravljal. Morda kdaj drugič. Marsikaj pa lahko sami zasledite na spletu v intervjujih s Samuelom Etoojem, Zlatanom Ibrahimovićem, Mariom Mandžukićem in Joejem Hartom.

In zdaj se vrnimo še k Manchester Cityju. Manuel Pellegrini je imel lani po 22 krogih angleške Premier lige 44 točk, Guardiola jih ima po današnjem remiju s Tottenhamom 43. S tem, da so mu šefi pri Cityju ugodili prav v vsem, česar si je zaželel, za kakršen koli denar. Guardiola je s Citizensi praktično že odpisan iz boja za naslov državnega prvaka, težave mu povzroča že praktično vsak ligaški nasprotnik. Ne trdim torej, da je Guardiola slab trener. Trdim samo, da katalonski strateg preprosto dokazuje, da je človek, da ni noben trenerski genij in da je v tem pgledu trenutno močno precenjen. 

Spominjam se, da ko je Guardiola prišel na Otok, je novinarjem najprej samozavestno dejal, da bo skušal dokazati, da lahko s svojo nogometno filozofijo v tako težki ligi dobi tudi 10 tekem zapored, kar je v zadnjih časih v Premiershipu prava redkost. Odgovor smo zdaj dobili, to ni mogoče. Edinole Antonio Conte bi morda imel kakšno pripombo …