Evropski nogometni svet je vselej prepreden s številnimi vrhunskimi ekipami. Tako zelo dobrimi, da jih lahko označimo kar kot "super" ekipe. Če pogledamo samo novejše nogometno obdobje, bi izpostavili Ancelottijev Milan, Fergusonov Manchester United, Guardiolino Barcelono in Zidanov Real Madrid. Ob silnih vložkih arabskih mogotcev nekako čakamo, kdaj bosta super ekipi postala Manchester City ali Paris Saint Germain. V senci teh zvezdniško popolnoma zapolnjenih ekip pa se morda rojeva nova super ekipa. Takšna, kot jo je že več kot desetletje čakal Roman Abramovič.

Thomas Tuchel je zaokrožil 50 tekem na klopi Chelseaja. Na njih je izgubil le sedemkrat, v vitrine pa pospravil Ligo prvakov in evropski super pokal. Trener, ki je bil dolgo časa označen kot strateg, ki pogrne takrat, ko je najbolj pomembno, je danes sinonim za stabilnost, zastrašujoče nizanje dobrih rezultatov in učinkovito spopadanje z različnimi taktičnimi načini nasprotnika.

Chelsea pod Thomasom Tuchlom: 50 tekem, 35 zmag, 8 remijev, 7 porazov.

Težko se je izogniti občutku, da bo Chelsea letos osvojil Premier ligo, z naskokom najboljše državno nogometno prvenstvo na svetu. Londonski modri se namreč, z izjemo obračuna proti Southamptonu, bolj ali manj z lahkoto sprehajajo skozi “majhne” tekme, za katere vemo, da so navadno odločilne, ko se potegne črta ob koncu sezone oziroma ko se sešteje, kdo je zbral največ točk.

Tudi na pomembnih tekmah, ko so oči celotne nogometne javnosti uprte v Chelseaja, modri delujejo mirno, preudarno, ves čas imamo občutek, da točno vedo, kaj želijo in kaj morajo storiti za uspeh. “Pred nami je zelo pomembna tekma, ki jo enostavno moramo dobiti,” je pred včerajšnjo tekmo z Juventusom v Ligi prvakov razmišljal Thomas Tuchel. In kot da bi s tem pritisnil na gumb “vključi” na svojem londonskem nogometnem stroju. Od prve minute so njegovi varovanci delovali kot ekipa, ki z Juventusom ne more izgubiti niti v najlepših sanjah navijačev stare dame. Na koncu je Chelsea Torinčane domov poslal s štirimi goli v Juventusovi mreži.

Homogena ekipa, kjer ima še tako dober posameznik adekvatno zamenjavo

Nemška trenerska šola je bila vedno znana po redu in disciplini. Tuchel ji je znal dodati še pregovorno angleško fizično superiornost in nekaj igrivosti, ki jo je v ekipo dodal skozi tehnično izjemno navdahnjene posameznike. A prava moč Chelseaja ni v individualni kvaliteti največjih zvezdnikov, ampak v izjemno širokem naboru vrhunskih nogometašev, ki lahko v vsakem trenutku vskočijo, ko se nekaj zalomi.

V eri Antonija Conteja si denimo nismo znali predstavljati Chelseaja brez Ngoloja Kanteja, Cesarja Azpillcuete in Edena Hazarda. V Tuchlovem obdobju ni nezamenljivih posameznikov. Ni Kanteja? Svoje bosta dodala Jorginho in Mateo Kovačić. Po potrebi celo Ruben Loftus-Cheek ali Ross Barkley. Poškodoval se je Romelu Lukaku? Tudi prav, v napad se pomakne Kai Havertz, tu in tam se iz zimskega spanca prebudi še Timo Werner. Cristian Pulišić bo manjkal nekaj mesecev na začetku sezone? Dobro, to je priložnost za Masona Mounta, Hakima Ziyecha ali Calluma Hudsona-Odoija.

Pri tem širokem naboru ne gre samo za zamenjavo nogometašev izključno na določeni poziciji. Gre za minimalne popravke homogene celote, s katerimi Tuchel kadarkoli taktično pokrije manjkajoče nogometaše. Ko se je poškodoval Lukaku, sta zaradi spremembe postavitve v sistem brez klasične “špice”, več svobode v napadu dobila Ben Chilwell in Recee James. Še posebej slednji je pravo odkritje sezone, na štirinajstih tekmah je dosegel pet golov in prispeval pet podaj, s čimer je statistično daleč najbolj učinkovit nogometaš Chelseaja. Pa je bočni branilec!

In o tem govorimo, o Tuchlovi ideji, da je načinov, kako priti do zadetka, več. Da se goli v nogometnem svetu ne dosegajo zgolj preko napadalcev. In obratno, tudi denimo Kai Havertz in Romelu Lukaku v obrambi točno vesta, kaj morata početi.

Chelsea je v tej sezoni Premier lige na 12 tekmah dosegel 30 golov. Prejel je le 4.

Kaj lahko zaustavi Chelseajev pohod?

Vprašanje, če sploh kaj. Morda kakšen zelo ambiciozen posameznik, ki mu ne bo dovolj, da je zgolj del super uspešne homogene celote. Ni skrivnost, da še posebej Mason Mount ni najbolj zadovoljen s Tuchlovimi nenehnimi rotacijami in natančnemu odmerjanju vlog ter igralnega časa. To bo torej naslednji izziv Nemca – kako v kopici enakovrednih nogometašev poskrbeti, da bodo klubske ambicije ostale pred posameznikovimi. To pa zna biti v nogometu zelo, zelo težka naloga.

Dokler pa bo imel Tuchel urejeno slačilnico in mir pri uresničevanju svojih nogometnih zamisli, bo Chelseajev nogometni stroj izjemno težko zaustaviti.